Literarni pobeg v Gorici

V začetku marca sva se z Beti (@knjiznibar) odpravili na izlet v letošnjo Evropsko prestolnico kulture. Izkoristili sva bližino te prestižne lokacije in si ogledali Novo Gorico in Gorico. Poleg tega sva želeli obiskati tudi kraje in se sprehoditi po poteh, po katerih so hodile junakinje romana Gorica avtorice Mateje Gomboc.

Kot pravi njena junakinja v uvodu v roman: “Stopiti v mesto peš je slovesneje kot se vanj pripeljati. Hoja uglasi dušo s prostorom.”

Res, da sva se v mesti pripeljali, vendar sva se po krasnem somestju na meji dveh držav in kultur, ki kljub odsotnosti meje in težki zgodovini, ki kar ne želi biti pozabljena, sprehodili. In dejansko, ko se sprehodiš po enem in drugem kraju, občutiš neverjetno razliko. Če Nova Gorica na vsakem koraku doživlja prenovo, nekako vrvi od sveže energije in sledi sodobnim arhitekturnim trendom, je Gorica še vedno stara gospa, ki je svoj največji blišč doživela za časa Avstro-Ogrske. In če se jo naše generacije še spomnijo polne trgovskega vrveža, ko smo jo obiskovali z namenom priti do dobrin, ki so bile v Jugoslaviji nedosegljive, celo prepovedane, je danes to zaspano mesto, v katerem ne slišiš drugega kot italijanski jezik. Tako je celo tam, kjer bi v času trajanja Evropske prestolnice kulture pričakoval več slovenskih gostov.

Kot pravi Blaž Kosovel, ki je med drugim tudi ustanovni član knjižnega festivala Mesto knjige, v predstavitvi svoje knjige Gorica, mesto na meji, je Nova Gorica je mesto s kratko, a edinstveno zgodovino. Nastajati je začela leta 1947, kot odgovor na povojno razdelitev Goriške pokrajine. Medtem ko je večina ozemlja pripadla Jugoslaviji, je njeno glavno mesto Gorica ostalo v Italiji. Nova Gorica je bila prvo na novo zgrajeno mesto v novi socialistični državi, načrtovano kot socialistična izložba na Zahod. Pa o knjigi več še malo kasneje.

Omenila sem, da sva se z Beti v Novo Gorico pripeljali. Parkirali sva pred glavno goriško pošto, nato pa sva se peš sprehodili po mestnih ulicah.

Najprej se nisva mogli izogniti obisku Goriške knjižnice Franceta Bevka, ki naju je navdušila s številnimi kotički za druženje bralnih skupin in poglobljeno prebiranje knjig, pa tudi s knjižnico semen in knjižnico reči.

Nato je sledil postanek v kavarni in knjigarni Maks z bogato in raznoliko ponudbo knjig, a žal v njej ni bilo mesta, da bi lahko v zavetju knjižnih polic popili kavo. Prijeten kotiček, v katerem sva si nato privoščili “Capo in B”, sva našli v Fabriki, kjer imajo tudi široko ponudbo burgerjev in drugih mesnih zalogajev. Bilo je še prezgodaj, da bi naju napadla lakota, zato nisva uspeli preizkusiti njihove ponudbe.

Med sprehodom skozi mesto sva se ozirali za lokacijami, ki jih Mateja Gomboc omenja v romanu Gorica: od ruskih blokov do restavracije Pecivo.

Pot naju je nato vodila do Frančiškanskega samostana Kostanjevica, ki leži na vzpetini in ponuja čudovit pogled na obe mesti. Tu je svoje zadnje počivališče našel poslednji francoski kralj s svojo družino (lahko si ogledate njihovo grobnico). V samostanu pa se nahaja tudi knjižnica patra Stanislava Škrabca, ki hrani več kot 10.000 knjig v 25 jezikih. Med najdragocenejše bisere knjižnice sodijo inkunabule ali prvotiski, knjige, ki so bile natisnjene pred letom 1500. Knjižnica jih danes hrani 30; najstarejša med njimi, ki je hkrati tudi najstarejša knjiga v knjižnici, je iz leta 1476. Žal sva Gorico obiskali nekoliko prezgodaj, da bi lahko uživali v plemenitih vonjavah vrtnic burbonk, ki krasijo samostanski vrt.

Sva pa izkoristili priložnost in si privoščili prijeten sprehod še do novega mestnega parka ob Vili Rafut s kar 140 vrstami eksotičnih dreves in grmovnic. Med njimi najdemo palme, bambuse, sekvoje, rododendrone, stalške in himalajske cedre in druga eksotična drevesa, ki tudi zaradi milega podnebja dosegajo izjemne velikosti. Rafutski park je razglašen za naravni spomenik, od leta 2003 pa tudi za kulturni spomenik lokalnega pomena. Vila Rafut je trenutno v obnovi, po njej pa bo ta arhitekturni biser ponovno zasijal. Gre za čudovito elegantno, skoraj 800 kvadratnih metrov veliko vilo na markantni lokaciji, ki jo je leta 1914 dal zgraditi goriški arhitekt Anton Laščak kot bivališče zase in za svojo družino. Pri načrtovanju in gradnji se je zgledoval po arhitekturi iz obdobja mamelukov v Egiptu ter jo opremil z 28 metrov visokim stolpom po vzoru minareta, z balkoni, razkošnimi orientalsko oblikovanimi okni, terasami in tudi notranjo opremo, ki so jo, kot tudi večino gradbenih delov, pripeljali iz Egipta.

