Irena Cerar: Svetišča narave
Letošnje bralno leto končujem veličastno - s knjigo leta 2024. Svetišča narave so knjiga, ki te potegne navzven, da se z otroško radovednostjo ozreš na svet, ki te obdaja. Hkrati pa te obrne k sebi, da ti pomaga zapolniti tiste temne luknje, ki smo jih pridelali med premagovanjem vsakdanjih izzivov. Kot knjigo začenja avtorica Irena Cerar:
“Včasih se zgodi, da življenje zastane. Tudi moje je. Popolnoma nenajavljeno ni nepričakovanoje brez velikega pompa izgubilo prejšnji zalet. Naenkrat sem se znašla v nekem vmesnem prostoru: jasno mi je bilo, da po starem ne gre več, novega pa še ni. Eno obdobje se je nepreklicno zaključilo, drugo se je šele nakazovalo. Stvari so se spreminjale, jaz pa nisem bila sposobna, da bi se dovolj hitro spreminjala z njimi. Začutila sem nerazumno željo, da bi odšla stran od vsakdanjega življenja, si odpočila od sebe, pa tudi od vseh svojih družbenih vlog. Kdo sem, kadar nisem delavka v kulturi, partnerka, mati, sestra, hči, prijateljica? Želela sem pogledati nase z nove prespektive, poiskati drugačno pot naprej, si dati čas za okrevanje, premislek, levitev, za osebno iniciacijo v novo življenjsko obdobje.”
V iskanju svoje nadaljnje poti se je Irena odločila, da življenje poišče tam, kjer ga je največ - v naravi. Tako je nekaj tednov v samoti in družbi “svečenikov” preživela v različnih naravnih okoljih, ki bogatijo in krasijo državo, v kateri živimo, da bi doživela “občutek povezanosti z vsem živim, pa tudi vse žive življenjske izkušnje”. Želela je spoznati, kako jo bodo narava in srečanja z ljudmi, ki odlično poznajo posamezne biotske habitate, oblikovali in spremenili. Na pot se je odpravila odprtega duha in srca in nastala je knjiga o izkušnjah in doživetljih, ki so jo vsaj deloma osvobodile in jo naučile sprejemati spremembe v lastnem življenju. Če ji boste dobro prisluhnile, bo knjiga spremenila tudi vas.
Ni naključje, da svojo pot k sebi začne v gozdu. Bolje v samotni leseni koči sredi Kočevskega roga, v lasti prijatelja Boruta Peterlina, ki je “kriv” tudi za čudovite fotografije, ki bogatijo knjigo. Gozd ji že od nekdaj predstavlja prostor svobode, zavetja in pribežališča, tudi je v otroštvu preživljala popoldneve in v zavetju drevesnih krošenj iskala miren kotiček za branje. A biti sam v gozdu v temnih nočeh in nevihtnih dneh ni prijetno niti za izkušene logarje, kaj šele za žensko, ki je pobegnila od svoje bolečine, da bi se spet našla, a prinaša tudi nekaj veličastnega, kar nas naredi ponižnega pred Življenjem in nam da moč, da lahko gremo naprej.
Naslednja njena destinacija je reka Mura, evropska Amazonka, edina reka pri nas, ki še prosto teče. Kot zapiše Irena, Mura ni samo oblikovala pokrajine, temveč tudi ljudi. “O njej vsi, od učenih glav do preprosth ljudi, govorijo kot o osebi, živem bitju, s katerim se pogovarjajo. Velja za prinašalko življenja, če že ne kar za življenje samo…” (str. 82). V njenih mrtvicah je Irena ponovno našla svobodo, mir in občutek globoke ponižnosti pred Svetom in Življenjem, na njenih brzicah pa tudi Užitek.
Na planinah ned Bohinjskim jezerom se kot prava divja žena druži z volkovi in spi pod baldahinom, spletenim iz Mlečne ceste, z brezciljnim pohajkovanjem po okoliških planinah pa premaga tudi strah pred bolečino in znova spozna, da je življenje lahko preprosto in lepo.
Od vseh habitatov, ki jih je obiskala, si z Ireno najbolj delim ljubezen do morske obale, predvsem do Sečovejskih solin, “starodavni objem med morjem in kopnim”. Zato sem z neskončno iskrivostjo sledila vrsticam, v katerih opisuje obročkanje ptic in njeno raziskovanje solin. S kakšno radostjo jo je opazovati, ko sredi stezic in kanalov samo je v trenutku, ko pozabi na vse, kar je bilo, in ko se posveče le opazovanju neštetih živalskih sledi in grizljanju kislo-grenkih šipkovih jagoda. Takrat se zavemo, da je Irena na poti ozdravljenja.
