Julian Barnes: Lege življenja
Knjiga Lege življenja angleškega avtorja Juliana Barnes je ena najbolj intimnih in ranljivih zgodb, kar sem jih brala. Je ena tistih posebnih in unikatnih zgodb, ki še dolgo odmeva v mislih in srcu. Julian Barnes jo je napisal več let po tistem, ko je po kratki, neozdravljivi bolezni umrla njegova soproga Pat Kavanagh. Pri časopisu Guardian so jo uvrstili med sto najboljših knjig 21. stoletja. To ne preseneča, saj gre za unikatno pripoved, v kateri je intimna zgodba angleškega pisatelja Juliana Barnesa mojstrsko ovita okoli meditacije o življenjskem zanosu, pozneje pa se prevesi v sprijaznitev z minljivostjo.
Knjigo sestavljajo trije deli. Prva dva sta posvečena prvakom balonarstva, njihovim zavidljivim preletom, ko so postavljali meje mogočega vedno dlje in dlje od domače baze, ter fotografiji, kako so se taisti balonarji uspeli s prvo zračno fotografijo zapisati v zgodovino. V zgodbo namreč vplete vrsto zgodovinskih oseb, od boemskega angleškega polkovnika Freda Burnabyja do znamenitih francoske igralke Sarah Bernhardt in fotografa Nadarja, ki jih je povezovala nenavadna strast: letenje z balonom. Oba dela delujeta sveže, četudi se morda marsikaj v njima ni zares zgodilo. Izpričujeta neverjetno željo po svobodi, odkrivanju novega sveta in meja svojih zmožnosti. Svoboda letenja, občutek, da si nebo deliš s pticami, da se odsev tvojega telesa zrcali na oblakih, ko te zračne mase nosijo neznano kam. Svoboda in hkrati strah pred negotovostjo o lastni usodi - kaj ni to utelešenje tistih drznih, ki so upali tvegati in položiti svoje življenje v roke matere Narave. Kaj ni tako z vsakim človeškim življenjem? Smrti ne moreš načrtovati, je ne moreš pretentati - pride, ko to najmanj pričakuješ. Vsi bomo enkrat odšli, razlikovali se bomo le po tem, kako kakovostno smo živeli.
Prva dva dela delujeta kot uvertura v tretji del, imenovan Izguba globine. Barnes ga je napisal svoji za rakom umrli ženi in je čista mojstrovina, posvečena enemu najglobljih in najtemnejših čustev: žalostjo in bolečino, ki jo povzroči izguba ljubljene osebe. Njegov opis soočanja z bolečino skozi žalovanje, izgubo, žalost, jezo in celo samomorilske misli je tako oseben, da si želiš knjigo odložiti in avtorja pustiti, da odžaluje sam, v tišini, brez besed, le s prisotnostjo. Hkrati pa je tako univerzalen, kot da bi se napajal iz bazena našega kolektivnega spomina. Ob soočanju s svojo bolečino razkrije tudi, kako, na kakšne načine se z izgubo in nenazadnje s smrtjo soočajo drugi. Nekateri se besedi in razmišljanju o smrti vztrajno izogibajo, bojijo se, da bi smrt kot urok priklicali nase - o smrti in izgubi se ne pogovarjajo, delajo se, da ne obstaja, ali celo, da niso poznali umrlega. Potem pa imaš na drugi strani premice popolnoma drugačen način razmišljanja tistih, ki pa ne nehajo govoriti o umrlem, njegovih vrlinah, kaj vse so z njim doživeli.
“Trdno verjamem, da je ne bom nikoli več videl. Nikoli več videl, slišal, se je dotaknil, jo objel, ji prisluhnil, se smejal z njo; nikoli več ne bom čakal, kdaj se bodo oglasili njeni koraki, se nasmehnil ob zvoku odpiranja vrat, prižel svoje telo ob njeno, njeno v svoje. Prav tako en verjamem, da se bova znova srečala v neki nesnovni obliki. verjamem, da mrtev pomeni mrtev.”
Bolečino in žalost ob izgubi soproge Barnes opiše tako doživeto, z nežnim in pozornim spominom na njune skupne trenutke, s čutno ljubeznijo, spoštljivostjo in s presunljivo težo, ki leže tudi na bralčeva ramena kot težek svinčen plašč. Ta neznosen občutek dokončnosti, s katerim se moramo ob izgubi ljubljene osebe soočiti, nas hromi in plaši, saj nanj ne moremo vplivati, ne moremo ga spremeniti, kaj šele zavrteti časa nazaj, da bi nam jo vrnil. Predstavlja nam neznanko v enačbi življenja - brez izkušenj smo, kako ravnati v taki situaciji; kako se spopasti s temo, kako prenesti breme izgube, ko pa smo izgubili ravno osebo, ki nam je po navadi pri tem najbolj pomagala. Zato tudi ne zmoremo pravega odziva - ali se samopomilujoče utapljamo v solzah, jezni smo in razočarani nad ljubljeno osebo, da nas je zapustila, ali pa le otopelo strmimo v prazno steno, kot da bi nam lahko pokazala pot do nje. Kot prijatelji in znanci pa iščemo bebave izgovore in voščila žalujočemu, se ga izogibamo, kot da je s smrtjo okužen, ali pa ga zaslišujemo, kot da bo, če bo dovolj vztrajno in prepričljivo govoril o njej, oživela in se vrnila.
Zanimivo je opazovati, kako nam v teh težkih trenutkih spomin ne uhaja na velike prelomne trenutke, ki smo jih doživeli skupaj z ljubljenim, temveč na tiste, tako majhne, vsakdanje, skoraj bi lahko rekli nepomembne, ki se nam v vsakdanu izmuznejo in spolzijo med prsti v večnost. Ob izgubi pa se dvignejo na površje, kjer najprej tako močno bolijo, da pozabimo dihati, sčasoma pa spomin otopi in se spremeni v drobne anekdote, vinjete, ki se nam prikradejo v misli v trenutkih melanholije in osamljenosti.
Recenzijski izvod je prispevala Založba UMco.
Julian Barnes: Lege življenja
Originalni naslov: Levels of life
Jezik: slovenski
Prevajalka: Mirjam Drev
Datum izida: 14.05.2020
Število strani: 120
Vezava: mehka
ISBN/EAN: 9789617050639
Založba: Umco d.d.
****