Mimi Podkrižnik: Čisti kliše ali ura je trideset let
Letošnje poletno branje začenjam v Parizu. Dopisnica Dela, pisateljica in prevajalka Mimi Podkrižnik nas je navdušila že s svojimi Jutranjicami, črticami za dobro jutro, tokrat se vrača z romanesknim prvencem Čisti kliše ali ura je trideset let. Izšel je pri njeni založbi Hiša 4M.
V romanu spremljamo prelomne trenutke v življenju prvoosebne pripovedovalke Mile Oblak, na dan, ko dopolni trideset let, katerega pomen je že sam po sebi kliše: pri tridesetih naj bi ženskam namreč začela tiktakati biološka ura in takrat naj bi bil skrajni čas, da se ustalijo in ustvarijo družino. Seveda pa prej še zgradijo “štalco” oziroma kariero. Razpeta je na eni strani med iskanjem lastnega smisla in mesta v velikem svetu, in na drugi med pričakovanja, kakršna zanjo riše njena družina, ter strahovi, da jih nikoli ne bo dosegla na tretji: “kaj če mi ne bo uspelo v življenju, kaj če ne bom nikoli doktorirala in nikdar dobila redne službe, če bom nenadoma zbolela, če se bom morala postarati sama, brez še enega omembe vrednega razmerja in otrok, kaj če se mi bo pripetilo kaj strašnega, a me, ker sem sama v tujini, ljudje pa se vse prevečkrat naredijo francoza, ne bodo pravočasno našli, kaj tudi če se bo kaj grozljivega zgodilo mojim najbližnjim, in zdaj, za povrhu še Claude.”
Mila svojega rojstnega dne še nikoli ni preživela v Parizu, vedno le doma, v krogu družine. Tokrat bo drugače, kot se za prelomni življenjski trenutek spodobi, saj spozna, a mora prekiniti z vsem in vsemi, ki so do tedaj usmerjali njeno življenje, kajti le tako se bo lahko ponovno našla.
Roman je napisan v pretanjenem, a zelo zgoščenem, lahko bi rekla celo novinarskem jeziku, v katerem niti besedica ni odveč. Kljub temu Mimi Podkrižnik pred nami zelo plastično izriše like, ki zaznamujejo Milino življenje. Njena družina se mi zdi tipična slovenska družina: oče, očitajoč in rogajoč se njenemu življenjskemu stilu, mama, ki je vedno preveč zaposlena s skrbjo za druge, medtem Mili zameri, da se je odselila v tujino, brat Dane, ki kljub visokih sanjam o akademski karieri ostaja doma in se “šlepa” na družinski posel, babica, ki jo skrbijo že najmanjše malenkosti. V njenem “pobegu” v Pariz, ki le veliko stane, ne znajo najti ene spodbudne besede in podpore. Mila je za njih še vedno nebogljeno dekle, ki ga je treba nenehno usmerjati, da ne bi zašla s poti. A to ne počnejo z ljubečimi spodbudami in klici k pogumu in odločnosti. Kvečjemu obratno: z nenehnimi opazkami, česa vse še ni dosegla, kako zaradi svoje emocionalne občutljivosti in neodločnosti, tudi ne bo, le še utrjujejo svoje besede, da Mila izgublja še tisti kanček poguma, prepričanja vase in samozavesti, ki jo je sploh napeljal, da se je odločila oditi v Pariz. Ko se jim hiti opravičevati in se jim prilagajati njihovim muham, jim zatrjevati, da je srečna in zadovoljna, hkrati pa še vedno hrepeni po njihovem odobravanju, da bi bila vidna in slišana z vsemi svojimi nesigurnostmi in sanjami v boljši jutri, izgublja tudi samo sebe.
