Sabina Fras Popović: Prava hokejska banda na razpotju
Čeprav smo občutke, ki so nas prevevali med pandemijo korone covida-19 že vsi precej pozabili, nas Sabina Fras Popović v drugi dogodivščini popelje ravno v čas, ko je bilo vsega konec. V čas, ko naj bi se vrnili v »normalo«, pa tega pravzaprav nismo zmogli. Še bolj je vplivala na čustveno in socialno doživljanje mladih, še posebej najstnikov, ki so se bili čez noč prisiljeni soočiti s fizično distanco, zaprtjem šol, odpovedanimi družabnimi dogodki in omejenim dostopom do socialnih interakcij, ki so ključnega pomena za njihov razvoj. To je vodilo v povečano tesnobo, zaskrbljenost in celo depresijo, ki sta jo povzročila skrb za zdravje najbližjih in strah pred prihodnostjo.
V času pandemije so mnogi najstniki preživljali tudi več časa na spletu. Čeprav so jim digitalne platforme omogočile stik s prijatelji, pa je prekomerna uporaba tehnologije še povečala njihov občutek osamljenosti ter težave s koncentracijo in duševnim zdravjem, kar pa je bilo po vrnitvi v normalo videti predvsem v njihovi slabši zmožnosti komunikacije, izražanja čustev in navezovanje pristnih prijateljskih odnosov.
Pandemija COVID-19 je imela posebej velik vpliv na mlade športnike, še posebej tiste, ki so se ukvarjali z ekipnimi športi, kot je na primer hokej. Ekipni športi niso le fizično zahtevni, ampak tudi socialno in čustveno zelo pomembni za mlade, saj omogočajo razvoj timskega duha, sodelovanja, komunikacije in pripadnosti skupini. Ko so se ti športi zaradi pandemije ustavili ali so se prilagodili novim omejitvam, so ti športniki doživeli številne negativne posledice.
Eden največjih vplivov pandemije na mlade športnike je bila začasna prekinitev treningov in tekmovanj. Za mlade hokejiste, ki so navajeni rednih treningov in tekem, je bilo to velik izziv. Ta prekinitev je pomenila, da so izgubili pomemben del svojega življenja, katere dela so tudi rutina, skrb za fizično pripravljenost in tekmovalni duh. Mladim, ki se s športom resno ukvarjajo, šport predstavlja pomemben del identitete, zato so se v tem obdobju počutili precej izgubljene in osamljene. Korona je vplivala na njihov občutek pripadnosti ekipi, ostali so brez socialne in čustvene podpore in komunikacija s prijatelji iz ekipe. Zlasti tisti, ki so imeli visoka pričakovanja glede svoje športne kariere, so doživljali težje obdobje. Pri nekaterih je bil občutek odtujenosti od športa tako velik, da so celo izgubili motivacijo za nadaljnje ukvarjanje s športom.
“Hokejski turnirji krepijo povezanost in pripadnost.
Vzgajajo za skupnost.
Tega zadnji dve leti ni bilo. Vzgoje za skupnost.
Bila so zaprta vrata dvorane, prazne garderobe, delno odprta vrata, testiranja, potrdila o testiranju, rdeči trakovi na tribunah, posebne skupine pet in pet za izvedbo treninga, cepljenje, potrdila o cepljenju. Pa še kup zadev, ki sem jih na srečo že pozabil.
Ni pa bilo bližine.
Ni bilo skupnosti.
NI bilo ekipe.
Tega ne morem pozabiti. Se ne da. Ker imam vsak dan opomni. To čutim na vsakem treningu. Vsako minuto vsakega treninga.”
Sabina Fras Popović nas v drugi dogodivščini hokejske bande popelje v čas, ko naj bi se mladi hokejisti vrnili nazaj v trenažni sistem. Vsi razštelani, odtujeni drug od drugega, brez motivacije in kondicije, vsak pa z resnimi izzivi, zaradi katerih na skrivaj trpijo in molčijo pred drugimi, ki so jim še nedolgo tega bili zaupniki, da ne bi izpadli šleve in izdajalci – pa najsi gre za poškodbo, ki je enega prisilila v resen razmislek, ali še nadaljevati z udejstvovanjem v športu, ki mu je tako ljub, za prvo ljubezen, za strah pred preveč ambicioznim očetom, ali pa za prezgodnjo izgubo mame, na katero te ne more pripraviti prav nič.
“»Trener Miha nam je v zadnji sezoni pogosto rekel, da so nam njegova vrata vedno odprta. Naj se zglasimo pri njem, če nas kar koli muči. Toda zdaj je bilo težje. Prej je sedel med nami in nas mimogrede spraševal o pomembnih stvareh. Mi smo mu enako mimogrede zaupali ves naš svet.
Zdaj je bilo težko stopiti v trenersko garderobo. S tem si sporočal, da je nekaj narobe. Vsi so vedeli, da nekaj ne »štima«. Da si nezanesljiv člen hokejske naveze.
Nihče ni ničesar vprašal. Vsak je pogled usmeril v tla, opremo, steno. Proč od tebe. Tako je bilo, ko si se po določeni odsotnosti vrnil v garderobo.
Naj si zbolel za kovidom. Se poškodoval. Ali pa ti je umrla mama.
