Laetitia Colombani: Kita
»Ljudje smo družbena bitja. Na svet pridemo kot rezultat dejanj drugih. Preživimo, ker smo odvisni od drugih. Če nam je všeč ali ne, v našem življenju skoraj ni trenutka, ko ne bi imeli koristi od dejavnosti drugih. Zato ni presenetljivo, da večina naše sreče nastane zaradi naših povezav z drugimi, " pravi Tenzin Gyatso, 14. dalajlama. In kratki roman Kita italijanske režiserke, scenaristke in pisateljice Laetiziae Colombani govori ravno o tem: da smo vsi povezani drug z drugim in da nam te povezave omogočajo, da preživimo.
Vse do nedavnega lasem nisem posvečala velike pozornosti: vsake nekaj mesecev sem jih postrigla zelo na kratko, jih enkrat tedensko oprala s šamponom in posušila na zraku. Ko nisem bila več zadovoljna s pričesko, pa sem postopek ponovila. Pred dobre pol leta pa sem se odločila, da namenoma pustim lase rasti dlje kot po navadi in kmalu sem opazila, kako sebe dojemam precej drugače. Dlje časa preživim pred ogledalom in opazujem svojo na novo prebujeno ženstvenost. Gledam in se zavem, da so daljši lasje zmehčali moje obrazne linije, da moje oči žarijo, da sem lepa. In tako lepo mi je pri srcu, ko mi partner nežno in ljubeče s prsti polzi skozi sive pramene - kaj vse sem zamujala s kratkimi lasmi. Čeprav verjetno nikoli ne bom imela tako dolgih, da bi si iz njih spletla kito, sem spoznala, kaj je tako čarobnega v dolgih ženskih laseh, še posebej negovanih in urejenih, da kot slap padajo na ženski hrbet.
Od nekdaj so dolgi ženski lasje burili ne samo moško domišljijo. Že Stari Grki so verjeli, da so dolgi lasje ne samo znak ženstvenosti, temveč tudi zdravja, družbenega statusa in bogastva. Verjeli so, da se v njih skriva neskončna moč, ki se jo je treba bati, zato so morale ženske svoje lase ukrotiti in jih spletati v kito. Prosto padajoči lasje so bili znak neukročene svobode, samosvojosti, divjosti, česar niso mogli tolerirati. Hkrati pa so bili dolgi lasje ženskam v ponos, zato je bila največja kazen za žensko, če so ji odrezali lase, saj so ji s tem odvzeli njeno ženstvenost, jo ponižali in osramotili.
“Kdor reši eno življenje, reši ves svet.”
V romanu italijanske avtorice Laetitie Colombani Kita spoznamo usode treh žensk s treh popolnoma različnih delov sveta.
Smita je pripadnica dalitov, najnižjega, nevidnega sloja indijskega kastnega sistema, ki jim ni dovoljeno služiti denarja in se šolati. Iz usmiljenja premožnejših kmetov lahko prazni njihove latrine, medtem ko njen mož lovi podgane, ki na poljih kmetom delajo škodo in jih prinaša domov za hrano. Živita od miloščine teh kmetov, ki Smiti dajejo ostanke hrane, kakšen novčič ter ponošeno oblačilo za hči. Smita si nadvse želi, da bi lahko hčeri omogočila drugačno, svobodnejše življenje, v katerem bi bila izobražena in nikoli več tako revna, kot je sama. Z možem vse svoje prihranke namenita za hčerino šolnino, ko pa se Lalita že prvi dan upre učiteljevemu izkoriščanju in poniževanju, se Smita odloči, da jo bo ne glede na vse odpeljala k sorodnikom na jug.
Druga je Giulia, hči zadnjega sicilijanskega lasuljarja. Je mlado dekle, ki svoje dneve najraje preživljanje ob branju knjig. Po očetovi prometni nesreči je prisiljena prezgodaj prevzeti v roke očetovo delavnico, kjer lasulje in lasne vložke izdelujejo še po starem, tradicionalnem načinu, večinoma ročno. Zaradi pomanjkanja las, pa tudi očetovi delavnici grozi zaprtje. A Giulia spozna nenavadnega moškega, ki ji popolnoma spremeni življenje.
Tretja pa je kanadska odvetnica Sarah. Neizprosna karieristka, modna ikona, popolna mati, čudežna ženska, ki ne bo mirovala, dokler se ne bo videla na mestu direktorice največje odvetniške pisarne v Montrealu. Njeno življenje je do sekunde načrtovano in zrežirano, zasebno življenje ne sme niti za trenutek vplivati na kariero, saj bi uničilo ves trud, ki ga je vložila v delo. Pa tudi če vsak dan s krivdo in žalostjo zjutraj zapušča otroke in se vrača pozno zvečer. Ko se je pogledala v ogledalo, je imela vse: tri lepe otroke, dobro opremljeno hišo v elitni soseski in kariero, ki so ji jo vsi zavidali. Dokler ji diagnoza rak na dojki ni vzela vsega.
Vse tri glavne junakinje gredo čez težko življenjsko izkušnjo, ki jim spodnese tla pod nogami. a v sebi najdejo moč, da se dvignejo nad svojo bolečino in se začnejo boriti - zase, za svojo svobodo, neodvisnost, boljšo prihodnost. Ne da bi se tega zavedale, življenja vseh treh poveže nenavadna usoda pramena las, ki vsem da upanje na nov začetek.
Smita, Giulia in Sarah so predstavljene kot neke univerzalne ženske, ki se vsaka na svoj način bori z moškim svetom okrog sebe, s predsodki in z omejitvami, ki jim jih postavljajo drugi. Colombanijeva zelo dobro predstavi vse tri kulture - indijski družbi, ki jo upravlja njihov kastni sistem, njihova božanstva in običaji, o sicilijanski mentaliteti, v kateri so moški impulzivni in zgovorni gospodarji, katere morajo ženske ubogati in jim slediti, oziroma korporativni svet zahoda, v katerega ženske ne samo težko vstopijo, temveč morajo delati več kot moški, biti brezhibne, biti bolj brezhibne in neoporečne, nezmotljive, če želijo napredovati ali vsaj ohraniti svoj položaj. Takoj, ko - kot trop volkov - začutijo sled šibkosti ali omahljivosti, pa žensko neizprosno izpljunejo kot tujka, ki ga tam ne bi smelo biti.
Čeprav je roman stilsko precej enostaven in se zdi, da zgodba govori zlasti o individualnem boju teh treh junakinj za preživetje, se Colombanijeva dotakne univerzalnega boja za enakopravno obravnavo žensk, njihove enake možnosti, pravice, svobodo odločanja o lastnem telesu in življenju. Te si moramo izboriti same - nihče drug nam jih ne bo dal. Same v sebi moramo najti moč, da si oblikujemo življenje po lastnih merilih, kot nam jih narekuje srce. Včasih so te odločitve težke, od nas zahtevajo nečloveške napore in odrekanja, a zadovoljstvo, sreča, veselje, upanje so znaki, da sledimo sebi in svoji resnici, ki osvobaja in nas polni z upanjem in vero v boljši jutri.
Laetitia Colombani: KITA
izvirni naslov: La Tresse
prevajalka: Špela Žakelj
Leto izdaje: 2020
Število strani: 224
Vezava: mehka
EAN koda: 9789610044192
Založba: Učila International, d.o.o.
****