Roman "Slučaj vlastite pogibelji/Primer lastne pogube" je globoka kritika h korupciji nagnjenega policijskega sistema po eni strani, po drugi pa razgalja privilegije elit, ki jim je zaradi ekonomske moči dovoljeno več kot navadnim državljanom, po tretji prst uperi tudi v nas, ki ob krivicah rajši obrnemo glavo stran in se delamo, da se nas stvar ne tiče, kot pa da bi se izpostavili in povedali, kaj si resnično mislimo. Se bomo znali postaviti na pravo stran ali bomo kot ovce sledili večinskemu prepričanju? Kaj pa, ko bitka, ki jo danes bije nekdo drug, postane naša? Vemo, kdo nam bo takrat resnično stal ob strani? Kdo bo z nami bil bitko za resnico in pravico? Kdo pa nam bo obrnil hrbet?

Bežen trenutek bajnosti Oceana Vuonga je globoko ganljiv in lirično napisan prvenec, ki raziskuje kompleksnost identitete, spomina in travme. Roman, strukturiran kot sinovo pismo nepismeni materi, krmari po presečiščih osebne in kulturne zgodovine s surovo iskrenostjo in poetično milino. Glavni protagonist Cuki, vietnamski Američan, pripoveduje o svojem otroštvu in mladosti, ki ga zaznamuje težak odnos z mamo.

Van Rijckegem mojstrsko slika vzdušje Napoleonovega obdobja, pri čemer ne pozabi na prikaz surovosti vojnega življenja. V ospredju zgodbe pa stoji Stans, ki s svojim pogumom in neomajno vero v sebe premaga številne ovire in družbene predsodke. Dekle z mušketo je zgodba o uporu, prijateljstvu in iskanju lastne poti v svetu, ki je poln nevarnosti in predsodkov. V zgodbi odkrivamo teme identitete, upora in boja za osebno svobodo, hkrati pa avtor poudarja omejitve in pričakovanja do žensk tiste dobe, ki še marsikje niso odpravljene in zato je zgodba aktualna tudi danes.

Amor Towles dogajanje svojega prvenca "Pravila vljudnosti" postavi v New York v čas recesije in bližajoče se vojne kataklizme na drugi strani Atlantskega oceana. V njem slika živahen portret mesta in njegove družbene dinamike skozi oči mlade ženske, ki si utira pot iz delavskega razreda v visoko družbo.

V knjigi Harukija Murakamija "Vsi božji otroci plešejo" je zbranih šest kratkih zgodb, od katerih je vsaka tesno povezana s potresom, ki je leta 1995 prizadel japonsko mesto Kobe. Čeprav sama katastrofa pogosto ostaja v oddaljenem ozadju, Murakami v vsaki od njih v svojem stilu mojstrskega pripovedovalca nadrealističnih in pretresljivih zgodb raziskuje teme izgube, negotovosti in človeških odnosov.

Mladinski roman "Dnevnik poredne punce" litovske pisateljice Kristine Gudonyte je obsežen dnevniški zapis odraščajoče Kotrine, ki ponuja intimen in odkrit pogled na izzive „slabih deklet”, ki skušajo najti svoje mesto v svetu. Kristina Gudonytė je oblikovala pripoved, ki je hkrati navdušujoča in introspektivna. Njeni dnevniški zapisi so prežeti z iskrenostjo, nasprotujočimi čustvi in ​​kančkom upora. Bralce potegnejo v notranji svet dekleta, ki kljubuje družbenim normam in pričakovanjem. Njeno pot zaznamuje soočanje z družinskim nasiljem, novima partnerstvima staršev, osebno negotovostjo, izzivi duševnega zdravja ter iskanje identitete in namena.

Roman spretno raziskuje teme nadzora, starševskih pravic in družbenih pričakovanj ter ustvarja srhljiv razmislek o pritiskih in obsodbah, s katerimi se danes soočajo predvsem matere. Avtorica zna učinkovito ujeti čustveno muko matere, ki je ločena od svojega otroka in hkrati podvržena neusmiljenemu nadzoru in manipulaciji. Ko beremo knjigo lahko osebno občutimo njen obup, jezo in redke trenutke upanja. Občutki ob branju tega romana so tako tesnobni kot srhljivi, da sem knjigo, preden sem jo dokončala, kar dvakrat odložila.

Na splošno je »Matere ne« razmišljujoče branje, ki ponuja oster pogled na temnejše vidike človeške psihologije, obenem pa ponuja nežen, včasih celo srce parajoč pogled na materinstvo. Je roman, ki izziva, tolaži, včasih okrega, spet drugič potreplja po ramenu. O bremenih, ki jih nosimo in načinih, kako se z njimi soočamo, razmišljamo še dolgo po tem, ko smo knjigo že odložili.