S spustom v jamo spozna, da tudi v najtežjih razmerah vedno zmoremo najti moč in voljo, da se borimo, da najdemo prostor in se iz brezna teme dvignemo k svetlobi.
Zadnja postojanka na Irenini poti je grad Podsreda sredi Kozjanskega. Tu Irena spozna, da je tako v naravi kot v družbi, vse povezano med seboj, da nihče ne more preživeti sam. Da ob sebi - tako narava kot človek - vedno potrebuje nekoga, ki mu odpira obzorja, nas podpira in nam pomaga v težavah.
Irena zna z besedami pred našimi očmi pričarati prekrasno podobo krajev, ki so jo povabili v svoj objem. Ko listaš med stranmi, te pohladi senca starodavne lipe na Borutovi “terasi” sredi pragozda, okušaš sladkobo kostelskih jabolk, poškropi te morje pod flišnatim ankaranskim klifom, na planini Blato se zazreš v neskončnost Vesolja, na obrežjih Mure se spoprijateljiš s tišino v sebi, v globini Škocijanskih jam ti srce napolni hvaležnost … Vse to Irena bogato začini s številnimi podatki in informacijami iz zgodovine, geografije, etnografije, biologije in življenja samega, ter z obsežnim priporočilnim bralnim seznamom, ki vam posamezne habitate še dodatno približa. V svoje dogodivščine vpleta legende in običaje naših prednikov, ki so znali živeti v sožitju z naravo. Dodatno dimenzijo knjigi daljejo tudi njena druženja z ljudmi, ki živijo ali se posvečajo raziskovanju posameznih habitatov, ki, skratka, skrbijo za ohranitev narave tudi za nadaljnje generacije. Koliko strasti, predanosti, ljubezni, nežne skrbi je začutiti v njihovih besedah in dejanjih. In zdi se, da vse to počnejo iz čistega veselja in navdušenja, kar bralca še posebej navdaja z upanjem in hvaležnostjo.
Trenutki, o katerih piše Irena, nas spodbujajo, da se zazremo vase in pogledamo, kakšen kamenček v mozaiku Življenja pa prispevamo sami. Kot z radovednostjo odkrivamo neznane stvari o znanih krajih, se v nas budi želja, da bi tudi sami odšli prenočevat pod jasno zvezdnato nebo visoko v gorah ali da bi se vsaj enkrat spustili v osrčje matere Gaje ali vsaj odšli obročkat ptice v soline. Njene zgodbe pa v nas ne budijo le želje po raziskovanju sveta, temveč nam pomagajo, da se obrnemo vase in se začnemo trgati okove, ki nas držijo na mestu. Narava na nas deluje magično: očisti nas balasta in pripelje bližje k sebi. V nas zbudi dolgospečega notranjega otroka, da začne zopet z radostjo in iskrivimi očmi odkrivati Življenje. Morda vam bo ta knjiga, tako kot je Ireni, pomagala spoznati, da niste priklenjeni na mesto in da se lahko premikate. Kaj premikate, da lahko poletite tja, kamor ste si vedno želeli! Odprite vrata Naravi in začnite pisati svojo knjigo svetišč!
Ali kot zaključi Irena:
“Začela sem brati pokrajino s telesom, se uriti v nekakšni krajinski pismenosti, ki je tesno povezana z mano. Učila sem se od narave, v kateri ima vse svoj cikel rasti, mirovanja in obnove. Ko sem to opazovala, sem se naučila sprejemati tudi spremembe v svojem življenju. Nahranila sem nerazložljivo hrepenenje po divjem, spontanem, nestrukturiranem. Izkusila, da prostori niso samo fizični, ampak tudi nevidni in simbolni. Da je narava veliko več kot lepa kulisa za poslušanje podkastov, telovadnica za preizkušanje naših moči ali kavarna za druženje. Vse, kar sem doživela, je resda že mimo, prepuščeno valovanju nostalgije. Pa vendar je hkrati ostalo zapisano v mojem telesu. Ostale so notranje slike, ki jih lahko kadarkoli prikličem kakor dobro izurjena čarovnica. Ko jih opazujem, se v telo nemudoma vrnejo tudi čutenja in ga naselijo. To notranjo knjigo svetišč lahko listam vedno, kadar se mi zazdi, in berem, kar mi pripoveduje. In čemur posvetim svojo pozornost, zame postane sveto.”
Irena Cerar: SVETIŠČA NARAVE
jezik: slovenski
Leto izida: 2024
Število strani: 316
Vezava: broširana z zavihki
ISBN/EAN: 978-961-7225-02-0
Založba: UMco
*****