Ko sem končala z branjem zadnjega v slovenščino prevedenega romana Elif Shafak 10 minut, 38 sekund v tem čudnem svetu (založba Sanje, 2020), sem pomislila na to, kako se - če pogledam samo njene knjige - položaj ženske v tem zares čudnem svetu iz leta v leto spreminja - na slabše.

Odnos hčere in mame je eden najbolj kompleksnih odnosov v človeški družbi. Odnos med mamo in sinom, ali hčerjo in očetom nikoli ne bo tako travmatičen kot prav med dvema zaporednima potomkama v družini. In ravno o tem govori knjiga Victorie Secunda Če škripa med hčerjo in materjo. Gre za obsežno študijo - ima skoraj 600 strani - odnosov med materjo in hčerjo. Prvič je prevod knjige izšel pred 10 leti in je bila dolgo razprodana – lani – leto dni po avtoričini smrti – pa so jo pri založbi Umco ponatisnili in je sedaj spet na voljo.

»Ljudje smo družbena bitja. Na svet pridemo kot rezultat dejanj drugih. Preživimo, ker smo odvisni od drugih. Če nam je všeč ali ne, v našem življenju skoraj ni trenutka, ko ne bi imeli koristi od dejavnosti drugih. Zato ni presenetljivo, da večina naše sreče nastane zaradi naših povezav z drugimi, " pravi Tenzin Gyatso, 14. dalajlama. In kratki roman Kita govori ravno o tem: da smo vsi povezani drug z drugim in da nam te povezave omogočajo, da preživimo.

K branju najnovejšega romana Lucije Stepančič Naj me kdo zbudi, ki je pred kratkim izšel pri novomeški založbi Goga, me je pritegnilo kar nekaj stvari: Firence so že dolgo na mojem seznamu go to turističnih destinacij, uživam v potikanju po ulicah srednjeveških mest, posedanje po italijanskih kavarnah, kjer lahko ure in ure opazuješ mimoidoče, me preplavlja z radovednostjo in domišljijo ... Rada imam umetnost in arhitekturo, zapletene karakterje, gibanje - v misli in telesu ... Ko sem prebrala nekaj uvodnih strani, pa me je pritegnil tudi humorni in iskrivi avtoričin slog pisanja, ki je poln življenja. Seveda se je zaradi vsega napisanega knjiga znašla na mojem seznamu letošnjega poletnega branja.

Roman nemške avtorice Daniele Krien Ljubezen v stiski, ki je v prevodu Aleša Učakarja izšel pri založbi Mladinska knjiga, me je navdušil s svojim prefinjenim pisateljskim slogom in zanimivim prepletom življenjskih usod petih žensk, ki se znajdejo pred množico izbir, a zdi se, da vedno izberejo napačno. Vseeno pa je pustil nek grenak priokus z mislijo, če je moški res vse, kar si ženska danes od življenja želi.

Roman Selma je sanjala o okapiju nas nežno spomni na moč odkritosrčnosti in iskrene vere v sočloveka, ki sta potrebni, da se med ljudmi vzpostavi trdna vez, ki temelji na zaupanju in ljubezni. Resnica boli, a ko se soočimo z njo, ugotovimo, da ni tako strašna, kot smo si jo predstavljali. Je zato res treba vse življenje trpeti, se obremenjevati s tem, kaj bi bilo, če bi bilo oziroma kaj si drugi mislijo o nas, namesto da bi takoj povedali, kaj nam leži na duši? Ne bi bilo na ta način naše življenje preprostejše, mirnejše in zadovoljnejše?

Materinstvo je esejistični roman o lastni avtoričini osebni izkušnji raziskovanja vloge ženske v sodobni družbi, o moškemu izkoriščanju ženskih teles, je globoko razmišljanje o materinstvu, podvrženemu družbenim pričakovanjem, zakaj danes sploh imeti otroka in kako upravičiti, če se odločiš, da otrok ne boš imel. Hkrati o materinstvu razmišlja tudi v odnosu feminizma in umetniškega ustvarjanja. Je pisateljica lahko hkrati tudi mama?

Joanne Ramos v svojih končnih opombah pravi, da so jo navdihnili ljudje, ki jih pozna, in zgodbe, ki so ji jih povedali. Pozna način bivanja v priseljenski skupnosti, razloge za njihove selitve, način njihovega delovanja, pozna pa tudi Filipinke, ki so svoje otroke pustile doma, da bi kot pestunje, varuške, gospodinje ali snažilke delale pri bogatih Američanih, še celo sama je najela eno. Pozna pa tudi dvoličnost Američanov, ko pride do vprašanj o enakosti in enakopravnosti, ki so le še mrtva črka na papirju.