Joanne Ramos: Farma
Moram priznati, da sem ob omembi Dekline zgodbe Margaret Atwood v povezavi s prvencem filipinsko-ameriške pisateljice Joanne Ramos dvakrat trznila, vendar boste tisti, ki pričakujete, da boste z branjem Farme dobili podobno distopijsko zgodbo precej razočarani. Ta knjiga namreč ni prav nič distopična, temveč le majhen odmik od realnosti, kot jo zahteva fikcija. Drugače je še kako sodobna in aktualna. Večina, če ne vse, kar se dogaja v knjigi, se že dogaja tudi v realnosti.
Tudi sama Ramosova v svojih končnih opombah pravi, da so jo navdihnili ljudje, ki jih pozna, in zgodbe, ki so ji jih povedali. Pozna način bivanja v priseljenski skupnosti, razloge za njihove selitve, način njihovega delovanja, pozna pa tudi Filipinke, ki so svoje otroke pustile doma, da bi kot pestunje, varuške, gospodinje ali snažilke delale pri bogatih Američanih, še celo sama je najela eno. Pozna pa tudi dvoličnost Američanov, ko pride do vprašanj o enakosti in enakopravnosti, ki so le še mrtva črka na papirju.
““Mama je odšla v Ameriko, ko sem bila majhna ... živela sem pri starih starših.”
”Je prišla sem za tvojim očetom?” vpraša Richardsova.
Jane se spet zlaže. “Ne, iskat delo.”
”Kot varuška?”
”Najprej kot čistilka. Potem pozneje kot varuška.”
”Torej ...” zamišljeno reče Richardsova, “torej je mama prišla v Ameriko in si našla službo kot varuška. In zdaj ti tukaj delaš kot varuška. Šla si po njenih stopinjah. Če bi ti imela hčerko in bi -“
”Kot recidivizem,” se oglasi van Wyckova. “Cele generacije pristanejo v zaporu, ker so tam pristali tudi njihovi očetje.””
Zato je bolje, če na Farmo gledamo kot na literarno raziskovanje položaja priseljencev, družbenih razredov in reproduktivnih pravic v moderni Ameriki, kjer delovna mesta izginjajočega delavskega razreda nadomeščajo imigranti in najrevnejši sloji. Ti za bogate opravljajo slabo plačana storitvena dela, ki jih nihče noče opravljati, jih pa vseeno nujno potrebujemo. Poleg pestunj, varušk, gospodinj ali snažilk, se na seznamu tako kmalu znajde tudi nadomestno starševstvo. Kajti nosečnost in porod staneta preveč - časa, kariere, lepe postave, bolečine, "živcev", ... - če imaš denar, zakaj tega ne bi plačal kot storitev nekomu, ki pa denar potrebuje? Saj danes outsourcamo že vse, zakaj ne bi še nosečnosti in porodov? Pa za to ni treba čakati, da se distopična država Magaret Attwood uresniči - podjetja, kot je v romanu Zlati hrasti, ki se ukvarjajo s posredovanjem nadomestnih mater, namreč obstajajo že danes.
Všeč mi je, da je Ramosova v zgodbo vpletla ženske različnih družbenih slojev in ras - med "nosečnicami" iz Zlatih hrastov izstopajo Jane, Filipinka, ki se je za sodelovanje odločila, da bi priskrbela denar za vzgojo in vzdrževanje svoje 6-mesečne hčerke, ki jo med bivanjem v tem ultra sodobnem resortu pusti v varstvu pri starejši sorodnici Ate - tudi Filipinki, ki skuša na svoj način zaslužiti za svojo starost, ko se bo vrnila v Manilo. Druga je Reagan, belka, izobražena in iz dobro situirane družine, ki ne deli svojih vrednot in pogleda na prihodnost s svojim očetom, želi pa delati dobro za širšo družbo. Tretja pa je Lisa, predstavnica srednjega razreda, ki si z nosečnostmi za bogati par služi denar za svoj življenjski slog. Kljub temu, da od tega dela živi, pa si vseeno upa pogosto pokritizirati Zlate hraste, češ da vodstvo izkorišča dekleta, kot krave molznice na Farmi. Lisa in Reagan sta na Farmi med redkimi Američankami, večinoma nadomestne matere predstavljajo priseljenke iz Azije in Vzhodne Evrope. Skoznje Ramosova prikaže kako hipokritični in rasistični znajo biti bogati Američani - za belo, izobraženo gostiteljico z dobrim "pedigrejem" so pripravljeni plačati precej več kot za priseljenko, čeprav je genetski material, ki ga nosi v celoti njihov. Glede na svojo zgodovino in nacionalno pripadnost pa imajo tudi različne privilegije. Belim (Lisa) so oproščene tudi večje kršitve pravil, priseljenkam se "plača" zniža že samo zato, ker so malo preveč zaupljive do drugih. Srce parajoče je tudi, kako spretno znajo manipulirati z njihovimi čustvi, ko gre za vprašanje njihovih otrok in družin, kako jih z ustrahovanjem držijo v pesti.