Vrnil si se v halo in nato stopil v garderobo. Kot da se ni nič zgodilo. Kot da je vse enako kot prej. Pa ni. Nikoli več ni enako.« ”
Vse to so bili resni izzivi, s katerimi so se soočili po koroni trenerji, če so hoteli ponovno vzpostaviti dinamiko v ekipi in jo motivirati za treninge in tekmovanja. Sabina v svoji knjigi zelo lepo pokaže, koliko modrosti, razumevanja in tudi odločnosti je bilo treba, da so lahko naredili prvi korak. In za hokejsko bando je bil ta prvi korak pohod na Peco.
“»Nekaj ste izgubili v zadnjih letih. Nekaj, kar se imenuje skupnost, ekipni duh. Celotna ekipa dela, da zmaga, bori se, pa čeprav le dva ali trije dajejo gole. Če se ne boste povezali med sabo, drug z drugim, ne pa vsak s svojim telefonom, ne bo nič. Potem bo na programu le podrsavanje. V tem primeru tudi Češke ne rabimo.« /.../
»Kaj ima Češka z nahrbtnikom?« zanima Jureta.
»Vse!« skoraj zakriči trener Miha in vzravnano stopi naprej. »Če greste naprej, ne da bi vprašali, ali je nahrbtnik nekdo pozabil, čigav je, ali ga je morda treba vrniti v avto, karkoli pač, torej,če se sploh ne odzovete nanj, potem verjetno enako reagirate drug na drugega in svet okoli sebe. Otopeli ste. Zbudite se. Niste več na Zoomu, niste več ujeti v črnih okvirčkih. Živite.« ”
Slaba kondicija je bila še najmanjši izziv, s katerim se je hokejska banda pri tem pohodu morala soočiti. Ker so bili daljši čas brez skupnih treningov in tekem, so bili mladi hokejisti primorani ponovno zgraditi medsebojne odnose in zaupanje. Še posebej, ko so na plan prišle vse frustracije, ljubosumje in zamere iz predkoronskega obdobja. Ravno samostojni vzpon na Peco je bil tisti preizkus, ki so ga morali premagati ne samo za ekipo, temveč tudi sami zase, da so se lahko soočili z lastnimi frustracijami, strahovi in da so preverili, zakaj še vedno vztrajajo v tem zahtevnem športu. In še posebej da so bili pripravljeni začeti reševati medsebojne napetosti in se ponovno povezovati.
Še posebej lepo je videti, kako v teh prelomnih trenutkih v ospredje pridejo ravno tisti posamezniki, na katere v »normalnih časih« ne bi računal. Kako se pokažejo močni, trezni in odločni v kriznih situacijah in naredijo odločne korake k povezovanju, soodvisnosti in izgradnji ekipnega duha. In so za svoje prizadevanje tudi nagrajeni.
“»Hvala, da si rešil Tineta.«
Opa! Tega nisem pričakoval. Mali je res velik. /.../
»Ja, kaj pa naj bi naredil?« slišim Črta.
»Marsikaj! A si se odločil, da ga ne izpustiš. Odločil si se, da ga rešiš..« Ne premakne pogleda, če malo razmišlja. Kot bi tehtal, ali naj nadaljuje ali naj raje molči. »Ti praviš, da ne moreš nič za to, da si kakršen si. Daj no. Vse lahko spremeniš. Ravno si pokazal. Včasih so tvoja dejanja naduta, cinična, nesramna. Samo to nisi ti. Saj si to jemal pri psihologiji, a ne? Le sebe izberi in ne svojega starega.«
Kaj se dogaja, me prešine. To ni Miha, ki so se mu nabirale solze v golu, ko je trener vpil nanj. To ni Miha, ki je tiho pobiral pake na ledu, ko smo šli v garderobo in na ledu pustili pravo štalo. To ni Miha, ki nam je prinesel bidone na bando in jih pobira, ko smo jih metali na tla. To ni Miha, ki je brez besed vzel še trenerski nahrbtnik in ga skupaj s svojim nesel na vrh. Pa nič ni vprašal.”
Pravo sporočilo knjige se skriva prav v tem trenerskem nahrbtniku, ki ga kot ekipa nesejo na vrh Pece. Med kupom kamnov se skriva listek s pomenljivim sporočilom - iskrenim vodilom za življenje, ki jim ga je lahko dala le oseba, ki jih dobro pozna, razume in ve, kaj najbolj potrebujejo: trener.
»KER LAHKO!« Kako preprosto se sliši. Pa vseeno, kot ti nekdo da dovoljenje, da narediš prvi korak (ker sam si ga ne upaš narediti brez odobritve), sprva oklevaš. Toliko vprašanj se ti postavi: ga res lahko naredim, kaj pa, če gre kaj narobe, če naredim napako, kaj pa, če se mi bo kdo smejal, kaj pa, če še nisem pripravljen … Vendar, pravi Sabina:
“Dokler lahko
si zmožen,
sposoben,
si dovoliš,
upaš in si upaš,
želiš,
vključiš druge,
lahko uresničiš vse.”
In temu vodilu lahko sledi prav vsak od nas.
Sabina Fras Popović: PRAVA HOKEJSKA BANDA NA RAZPOTJU
jezik: slovenski
Leto izida: 2024
Število strani: 336
Vezava: trda
ISBN/EAN: 978-961-7204-28-5
Založba: Pivec
*****
Knjiga je oblikovana v skladu s priporočili za dislektike.