V romanu spremljamo zgodbo štiridesetletne arhitektke Ide, ki se z avtobusom odpravi v obmorsko mesto Vinterkjaer na jugu Norveške, kjer bo njena mama na družinskem vikendu praznovala svoj 65. rojstni dan. Tam jo že pričaka mlajša sestra Marthe s svojim partnerjem Kristofferjem in njegovo triletno hčerjo Oleo iz prejšnjega zakona. Ves čas bivanja na družinskem vikendu Ida razmišlja o svoji želji dobiti partnerja, s katerim si bo lahko ustvarila trdno ljubezensko vezo in s katerim bo lahko ustvarila družino. Nobeden od moških, ki jih poišče na Tinderju, se ne izkaže za dolgoročno perspektivnega. Prestrašena, da je njen čas že minil, razmišlja, da bi si dala zamrzniti jajčeca. Ko želi sestri zaupati svojo odločitev, ji ta pove, da je noseča.

Čeprav kratek, roman Ženska iz samopostrežne trgovine odpira številna vprašanja o tem, ali je res družba tista, ki določa našo vrednost na podlagi naših ambicij in dosežkov. Smo uspešni in zato vredni le takrat, ko se podredimo pričakovanjem družbe? Je bolje, če sledimo sebi in postanemo to, kar je v skladu z našo resnično naravo, in smo zato zadovoljni in srečni (četudi z malim in skromnim)? Ali da se podredimo družbenim normam in tako zanikamo sebe in svoje želje, pri tem pa trpimo, izgorimo, se soočimo s tesnobami in depresijo, ker ne uspemo zadovoljiti teh pričakovanj? Zakaj drugačnost v nas vzbuja nelagodje, da jo želimo odpraviti s poniževanjem, zasmehovanjem, izločitvijo?

Za nekoga, ki ima rad morje, sončno svetlobo in veliko zraka, je branje njenih zgodb kot potovanje po neskončnem močvirju, polnem zadušljivih žveplovih meglic, iz katerih le v redkih trenutkih pokuka obraz, katerega zmaličena podoba ne pozna radosti in veselja. A Mika ni le nema opazovalka, skuša razumeti, kaj žene njene junake v brezupna dejanja, a jih pri tem ne pomiluje. Predstavi jih z vso resničnostjo in nepopustljivostjo, kakršno je življenje.

Mila svojega rojstnega dne še nikoli ni preživela v Parizu, vedno le doma, v krogu družine. Tokrat bo drugače, kot se za prelomni življenjski trenutek spodobi, saj spozna, da mora prekiniti z vsem in vsemi, ki so do tedaj usmerjali njeno življenje, kajti le tako se bo lahko ponovno našla.

Če hočemo svoje občutke razumeti, jih moramo znati natančno opisati in si upati o njih tudi govoriti. Takrat ob sebi potrebujemo ljudi, ki nas ne bodo želeli le na hitro “zrihtat”, potem pa poslati nazaj v levji brlog, temveč tiste, ki nam bodo držali prostor, dokler spet ne začutimo trdnih tal pod nogami in nam ponovno posveti iskra v oči.

Prvi stavki v knjigi so kot prvi zmenki. Lahko se izkaže, da gre za zmenek s prevarantom, dolgočasnežem, v najslabšem primeru bo zmenek totalna polomija, v najboljšem vam bo prinesel končno zadovoljstvo. Benedict Wells začne svoj novi roman s stavkom, ki hkrati zajame bistvo zgodbe in zapleta, hkrati pa je tudi neke vrste spoiler: “Tisto poletje sem se zaljubil in umrla mi je mama.”

Jezik knjige je intenziven, zelo čustven in ritmičen. Z neobičajnimi, morda celo nekoliko nenavadnimi frazami avtorica seže zelo globoko, da bi prikazala čustveni svet glavne junakinje. Bralca vabijo, da sam občuti Gaina čustva v sebi. Ob branju teh pasosov te mrazi, stiska v grlu, ostra bolečina zareže skozi želodec, kot bi te nekdo boksnil vanj ali ti pripeljal zaušnico. Da bi se le zbudili in videli, kam smo pripeljali ta svet in kakšno prihodnost puščamo našim otrokom.

Literarni svet Fleur Jaeggy je svet odnosov, ki jih prežemajo hladna distanca, nezaupljivost in zamere, v katerih se ljudje tiho dušijo v svojih poškrobljenih konvencijah in ki se kot bolezen širijo med rodovi. Namesto toplih nežnosti, histeričnih izbruhov strasti, nenadzorovanega besa, ljubosumja, morda celo nasilja smo deležni le kratkih, odrezavih, zelo zadržanih asketskih povedi, v katerih ni prostora za čustva in leporečenje. Samo tišina in hladna dejstva, med njimi pa skoraj naključno navržene besedne zveze, zaradi katerih za trenutek nemo obstaneš: »ukinitev telesa«, »trpka prizanesljivost«, »izmuzljivi obup«.