Phaedra Patrick skrbno spleta pripoved, ki je hkrati prerosta,a hkrati nežna in polna upanja, čeprav se se izogiba sentimentalnosti. Vsi liki so spretno zastavljeni, avtorica je sposobna ujeti različne odtenke človeških čustev in transformativno moč novih izkušenj, zelo dobro razume, kako se ljudje soočajo z izgubo in ljubeznijo. Roman je dokaz, da nikoli ni prepozno za odkrivanje novih vidikov življenja in samega sebe ter da lahko preteklost odklene tudi lepoto sedanjosti.

"Dragi Michele" je pretresljiv in introspektiven roman, napisan v preprostem, a prodornem jeziku, značilnim za Natalio Ginzburg. Zajema intimno korespondenco med Michelejem, politično aktivnim intelektualcem, in posamezniki iz njegovega življenja, ki se zatekajo k njemu po vodstvo in družbo. Roman sestavljajo pisma in dialogi, ki odsevajo notranje boje in želje vsakega lika ter razkrivajo njihovo notranje življenje z izjemno jasnostjo in razumskostjo. Ginzburg odtenke človeških odnosov raziskuje skozi preproste, a globoke izmenjave misli med liki, v katerih se poglablja v zapletenost družinske dinamike, osebne svobode in neizogibnega minevanja časa.

Uporni bicikli so prvi roman Brine Svit, ki se v celoti dogaja v Ljubljani in je bil prvotno napisan v slovenščini, vzporedno pa ga je avtorica prevajala v francoščino. Kot pravi sama niti ne gre za prevajanje, teveč za prelivanje iz enega kulturnega okolja v drugega, in vsakič opazi med obema velike razlike. Njena junakinja na primer razmišlja, kako ji je bivša Jugoslavija vsadila občutek za svobodo, enakost in tudi drznost, da nekaj storiš, če ti okoliščine niso všeč.

Caló uporabi metaforo ogledala za seciranje plasti Martine osebne zgodovine, njenih odločitev in pogosto boleče poti k samosprejemanju. Avtoričina proza ​​je občutljiva in močna ter plete zgodbo, ki je povezana tako z notranjimi pokrajinami, po katerih plujemo, kot z zunanjimi realnostmi, ki nas oblikujejo.

Care Santos se v svojem prepričljivem mladinskem romanu, sestavljenem iz dveh delov - Laž in Resnica - loti vznemirljivega raziskovanja teh dveh kompleksnih človeških oblik vedenja. Oba skupaj pleteta kompleksno tapiserijo laži, prevar, družinskih skrivnosti, utajenih resnic in vedenj, ki smo jih pripravljeni storiti ljudje, da bi zaščitili tisto, kar nam je najdražje.

Avgusta se vidiva je zgodba o ženski srednjih let, ki vsakega avgusta obišče otoček, na katerem je pokopana njena mama in kjer daleč od moža in družine lahko postane neka druga ženska s popolnoma drugačnim življenjem, karakterjem, ko ji je dovoljeno, da v tistem kratkem času izkusi vse tisto, kar ji je v vsakdanu prepovedano ali vsaj onemogočeno.

Roman, postavljen na živahno ozadje sodobne italijanske kulture, ne očara le čutov, temveč se poglobi tudi v duševnost svojih protagonistov in razkrije sence, ki jih na življenja vseh vpletenih mečejo njihove odločitve. Missiroli bralca izziva, da se sooči z lastnimi prepričanji o zvestobi, žrtvovanju in naravi ljubezni ter da prepozna globok vpliv njegovih dejanj na življenja tistih, ki so mu dragi.

"Shuggie Bain" Douglasa Stuarta je močan in srce parajoč prvenec, ki se poglobi v kruto realnost revščine, zasvojenosti in vztrajnosti, ki so zaznamovali Glasgow v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Knjiga spremlja življenje mladega Hugha "Shuggieja" Baina, ki odrašča v disfunkcionalni družini, katere odnose zaznamuje materin boj z alkoholizmom.

S Pariško knjigarko Kerri Maher (@hisaknjig) vstopimo v samo srce literarnega Pariza med obema vojnama.📚✨ Mlada Američanka Sylvia Beach v iskanju same sebe izkaže neverjeten pogum in drznost, ko uresniči svojo vizijo, da bi sredi Pariza odprla ameriško knjigarno za vse, ki bi radi brali v angleškem jeziku. Tako se rodi knjigarna in izposojevalnica knjig Shakespeare and Company, ki postane zatočišče za nekatere največje pisatelje dvajsetega stoletja, od Hemingwaya, Gertrude Stein, Fitzgeralda, Eliota, Pounda – pa tudi vodilnih francoskih pisateljev. Še posebej pa Jamesa Joycea, ki mu je leta pomagala in si prizadevala za izdajo njegovega romana Ulikses. Tu, med ozkimi tlakovanimi ulicami Pariza in dišečim vonjem po svežem pecivu, literatura in duše, ki so jo pisale, najdejo svoj dom.