Gabor Mate: Ko telo reče ne
Ko bereš knjige ali poslušaš nastope dr. Gaborja Matéja, ugotoviš, kako malo poznaš samega sebe, kako malo poslušaš svoje telo in njegovo govorico, ki ti na vsakem koraku sporoča, da delaš proti sebi. A vsak dan, vsak trenutek ima vsak od nas priložnost, da svojo zgodbo začne pisati od začetka.
Ko telo reče ne je knjiga, ki nikogar ne pusti hladnega. Vsaka od zgodb njegovih resničnih pacientov v sebi nosi spoznanja, ki bi jih lahko ponotranjili kot svoje lastne, njihovi občutki in misli ob sicer različnih situacijah so tako obče človeški, da se lahko z njimi poistovetimo. S tem nam dr. Mate nastavi ogledalo, kako sami podzavestno vplivamo na nastanek in potek bolezni, ki si je nismo niti želeli niti nismo zanjo odgovorni. Z globokim sočutjem do svojih pacientov in človeka na sploh in z neprecenljivim znanjem, ki ne izhaja le iz na telo usmerjene sodobne zahodne medicine, temveč globoko zajema tudi iz vzhodnjaških tradicij nam dr. Gabor Maté pomaga spet najti stik s samim seboj in nas pozove, da postane odgovorni zase in svoje zdravje.
Vsekakor knjiga, ki jo je - še posebej v teh negotovih in nepredvidljivih časih, vredno imeti doma in vanjo večkrat pokukati, da nas opomni, da imamo samo eno življenje in da je samo od nas odvisno, kako ga bomo preživeli.
Sodobna medicina obravnava bolezen ločeno od zdravja. Bolezen, ne glede na to, o kateri bolezni govorimo, naj bo to rak, multipla skleroza, kronična utrujenost, Chronova bolezen, bolezen ščitnice, skleroza, kronična astma, luskavica ipd. jemlje izključno kot fizični pojav, ki ni povezan z našimi čustvi. Prav tako bolezen obravnava neodvisno od bolnikovega siceršnjega načina življenja, navad, bivalnega okolja. Gabor Maté temu oporeka, pri čemer se opira na izsledke sodobne znanosti pa tudi ugotovitve velikih mistikov, ki so že pred mnogimi stoletji ugotovili, da so vse stvari na svetu med seboj povezane in vplivajo druga na drugo. Človeško bitje ni le telo, temveč ima več dimenzij: fizično, duhovno, čustveno in intelektualno. Ker gre za eno entiteto teh ravni ne moreš enostavno ločiti med seboj. ker če jih, potem ne moreš razumeti, kaj se s to osebo dogaja.
Po njegovem imajo vse težke kronične bolezni nekaj skupnih značilnosti. Eden glavnih vzrokov za bolezen je, da odgovornost za čustvene potrebe drugih prevzamemo nase in prepričanje, da smo mi odgovorni za to, kako se počutijo drugi. Iz tega izhajajo prepričanja, da nismo dovolj dobri, če se drugi ne počutijo dobro, zato bomo naredili vse, da jih nikoli ne bomo razočarali. Zato se bomo prenehali postavljati zase, ne bomo govorili NE situacijam, ki nas spravljajo v zadrego, okrepili bomo občutek dolžnosti in odgovornosti, povezani z našimi vlogami, ki jih igramo, torej bomo pred svoje lastne potrebe in dobrobit postavili vse druge in drugo. Med zelo pogoste in značilne dejavnike pa uvršča tudi strah pred izražanjem negativnih čustev, kot je npr. jeza, oziroma njihova potlačitev, da ne bi izzvali pozornosti in reakcije drugih. To vedenje ni rezultat enega samega dejanja, temveč odseva celo vrsto naših družbenih in psiholoških odnosov skozi celotno naše življenje. Je samo končna točka negativnih čustev, ki jih nosimo s seboj že zelo zelo dolgo.
Zato dr. Maté ne krivi bolnika za to, da je zbolel, saj se ta ni zavestno odločil za bolezen - ni se namenoma počutil slabo, ni zavestno potlačeval čustev ali se podrejal zahtevam drugih - vse njegovo vedenje je le posledica prilagoditev, ki so mu pomagale preživeti v otroštvu. Kot pravi, vsak človek mora imeti za preživetje v svojem najzgodnejšem otroštvu zadovoljeni dve potrebi. Ena je navezanost - brez navezanosti na starše, ki malčku zagotavljajo varnost, hrano, dotik in ljubezen, nobeno človeško bitje ne bi preživelo. Druga pa je avtentičnost, pristnost, ko smo v stiku s svojim telesom in občutki, da vemo, kdo smo in kako čutimo. Če pa je otrokova pristnost ogrožena zaradi navezanosti, npr. če otroku, ki z jezo izraža svojo potrebo po individualnosti, poveš, da jeznega otroka nimate radi in ga celo kaznujete - bo začel potlačevati svojo jezo, da bi vam ustregel, saj vas ne želi izgubiti. To je prilagoditev, ki pa dolgoročno lahko vodi v bolezen.