Prelomni trenutek romana se zgodi v trenutku, ko pri Reagan odkrijejo neobičajno bulico nad ključnico. Čeprav je Reagan njihova "elitna" gostiteljica, v trenutku postane le še telo, o katerem je treba odločiti, ali ga bodo žrtvovali za življenje bogataškega otroka ali pa bodo otroka splavili in s tem tvegali tožbo donatorke jajčeca. Bralcu se zdi, da v tej dilemi ne more biti dvoma, saj gostiteljica ne more vplivati na to, kaj se dogaja v njenem telesu, pa danes vemo, da so zakoni in pogodbe napisani tako, da je v njih vedno možno najti luknjo, ponavadi na škodo šibkejše stranke, kar pa gostiteljice - še posebej v primeru priseljenk - ponavadi so. Takrat pride ta tesnoben občutek, da je žensko telo uporabljeno in zlorabljeno za storitev, kaj se dogaja z njegovo lastnico na čustveni ravni pa jih prav malo briga (kljub temu pa pozorno skrbijo, da se ne bi "stresirale", saj kortizol slabo vpliva na plod).
Še najbolj pa me je v zgodbi zmotil njen konec. Kar naenkrat so socialne razlike zbrisane , kljub prekrškom direktorica Zlatih hrastov sama poskrbi, da se Janein položaj razreši in sicer tako, da ji ponudi, da postane nadomestna mama, nato pa še varuška njenemu otroku. Resno? Tudi dejstvo, da Reagan ostaja njena prijateljica, je malo za lase privlečeno, je pa njen glas razuma, a žal ga Jane ne razume.
“Jane se ne zdi, da so ljudje tako svobodni, kakor pravi Reagan. Včasih izbiraš med samimi slabimi možnostmi ...
”Mae ti pusti, da tukaj stanuješ, ker se ji to splača. In ne zato, ker je radodarna,” je zaničljivo rekla Reagan...”
Občutek imam, da so nekatere zgodbe, ki sem jih brala v zadnjem času podlegle vplivu družbenih medijev, ko je zaradi pomanjkanja pozornosti treba začeti udarno, a potem nadaljevati plehko in površno, saj se ljudje bojijo brskati po lastni notranjosti, ko se identificirajo s književnimi liki. Čeprav se mi Farma vseeno bere bolje od Uspavanke, ima bolje razdelane like in večplastno zgodbo, se mi je občasno zdelo, kot bi brala rumene medije, ki iz enega dogodka naredijo senzacijo - malo pobrskajo, veliko pa si izmislijo, samo da se prodaja. Če tam deluje, ker moraš vse stisniti v par stavkih, se v literarnem delu kmalu pokažejo luknje, pomanjkljivosti, nedoslednosti, ki ostanejo prosto lebdeče v vetru časa. Tema, ki jo obravnava Ramosova je pomembna, vendar je dejansko šibka in v njej se ne zgodi veliko, poleg tega na koncu pusti bralca nepotešenega in predvsem zmedenega, saj pravega epiloga pravzaprav ne ponudi. Ponudi pa neko pravljično utopijo, ki se v resničnosti verjetno nikoli ne bi zgodila. Škoda.
Joanne Ramos: FARMA
izvirni jezik: angleški
Jezik: slovenski
Datum izida: 22.05.2019
Število strani: 376
ISBN/EAN: 9789610155034
Vezava: trda
Založba: Mladinska knjiga založba
Prevajalka: Alenka Moder Saje
Zbirka: Kapučino