Tisti, ki se že nekaj časa ukvarjate z raziskovanjem življenja, boste v Zlati knjigi življenja na enem mestu in urejeno v neko koncizno celoto našli življenjske nauke, ki ste jih do sedaj morda spoznavali razpršeno. In morda se vam bo odkrila še kakšna življenjska modrost, ki bo spremenila tok vaših življenj. Tisti, ki šele začenjate z raziskovanjem življenja na tak način, pa kar pogumno: knjiga je napisana na preprost in lahko razumljiv način, v toplem in spoštljivem jeziku iz avtoričine osebne izkušnje in izkušenj njenih strank, da boste v hipu začutili, da na svoji poti niste sami.

V knjigi Harukija Murakamija "Vsi božji otroci plešejo" je zbranih šest kratkih zgodb, od katerih je vsaka tesno povezana s potresom, ki je leta 1995 prizadel japonsko mesto Kobe. Čeprav sama katastrofa pogosto ostaja v oddaljenem ozadju, Murakami v vsaki od njih v svojem stilu mojstrskega pripovedovalca nadrealističnih in pretresljivih zgodb raziskuje teme izgube, negotovosti in človeških odnosov.

Mladinski roman "Dnevnik poredne punce" litovske pisateljice Kristine Gudonyte je obsežen dnevniški zapis odraščajoče Kotrine, ki ponuja intimen in odkrit pogled na izzive „slabih deklet”, ki skušajo najti svoje mesto v svetu. Kristina Gudonytė je oblikovala pripoved, ki je hkrati navdušujoča in introspektivna. Njeni dnevniški zapisi so prežeti z iskrenostjo, nasprotujočimi čustvi in ​​kančkom upora. Bralce potegnejo v notranji svet dekleta, ki kljubuje družbenim normam in pričakovanjem. Njeno pot zaznamuje soočanje z družinskim nasiljem, novima partnerstvima staršev, osebno negotovostjo, izzivi duševnega zdravja ter iskanje identitete in namena.

Predor je zgodba, ki slavi odpornost človeškega duha. Spodbuja nas, da se soočimo s svojimi strahovi z odprtim srcem in umom, da bi lahko iz svojih osebnih predorov izstopili močnejši in modrejši. Pokaže nam, da se tisto, zaradi česar se počutimo šibki, ranljivi in nedovoljšnji, velikokrat izkaže kot naša prednost, in nas opominja, da se ravno v tem skriva naša prava moč. Opominja nas, da tudi v najtemnejših trenutkih vedno obstajata izhod in pot naprej.

Roman, postavljen na živahno ozadje sodobne italijanske kulture, ne očara le čutov, temveč se poglobi tudi v duševnost svojih protagonistov in razkrije sence, ki jih na življenja vseh vpletenih mečejo njihove odločitve. Missiroli bralca izziva, da se sooči z lastnimi prepričanji o zvestobi, žrtvovanju in naravi ljubezni ter da prepozna globok vpliv njegovih dejanj na življenja tistih, ki so mu dragi.

Haratišvili je mojstrica pripovedovanja zgodb. Niti en del 1100-stranske sage ni odveč. Vsak kamenček doprinese k mozaiku tapiserije, s katero se Haratišvili pokloni svoji domovini in s katerim postavi spomenik odpornosti človeškega duha pred neusmiljenim pohodom časa. Njen svet je svet nenehnih sprememb, v katerem okus posebnega recepta za vročo čokolado nosi težo generacij, skrivnosti in upanja na boljši jutri.

"Shuggie Bain" Douglasa Stuarta je močan in srce parajoč prvenec, ki se poglobi v kruto realnost revščine, zasvojenosti in vztrajnosti, ki so zaznamovali Glasgow v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Knjiga spremlja življenje mladega Hugha "Shuggieja" Baina, ki odrašča v disfunkcionalni družini, katere odnose zaznamuje materin boj z alkoholizmom.

S Pariško knjigarko Kerri Maher (@hisaknjig) vstopimo v samo srce literarnega Pariza med obema vojnama.📚✨ Mlada Američanka Sylvia Beach v iskanju same sebe izkaže neverjeten pogum in drznost, ko uresniči svojo vizijo, da bi sredi Pariza odprla ameriško knjigarno za vse, ki bi radi brali v angleškem jeziku. Tako se rodi knjigarna in izposojevalnica knjig Shakespeare and Company, ki postane zatočišče za nekatere največje pisatelje dvajsetega stoletja, od Hemingwaya, Gertrude Stein, Fitzgeralda, Eliota, Pounda – pa tudi vodilnih francoskih pisateljev. Še posebej pa Jamesa Joycea, ki mu je leta pomagala in si prizadevala za izdajo njegovega romana Ulikses. Tu, med ozkimi tlakovanimi ulicami Pariza in dišečim vonjem po svežem pecivu, literatura in duše, ki so jo pisale, najdejo svoj dom.

V romanu spremljamo zgodbo štiridesetletne arhitektke Ide, ki se z avtobusom odpravi v obmorsko mesto Vinterkjaer na jugu Norveške, kjer bo njena mama na družinskem vikendu praznovala svoj 65. rojstni dan. Tam jo že pričaka mlajša sestra Marthe s svojim partnerjem Kristofferjem in njegovo triletno hčerjo Oleo iz prejšnjega zakona. Ves čas bivanja na družinskem vikendu Ida razmišlja o svoji želji dobiti partnerja, s katerim si bo lahko ustvarila trdno ljubezensko vezo in s katerim bo lahko ustvarila družino. Nobeden od moških, ki jih poišče na Tinderju, se ne izkaže za dolgoročno perspektivnega. Prestrašena, da je njen čas že minil, razmišlja, da bi si dala zamrzniti jajčeca. Ko želi sestri zaupati svojo odločitev, ji ta pove, da je noseča.

