Kristijan Novak: Slučaj vlastite pogibelji
Mladega prometnega policista najdejo mrtvega na zadnjem sedežu avtomobila. Uradno primer vodijo kot samomor, kar glede na niz neobičajnih okoliščin in dejstva, da niso opravili obdukcije, pri njegovi družini in dobršnem delu javnosti sproži sum, da želi policija prikriti resničen razlog njegove smrti. Družina, v kateri je policaj tudi starejši brat umrlega, zahteva resnico in kazen za odgovorne.
Istočasno ambiciozna mlada učiteljica na lokalni gimnaziji s svojimi dijaki pripravlja dramsko uprizoritev Antigone. Pri tem uporablja posebne dramske prijeme, s katerimi želi iz dijakov izbezati njihovo resnično naravo. Med pogovorom o tragičnem primeru policista med njo in eno od dijakinj pride do spora, zardi katerega ji grozi suspenz. Medtem ko se trudi dokazati resnico in obraniti dostojanstvo in delovno mesto pred srednješolkinimi užaljenimi starši, pripadniki lokalne elite, počasi izgublja svoje, do tedaj navidezno srečno življenje v družini, ki si prizadeva postati del elite, vendar v sebi najde moč in pogum, ki se ju do tedaj ni niti zavedala.
Tudi v tem romanu, ki je sicer nekoliko krajši od prehodnih, a nič manj intenziven, nam Kristian Novak postavlja pomembna vprašanja o tem, kakšno družbo želimo graditi in kakšni ljudje želimo biti. Roman "Slučaj vlastite pogibelji/Primer lastne pogube" (izšlo pri @OceanMore, 2023) je globoka kritika h korupciji nagnjenega policijskega sistema po eni strani, po drugi pa razgalja privilegije elit, ki jim je zaradi ekonomske moči dovoljeno več kot navadnim državljanom, po tretji prst uperi tudi v nas, ki ob krivicah rajši obrnemo glavo stran in se delamo, da se nas stvar ne tiče, kot pa da bi se izpostavili in povedali, kaj si resnično mislimo. Se bomo znali postaviti na pravo stran ali bomo kot ovce sledili večinskemu prepričanju? Kaj pa, ko bitka, ki jo danes bije nekdo drug, postane naša? Vemo, kdo nam bo takrat resnično stal ob strani? Kdo bo z nami bil bitko za resnico in pravico? Kdo pa nam bo obrnil hrbet?
Novak v zgodbi prepleta tri različne pripovedovalske prijeme: prozni tekst v normalnem tisku in zbornem jeziku pripoveduje literarno zgodbo in opisuje dogajanje skozi oči prvoosebne pripovedovalke – mlade učiteljice, ki je tudi glas pravičneža. Besedilo v obliki scenarija je napisano v Typewriter pisavi in v medjimurskem jeziku, jeziku okolja, v katerem se zgodba dogaja, v njem dobi glas družina umrlega, v ključno s starejšim bratom – policistom, ki skuša kot detektiv razvozlati, zakaj je njegov brat umrl, in tako rešiti družinsko čast. Potem pa imamo še besedilo v poševnem tisku; to besedilo deluje kot pripovedovanje zbora antičnega gledališča, v njem najdemo glasove medijev in tudi župnika, ki množici pridigajo resnico, si jo na ta način prisvajajo in jo oblikujejo v skladu z mnenji najboljšega ponudnika. Skozi zbor Novak razgali tudi hipokrizijo in strah, ki vlada v mestu, ter s tem še bolj poudari osamljenost in pogum glavne junakinje.
Novakove zgodbe so kot ogledalo, v katerem se lahko prepoznamo vsi, ne glede na to, od kod prihajamo; principi, o katerih piše Novak, so univerzalni in se lahko zgodijo vsakomur od nas. Knjiga se kljub težki temi, v katero Novak vpleta kompleksna vprašanja, kot so pravica vedeti, premoč nad šibkejšimi členi družbe, korupcija, družbene neenakosti, in različnim pripovedovalskim prijemom bere zanimivo in dinamično. Dejstvo, da je zgodbo navdihnil resnični dogodek, še doda k iskrenosti in avtentičnosti dogajanja. Čeprav si želimo tudi sami priti do resnice, ob Novakovem pisanju čutimo tesnobo in nemoč pred sistemom in obup, ker že v naprej vemo, da bo vsak boj za pravico zaman. Sili nas, da razmišljamo o tem, katere vrednote zagovarjamo, kaj vpliva na nas, ko sprejemamo pomembne odločitve, in tudi kakšno pozicijo zavzemamo, ko gre za vprašanja boja za pravico in resnico – bomo zamižali ali se pogumno postavili proti sistemu? V knjigi jasno vidimo, kako malo je treba, da ti nekdanji zavezniki in prijatelji obrnejo hrbet in odrečejo sočutje in podporo, ko se znajdeš na razcepu: bom sledil lastnim prepričanjem in vrednotam in jih tudi glasno zagovarjal, ali bom tiho sklonil glavo in se delal, da se me stvar ne tiče. V prvem primeru namreč tvegam, da bom s svojo resnico kaj kmalu ostal sam.
“»Pravičnost zadeva vse, če ne ni pravičnost. Če smrt pravičnega zadeva samo njega, z njim umre tudi sama pravičnost.«”
Novak roman zaključi optimistično – tudi v sistemu, kjer je svoboda enega več vredna od mnenja drugega, obstajajo posamezniki, ki so pripravljeni zastaviti svojo besedo in privilegije za pravico drugega, pa čeprav to pomeni, da se bodo prisiljeni iz okolja, ki jim je dalo vse, umakniti. Vendar bodo zadovoljni, ker so kljub vsem pod noge vrženim polenom sledili sebi in svojemu srcu. "Slučaj vlastite pogibelji« je opomin, da se moramo nenehno boriti za pravico in enakost, tudi ko se zdi, da so bitke že izgubljene.
Kristijan Novak: SLUČAJ VLASTITE POGIBELJI
jezik: hrvaški
Leto izida: 2023
Število strani: 230
Vezava: trda
ISBN/EAN: 978-953-332-185-1
Založba: OceanMore
*****