Mame in tovornjakarji Ivane Dobrakovove je pretresljiva zbirka petih kratkih zgodb, ki se poglabljajo v surove in pogosto vznemirljive življenjske izkušnje žensk. Glavne junakinje Dobrakovovinih zgodb so živi in realistični portreti žensk, ki se spopadajo z življenjskimi razočaranji in surovo realnostjo lastnih čustvenih pokrajin.

Tako kot v Ajacciu se tudi v tej knjigi Iva L. Novak v koncentričnih krogih vedno znova vrača na začetek. Prvoosebna pripovedovalka v zgodbi vsak večer znova zahteva od partnerja, da ji obnavlja dogodke, spomine in občutke, ki jih doživlja ob bivši partnerki. Sprva ga ti pogovori zabavajo, vse bolj pa iz njega sesajo še tisto nekaj energije in življenja, kar mu ga po dolgih in izčrpajočih urah v službi, kjer je priča številnim smrtim in resnično težkim zgodbam o vdanosti v usodo in upanju, še ostane. Ti pogovori ga, namesto, da bi ga zbliževali z glavno protagonistko, potiskajo v naročje bivše, dokler se to resnično ne zgodi.

Osrednje mesto zavzema poglobljen razmislek o vrednotah današnjih mladih, v kakšen svet so se rodili in kaj si želijo od svojega življenja. Redna služba in lasten dom sta jim nedosegljiva, tradicionalne vrednote, po katerih še živijo njihovi starši, so jim tuje in jih ne zmorejo več ponotranjiti, poleg tega se umikajo globalnemu pogledu na svet, ki je v nekaterih ozirih tako materialno poln, da se bojijo napak v lastnih odločitvah, v drugih spet tako plehek, prazen, enoumen, da v njem ne vidijo več smisla. Zato želijo najti svojo pot, ki pa je nova in neutrjena, zato se na njej večkrat izgubijo ali iz vnaprejšnjega strahu pred porazom o njej le intelektualizirajo, kot da bi lahko že samo z nekaj intelektualnimi idejami rešili svet.

Skozi niz spreminjajočih se perspektiv, od Vivekove zgodbe do pogledov njegovih sorodnikov in prijateljev, Emezi mojstrsko sestavi večplastno zgodbo. Vsak pogled odkriva košček zapletene sestavljanke, ki iz katerih spoznamo Vivekovo življenje in okoliščine njegove smrti.

Mladinski roman "Kvantni skok" je več kot le zgodba o odraščanju; je poglobljeno raziskovanje tega, kako se definiramo v odnosu do tistih, ki jih imamo radi, in nevidnih bojev, ki krojijo naša življenja. Lise Villadsen je oblikovala zgodbo, ki je hkrati intimna in univerzalna ter ponuja prepričljiv pogled na notranjo moč, ki je potrebna za krmarjenje skozi preizkušnje mladostništva.

Elia Barceló je ustvarila očarljivo zgodbo, bogato s čustvi in napetostjo. Je zgodba o sencah, ki jih preteklost meče na sedanjost, in o barvah, skozi katere resnica, nekoč tiha in zakrita, oživi. Barva tišine ni le iskanje resnice o sestrini smrti; je tudi raziskovanje umetniškega izražanja in načinov, kako lahko umetnost zrcali življenje in razkriva resnico ter kako zgodovina in spomin oblikujeta našo identiteto. Je globoka meditacija o zapletenih odnosih v družini, o ljubezni, izgubi in odrešitvi.

Dinamika družine je osrednja tema tudi sedmih zgodb v zbirki Čebelja družina. V njej beremo zgodbe o pogrešanih, naključno združenih, izgubljenih, razpadlih in ponovno združenih družinah ter o potencialnih družinah, ki bi v drugačnih okoliščinah morda preživele. Z jasnim in neusmiljenim pogledom na repertoar človeških odnosov nam avtorica z brezkompromisnim in na trenutke liričnim slogom predstavlja dezorientiranost likov, o katerih pripoveduje.