“Kakor je poudaril Selye, so poglavitni stresorji v življenju večine ljudi danes - vsaj v industrializiranem svetu - čustveni. Natančno tako kot laboratorijske živali, ki ne morejo pobegniti, se ljudje znajdejo v pasteh življenjskega sloga in čustvenih vzorcev, ki so škodljive za njihovo zdravje. Zdi se, da višja kot je raven gospodarskega razvoja, bolj anestezirani smo postali za svoje čustvene resničnosti. Nič več ne čutimo, kaj se dogaja v naših telesih, in zatorej ne moremo delovati samoohranitveno. Fiziologija stresa nažira naša telesa, a ne zato, ker bi že preživela svojo uporabnost, temveč zato, ker nemara nismo več zmožni prepoznati njenih znakov.”
Čustva, ki jih doživljamo, nam povedo, česa si v svojem življenju želimo več in česa manj: če se v določeni situaciji počutimo dobro, sproščeno, potem si tega želimo več; če pa nasprotno, se v določeni situaciji počutimo v zadregi, smo jezni, nas je sram, če čutimo žalost, krivdo ..., potem je to nekaj, kar občutimo kot nevarnost, grožnjo, in to želimo čim dlje stran od sebe. Isto se dogaja tudi z našim imunskim sistemom - prav zato, ker sta med seboj povezana.
Vendar je sodobni človek izgubil povezo svojega telesa s čustvi, ki bi mu omogočila hiter odziv na stresno situacijo, zato ne zaznamo več nevarnosti, ne bežimo več pred stresnimi situacijami, temveč jih v nedogled odlagamo na poznejši čas ali pa jih potlačimo, da ne bi prizadeli drugih. Vendar - ker so vsi sistemi med seboj povezani - ko potlačiš čustva, potlačiš imunski sitem, ki se zaradi potlačitve sčasoma obrne proti tebi in začne napadati tvoje telo - v obliki težkih, velikokrat neozdravljivih bolezni. Se pravi, če se ne bomo postavili zase, če se bomo podrejali jezi, strahu, žalosti ..., namesto da bi se dvignili nad njih, potem se bo zase postavilo naše telo in jim reklo NE - z boleznijo.
Ne glede na izkušnje, ki smo jih doživeli, da smo z namenom preživetja potlačili svoja čustva in zatajili sebe, imamo vedno možnost, da se ponovno povežemo s seboj. Na bolezen lahko pogledamo tudi z drugega zornega kota - na da se proti njej borimo, temveč da se vprašamo, kaj mi bolezen sporoča, čemu se moje telo upira, česa ne želi več, kakšen stres si povzročam, kdaj se nisem postavil zase, kdaj nisem sebe postavil na prvo mesto. Takrat bolezen postane tvoja učiteljica, ki te pelje k bolj povezanemu odnosu s seboj, k večji pristnosti. Bolezen ti vrne svoj pristni jaz.
Zato za to, da bi ostali zdravi ali da bi ozdraveli, ne potrebujemo medicine ali farmacije, pa naj vas še tako prepričujeta, da brez njiju ne boste zmogli. Vse, kar vam bosta vzeli, je denar, veliko energije in vas same, zdravja pa vam ne bosta mogli nikoli vrniti. Hecno je, da najboljše zdravilo za svoje zdravje že od prvih dni nosimo s seboj, pa se tega sploh ne zavedamo, zato tega tudi ne znamo ceniti in gojiti - to je ljubezen do sebe, samozavedanje in samospoštovanje. Sprejemanje, da smo, kdor pač smo - z vsemi vzponi in padci, pomanjkljivostmi in vrlinami. Občutje hvaležnosti in notranjega zadovoljstva, za to, kar imamo in kar smo dosegli. In ponižno pričakovanje tistega, kar šele prihaja. Zatorej, imejte se radi in ostanite zdravi.
Knjiga je izšla pri založbi Primus, ki se ji tudi zahvaljujem za recenzijski izvod.
Gabor Maté: KO TELO REČE NE
Izvirni naslov: When the Body Says No
Jezik: slovenski
Prevod: Jedrt Lapuh Maležič
Datum izida: 19.11.2019
Število strani: 362
Vezava: mehka
ISBN/EAN: 9789617090048
Založba: Primus