Čeprav kratek, roman Ženska iz samopostrežne trgovine odpira številna vprašanja o tem, ali je res družba tista, ki določa našo vrednost na podlagi naših ambicij in dosežkov. Smo uspešni in zato vredni le takrat, ko se podredimo pričakovanjem družbe? Je bolje, če sledimo sebi in postanemo to, kar je v skladu z našo resnično naravo, in smo zato zadovoljni in srečni (četudi z malim in skromnim)? Ali da se podredimo družbenim normam in tako zanikamo sebe in svoje želje, pri tem pa trpimo, izgorimo, se soočimo s tesnobami in depresijo, ker ne uspemo zadovoljiti teh pričakovanj? Zakaj drugačnost v nas vzbuja nelagodje, da jo želimo odpraviti s poniževanjem, zasmehovanjem, izločitvijo?

Čeprav v svoji zgodbi 35 kalorij brez sladkorja piše o naraščajoči problematiki bulimije in anoreksije med najstniki v Srbiji (in morda tudi še kje drugje), Jasminka na težave otrok, ki se soočajo s tem problemom, ne gleda pokroviteljsko, niti očitajoče, temveč z empatijo in razumevanjem išče vzroke, ki so privedli do tega, da se nedavno tega obetajoče dekle spremeni v sivo senco same sebe. Jasno pokaže, da ta problem ne vpliva le na prizadeto dekle, temveč spreminja dinamiko celotnih družin, ki se ne znajo spopasti s tujkom, ki se je vrinil mednje.

“Vsak pisatelj ve, da je pravi junak knjige bralec in ne pisatelj,” pravi Bucay. “Sufi je rekel, da je učenje (branje iz knjige) kot šivanje: branje je kot nit, ki ustvarja pot do znanja, pisec pa je tisti, ki drži iglo, ki tke nit. Zato mislim, da so pravi junaki bralci in ne pisatelji. Kar se zgodi, izhaja iz bralca, in je nekaj povsem drugega, kot sem mislil, ko sem sam pisal zgodbo. To je bogastvo, ki ga vidim v pripovedovanju.”

“Vsaka ženska, ki hoče živeti polno, bi si morala postaviti ta vprašanja: Kaj imam rada? Kaj me veseli? Kaj me osrečuje? Ob čem se počutim živo? Kaj je zame lepota in kdaj si vzamem čas, da se napolnim z njo? Kdo se skriva pod vsemi temi vlogami? Kakšen je moj pravi jaz?« in nadaljuje: Moramo si zapomniti: sem tista, ki gradi – nisem grad. Sem ločena in celovita. Gradim in obnavljam. Razigrana. Lahkotna. Ves čas se spreminjam.”

Pohodniški dnevnik Sama Ruglja Na prepihu, ki je pri založbi Litera izšel v začetku letošnjega poletja, govori o dogodkih, ko sta bila za nami že dva vala pandemije virusa Covid-19. A ko gledam sproščene in nasmejane obraze, ki se z vrhov slovenskih gora danes smejijo s fotogafij na družabnih omrežjih, se zdi, kot da je korona, o soočanju s katero piše Rugelj, le čista fikcija, utvara, utopija, ne pa resničnost, ki jo živimo že dve leti.
Kljub temu bodo zgodbe, ki jih je zapisal v knjigi Na prepihu, ostale živ (o)pomnik in pričevalec nekega časa, ki nam ga je bilo dano do(pre)živeti.

Za tokratno Knjigo v živo ste izbrali Potepuške okruške Irene Cerar. Ker pa so Potepuški okruški nastali med ustvarjanjem Ireninega četrtega družinskega popotniškega vodnika Pravljične poti brez meja, vam tokrat predstavljam kar dve knjigi.

Kaj je tisto, kar nas dela človeške? Odgovor je samo en: globoka humanost, ljubezen do sočloveka, sočutje, upanje in vera, da nekje obstaja boljši svet za vse nas. Vsak izmed nas si želi lepega življenja, v katerem bo v miru in sreči preživel dni, ki so mu dani, in vsak izmed nas se bori s svojo usodo tako, da skuša ubežati svojim demonom, ki mu stojijo na poti. Naj bodo to zunanji ali notranji.

Ko telo reče ne je knjiga, ki nikogar ne pusti hladnega. Vsaka od zgodb njegovih resničnih pacientov v sebi nosi spoznanja, ki bi jih lahko ponotranjili kot svoje lastne, njihovi občutki in misli ob sicer različnih situacijah so tako obče človeški, da se lahko z njimi poistovetimo. S tem nam dr. Mate nastavi ogledalo, kako sami podzavestno vplivamo na nastanek in potek bolezni, ki si je nismo niti želeli niti nismo zanjo odgovorni.

Knjiga Lege življenja angleškega avtorja Juliana Barnes je ena najbolj intimnih in ranljivih zgodb, kar sem jih brala. Je ena tistih posebnih in unikatnih zgodb, ki še dolgo odmeva v mislih in srcu. Julian Barnes jo je napisal več let po tistem, ko je po kratki, neozdravljivi bolezni umrla njegova soproga Pat Kavanagh. Pri časopisu Guardian so jo uvrstili med sto najboljših knjig 21. stoletja.

Deževno vreme in luna v ribah nista ravno moja prijatelja, zato danes samo ena kratka zgodbica, ki sem jo pred časom prebrala in o kateri sem veliko razmišljala.