Roman Dežela drugih francoske avtorice Leile Slimani (poznamo jo že po romanu Uspavanka) predstavlja globok in privlačen odmik v zgodovinsko fikcijo, ki raziskuje teme kolonializma, svobode in identitete skozi optiko mešane francosko-maroške družine v Maroku po drugi svetovni vojni. Slimani s svojo značilno eleganco in pronicljivostjo slika živopisno sliko dežele na stičišču svobode in tradicije, kjer se neločljivo prepletata osebno in politično.

Prikriti plameni sprožajo razmislek o naravi umetnosti, bolečini izgube in nezlomljivi povezanosti med materjo in otrokom. Skozi naraščajoče napetosti in nepričakovana zavezništva, avtorica mojstrsko prikazuje moč empatije in pogum, ki je potreben pri premagovanju razprtij in sporov. Ko zgodba doseže svoj ognjevit vrhunec, so bralci prepuščeni razmišljanju o pravem pomenu družine, ceni skrivnosti in uvidih, kako so naša življenja prepletena s tistimi okoli nas. V romanu spoznamo, kako še tako majhni ognji, ki jih zanetimo v iskanju smisla življenja, lahko vodijo do velikih posledic.

Haratišvili je mojstrica pripovedovanja zgodb. Niti en del 1100-stranske sage ni odveč. Vsak kamenček doprinese k mozaiku tapiserije, s katero se Haratišvili pokloni svoji domovini in s katerim postavi spomenik odpornosti človeškega duha pred neusmiljenim pohodom časa. Njen svet je svet nenehnih sprememb, v katerem okus posebnega recepta za vročo čokolado nosi težo generacij, skrivnosti in upanja na boljši jutri.

V romanu spremljamo zgodbo štiridesetletne arhitektke Ide, ki se z avtobusom odpravi v obmorsko mesto Vinterkjaer na jugu Norveške, kjer bo njena mama na družinskem vikendu praznovala svoj 65. rojstni dan. Tam jo že pričaka mlajša sestra Marthe s svojim partnerjem Kristofferjem in njegovo triletno hčerjo Oleo iz prejšnjega zakona. Ves čas bivanja na družinskem vikendu Ida razmišlja o svoji želji dobiti partnerja, s katerim si bo lahko ustvarila trdno ljubezensko vezo in s katerim bo lahko ustvarila družino. Nobeden od moških, ki jih poišče na Tinderju, se ne izkaže za dolgoročno perspektivnega. Prestrašena, da je njen čas že minil, razmišlja, da bi si dala zamrzniti jajčeca. Ko želi sestri zaupati svojo odločitev, ji ta pove, da je noseča.

Čeprav kratek, roman Ženska iz samopostrežne trgovine odpira številna vprašanja o tem, ali je res družba tista, ki določa našo vrednost na podlagi naših ambicij in dosežkov. Smo uspešni in zato vredni le takrat, ko se podredimo pričakovanjem družbe? Je bolje, če sledimo sebi in postanemo to, kar je v skladu z našo resnično naravo, in smo zato zadovoljni in srečni (četudi z malim in skromnim)? Ali da se podredimo družbenim normam in tako zanikamo sebe in svoje želje, pri tem pa trpimo, izgorimo, se soočimo s tesnobami in depresijo, ker ne uspemo zadovoljiti teh pričakovanj? Zakaj drugačnost v nas vzbuja nelagodje, da jo želimo odpraviti s poniževanjem, zasmehovanjem, izločitvijo?

Čeprav v svoji zgodbi 35 kalorij brez sladkorja piše o naraščajoči problematiki bulimije in anoreksije med najstniki v Srbiji (in morda tudi še kje drugje), Jasminka na težave otrok, ki se soočajo s tem problemom, ne gleda pokroviteljsko, niti očitajoče, temveč z empatijo in razumevanjem išče vzroke, ki so privedli do tega, da se nedavno tega obetajoče dekle spremeni v sivo senco same sebe. Jasno pokaže, da ta problem ne vpliva le na prizadeto dekle, temveč spreminja dinamiko celotnih družin, ki se ne znajo spopasti s tujkom, ki se je vrinil mednje.