Obisk Nove Gorice sva zaključili na meji - s selfijem na prenovljenem čezmejnem Trgu Evrope in s sprehodom po novem železniškem peronu.

Nato sva se zapeljali v Gorico po glavni mestni promenadi Corso Verdi z drevoredom platan in tam tudi parkirali.

Sprehod sva začeli na Piazza della Vittoria ali Travniku, kjer je lep razgled na jezuitsko cerkev sv. Ignacija (jezuiti so skrbeli za izobraževanje) in na vladno palačo.

Le korak stran se v dvoru Darka Bratine nahaja dom združenja Hiša filma, ki združuje institucije, društva in posameznike, ki imajo strast do kinematografije in strokovnega dela na področju raziskav, izobraževanja, produkcije in promocije kinematografije, vizualne umetnosti in novih medijev. V stavbi se nahaja tudi bogata dvojezična mediateka Mediateca.GO, ki svojim uporabnikom ponuja bogato avdiovizualno in knjižno dediščino.

V enem od barov na trgu sva si privoščili mali prigrizek in aperol.

Nato pa so naju k raziskovanju povabile ulice za veliko cerkvijo. Pri tem sva sledili nasvetom Blaža Kosovela, kaj se splača v Gorici ogledati, saj nobena od naju že dolgo ni bila tu. Sprehodili sva se mimo stare goriške pošte, mestne tržnice in številnih knjigarn (v odprte sva tudi pokukali) do Ljudskega vrta, najstarejšega parka v mestu, s kipi slavnih Goričanov, fontano in starodavno vremensko postajo ob vhodu.

Le streljaj od vhoda v park se nahaja Trgovski dom s slovensko knjižnico Damirja Feigla, ki pa je ob sobotah žal zaprta.

Mimo mestnega gledališča in občinskega parka sva se vrnili nazaj na izhodišče. Ker sva vedeli, da bi nama vožnja z vzpenjačo na grajski grič vzela preveč časa, sva se rajši sprehodili še do palače Attems Petzenstein, kjer je na ogled razstava Andyja Warhola, revolucionarja pop arta (za tiste, ki si jo želite ogledati: odprta je samo še do 4. maja letos).

Za konec sva si želeli privoščiti pozno kosilo v priznani trattoriji Alla Luna, vendar nama brez predhodne rezervacije ni uspelo!

Pri obisku Nove Gorice in Gorice sva se orientirali po naslednjih knjigah:

Mateja Gomboc: Gorica (Miš založba, 2024)

Središče romana Mateje Gomboc je mesto Gorica, ki ga tok zgodovine razdeli na italijansko Gorico in jugoslovansko Novo Gorico. Razburkano obdobje domala osemdesetih let, v katerem so se, med drugimi, zgodili okupacija Italijanov, kapitulacija Italije, prihod Nemcev, požigi naselij okoli Gorice, begunstvo, konec vojne, delitev Gorice in gradnja Nove Gorice, opazujemo skozi osebne zgodbe in pogled štirih žensk: Ajdovke Mateje, Furlanke Pine, Goričanke Dore in Lili, Pinine hčerke. Mateja Gomboc z izrednim posluhom za psihologijo posameznika ter s širokim poznavanjem zgodovine ustvari dinamično, vsestransko in živo podobo mesta, ki je bilo eno in nato hipoma razpadlo na dve.

Andrea Belavitte: Gorica. Nova Gorica, Povezani mesti (vodnik po evropski prestolnici kulture) (ZZT - Založništvo tržaškega tiska, 2024)

Gre za dragoceno delo, ki bo zagotovo prispevalo k boljši prepoznavnosti goriškega prostora. Nova Gorica in Gorica skupaj oblikujeta kulturni prostor, ki ga je preprosto treba spoznati in vzljubiti. Platon in Aristotel, Vzhod in Zahod, Sever in Jug se prepletajo v jezikih in delovanju Goričanov. Odkrivanje tega mozaika arhitekture, okusov, zvokov in barv skozi oči domačinov razkriva globoke korenine, hude rane in pogumne preporode.

Blaž Kosovel: Nova Gorica, mesto na meji (Društvo humanistov Goriške, Zavod Magistrala, 2025)

Vodnik Nova Gorica: novo mesto na meji Blaža Kosovela nas popelje na razburljivo pot po Novi Gorici in okolici. Ponuja edinstven vpogled v zgodovino, urbanizem in kulturo somestja Nove Gorice in Gorice, odkriva zanimivosti, ki sooblikujejo identiteto tega prostora, ter daje predloge, katere prostore obiskati. Ponuja vpogled v zanimivosti in posebnosti tega prostora, ki ostajajo največkrat neopažene oziroma nerazumljene. Osrednji del je pot po zgodovini, urbanizmu in kulturi Nove Gorice, zatem sledi sprehod po Gorici in nato še kratek oris okoliških krajev ter pokrajine. Potovanje skozi čas bogatijo izbrane arhivske fotografije in predlogi za postanke na poti.

Pri odkrivanju neznanih krajev in ljudi sva se neznansko zabavali, zato sva sklenili, da si bova take literarno-turistične izlete občasno večkrat privoščili. Odločili sva se, da jih poimenujeva kar #LiterarnipobegzAlenkoinBeti.

Kam jo bova mahnili naslednjič, naj ostane še skrivnost. Če imate kakšen predlog, kateri kraj bi nama bil lahko še v navdih za tak literarni pobeg, pa kar napišite v komentar. Če se nama želite pridružiti, pa seveda tudi dobrodošli. Veseli vas bova!