Tako kot jim je dovolila, da je zaradi njihove nečimrnosti in sramu pred leti izgubila Claudea. S Claudeom sta bila v študentskih časih mlad lep par, a se je on v nekem trenutku odločil, da zaradi Miline “bojazni pred okolico ter prihodnostjo izven pričakovanih in ne vnaprej znanih okvirov” prekine razmerje in se vrne v Francijo. Po skoraj desetih letih ju usoda ponovno združi, ko se naključno srečata v Latinski četrti sredi Pariza. Claude jo prav na njen rojstni dan povabi na kavo. Čeprav je od njunega zadnjega srečanja minilo že precej časa, Mila na začetku še vedno upa, da se bo končno odločil zanjo. A njuno srečanje se razplete drugače, kot je pričakovala. Predvsem pa ob tem ugotovi, kdo je sama in kakšno zvezo si želi. Vsekakor ne takšno, kot ji jo ponudi Claude, in vsekakor ne takšno, kakršno od nje pričakuje družina.
Mimi Podkrižnik v romanu opozori tudi na nekatera dejstva, ki jih morda ljudje, ki se nikoli niso odselili v tujino, nikoli ne bodo zmogli razumeti. Ne samo druga kultura in običaji temveč predvsem praktičnost vsakdana se spremeni. Čeprav je tujina mamljiva zaradi intimnega in profesionalnega napredovanja, je v dobi, ko je vsak zaverovan vase in vidi tudi le lastne izzive, tam težko najti prave prijatelje in zaupnike, ki bi ti pomagali v težkih časih. Če živiš v tujini, vedno ostaneš tujec, nate pa pozabijo tudi prijatelji in znanci v domovini, tujec postaneš tudi za lastno družino, ki v tebi še vedno vidijo malega otroka, tebe pa je tujina oklesala, pregnetla in utrdila, da se ne prilegaš več pričakovanemu kalupu. A kljub temu znamo tujino kaj hitro zmenjati za dom, še posebej če v njem ne najdemo prave podpore.
“Osamljen odrasel človek lažje prenaša samoto in pri tridesetih manjkrat pokliče na pomoč, če ne raazmišlja o drugih in predvsem ne tuhta o tem: kako njegov najožja in najširša družina, najboljši in najslabši prijatelji, stari znanci in novi sodelavci, nekdanji sošolci in se prejšnji vrstniki iz vrtca, bližnji in daljni sosedje ... sploh ne mislijo nanj. Preprosteje mu je biti sam v svojem in njihovem svetu, tudi egoizmu, če se zagrize v delo in obveznosti, morda v šport, mogoče glasbo ter še v druge maratone in podtone življenja, če se torej tako ali drugače zamoti, počne, kar mu požira čas - in je počasi čustveno zmeraj bolj otopel in top. Mila je bila mojstrica osamljenosti in samosti, a ji je kljub temu še vedno vse prevečkrat hudo, strašno hudo.”
Čeprav Mila deluje naivno in krhko dekle, ki veliko joče in ki še vedno išče oporo maminega krila, se v njej sredi knjige zbudi novo dekle, ki si je zmožno iz glave zbiti svojo vedno kritizersko mamo, svojega vedno muhastega očeta in svojega vedno pametnega brata, do konca knjige pa tudi nesojenega ljubimca Claudea, in vse skupaj z nasmeškom poslati nekam in reči: Ma, klinc jih gleda! šele ko se odloči, da je njena sreča le njena in da je odvisna le od nje same, se stvari postavijo na svoje mesto.
“Mogoče se je pri tridesetih le spustila z oblaka in trdno na tleh izbrala samost(ojnost), oboje v enem.
Morda je le preprezala popkovino, da bi jo življenje lahko poneslo prosto kakor balon, takšen s pretrganim trakcem.
Mogoče je ugotovila, da je napočil čas za odraslost. Lahko da se bo zdaj nehala otročje cmeriti, javkati in bo spet postala po otroško radovedna. Morebiti se bo odločila, da sta sedanjost in prihodnost v resnici veliki srečnici.”
Mimi Podkrižnik: ČISTI KLIŠE ALI URA JE TRIDESET LET
Jezik: slovenski
Leto izida: 2022
Število strani: 162
Vezava: mehka
ISBN/EAN: 978-961-95984-0-5
Založba: Hiša 4M
****