Za nekoga, ki ima rad morje, sončno svetlobo in veliko zraka, je branje njenih zgodb kot potovanje po neskončnem močvirju, polnem zadušljivih žveplovih meglic, iz katerih le v redkih trenutkih pokuka obraz, katerega zmaličena podoba ne pozna radosti in veselja. A Mika ni le nema opazovalka, skuša razumeti, kaj žene njene junake v brezupna dejanja, a jih pri tem ne pomiluje. Predstavi jih z vso resničnostjo in nepopustljivostjo, kakršno je življenje.

Slikanici odpirata vrsto vprašanj, o katerih se z otrokom lahko pogovarjamo po prebranih knjigah. Od tega, kako bi bilo, če bi imeli sami doma kužka, kako bi si razdelili obveznosti glede njegovega sprehajanja, hranjenja, kopanja ipd. Pa ne samo o tem: ob knjigi se lahko pogovarjamo tudi o tem, kako se otrok sam počuti, ko gremo na primer nekam (na počitnice, izlet), kjer še nikoli ni bil, kakšna so njegova pričakovanja glede počitnic. Govori o tem, kako lahko izboljšamo medsebojne odnose, če se poslušamo, spoštujemo in upoštevamo drug drugega. Govori o hvaležnosti in empatiji, potrpežljivosti in brezpogojni ljubezni - kajti to so kvalitete, ki jih v naše življenje prinese prinese kuža. Ne izdajmo njegovega zaupanja! Bodimo tudi sami kot Basil.

Mila svojega rojstnega dne še nikoli ni preživela v Parizu, vedno le doma, v krogu družine. Tokrat bo drugače, kot se za prelomni življenjski trenutek spodobi, saj spozna, da mora prekiniti z vsem in vsemi, ki so do tedaj usmerjali njeno življenje, kajti le tako se bo lahko ponovno našla.

Če hočemo svoje občutke razumeti, jih moramo znati natančno opisati in si upati o njih tudi govoriti. Takrat ob sebi potrebujemo ljudi, ki nas ne bodo želeli le na hitro “zrihtat”, potem pa poslati nazaj v levji brlog, temveč tiste, ki nam bodo držali prostor, dokler spet ne začutimo trdnih tal pod nogami in nam ponovno posveti iskra v oči.

Prvi stavki v knjigi so kot prvi zmenki. Lahko se izkaže, da gre za zmenek s prevarantom, dolgočasnežem, v najslabšem primeru bo zmenek totalna polomija, v najboljšem vam bo prinesel končno zadovoljstvo. Benedict Wells začne svoj novi roman s stavkom, ki hkrati zajame bistvo zgodbe in zapleta, hkrati pa je tudi neke vrste spoiler: “Tisto poletje sem se zaljubil in umrla mi je mama.”

Jezik knjige je intenziven, zelo čustven in ritmičen. Z neobičajnimi, morda celo nekoliko nenavadnimi frazami avtorica seže zelo globoko, da bi prikazala čustveni svet glavne junakinje. Bralca vabijo, da sam občuti Gaina čustva v sebi. Ob branju teh pasosov te mrazi, stiska v grlu, ostra bolečina zareže skozi želodec, kot bi te nekdo boksnil vanj ali ti pripeljal zaušnico. Da bi se le zbudili in videli, kam smo pripeljali ta svet in kakšno prihodnost puščamo našim otrokom.

Literarni svet Fleur Jaeggy je svet odnosov, ki jih prežemajo hladna distanca, nezaupljivost in zamere, v katerih se ljudje tiho dušijo v svojih poškrobljenih konvencijah in ki se kot bolezen širijo med rodovi. Namesto toplih nežnosti, histeričnih izbruhov strasti, nenadzorovanega besa, ljubosumja, morda celo nasilja smo deležni le kratkih, odrezavih, zelo zadržanih asketskih povedi, v katerih ni prostora za čustva in leporečenje. Samo tišina in hladna dejstva, med njimi pa skoraj naključno navržene besedne zveze, zaradi katerih za trenutek nemo obstaneš: »ukinitev telesa«, »trpka prizanesljivost«, »izmuzljivi obup«.