Nagrada Kristine Brenkove za najboljšo izvirno slovensko slikanico
Strokovno združenje založnikov in knjigotržcev Slovenije, ki deluje pri Gospodarski zbornici Slovenije, vsako leto 22. oktobra, na rojstni dan Kristine Brenkove, pisateljice, pesnice in urednice, zaslužne za ustanovitev Mladinske knjige, Cicibana in tudi tekmovanja za Bralno značko, podeli nagrado za najboljšo izvirno slovensko slikanico, poimenovano po njej.
Nagrado podeljujejo z namenom, da bi spodbudili slovenske pisatelje in ilustratorje k ustvarjanju kakovostnih slikanic, založnike pa k večjemu vključevanju slovenskih pisateljev in ilustratorjev v svoje založniške programe, s čimer bi se povečal delež slovenskih izvirnih slikanic na našem knjižnem trgu. Z nagrado pa želijo ozaveščati tudi starše in pedagoške delavce o pomembnosti branja kakovostne otroške literature.
Vsak založnik, ki deluje na slovenskem trgu, se lahko udeleži natečaja s štirimi slikanicami, ki izpolnjujejo naslednje pogoje: avtor in ilustrator morata biti slovenska, nosilec projekta je slovenska založba, slikanica pa je bila prvič izdana v koledarskem letu pred podelitvijo nagrade. Strokovna žirija, sestavljena iz strokovnjakov z Akademije za likovno umetnost oziroma druge ustrezne strokovne institucije ter iz oblikovalcev in strokovnjakov s področja leposlovja, pregleda vse na natečaj prispele slikanice in jih oceni na podlagi kriterijev oblikovalske in založniške stroke, pri čemer še posebej upošteva skladnost vsebine, oblike in materialov. Za prejem nagrade mora slikanica izpolnjevati vse štiri pogoje.
Na letošnji razpis za podelitev nagrade Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico je prispelo triindvajset del. Žirija v sestavi: dr. Igor Saksida (predsednik), dr. Barbara Zorman ter dr. Robert Potočnik, je pregledala vse na razpis prispele slikanice in za nagrado nominirala naslednjih pet (5) slikanic:
Naokokoli (avtorica: Maša Ogrizek, ilustriral: Miha Hančič, izdala: Miš Založba)
Tisti, ki poznate duhovite zgodbice o kokoški Koko Dajsi, njeni nečakinji Koko Krišni in drugih njunih prijateljih, se boste zagotovo razveselili njihovih novih zabavnih dogodivščin izpod peresa priljubljene mladinske pisateljice Maše Ogrizek, ki jih čudovito upodobi ilustrator Miha Hančič. Naokokoli je med petimi finalistkami za nagrado Kristine Brenkove tudi edina kartonka, namenjena najmlajši publiki. Če smo v eni od prejšnjih slikanic spoznavali mesto in njegove javne institucije in poklice, se v Nakokoli odpravimo iz njega. Tako spoznamo različne zanimive kraje, kamor se lahko odpravimo na izlet z družino, in to v vseh letnih časih.
S preprostim besedilom, zato pa toliko bolj polnimi ilustracijami, začinjenimi s situacijskim humorjem, nam avtorja predstavita najrazličnejše dejavnosti, ki nas vabijo izza štirih betonskih sten v neznano. Skupaj tako obiščemo arboretum, kjer nas pričakajo dinozavri, na gradu stopimo v srednji vek, pozdravimo človeške ribice v Postonjski jami ter razmišljamo o tem, kaj vse lahko počnemo na morju, v hribih, na kmetiji in še kje. Ilustracije Mihe Hančiča vabijo k pogovoru o otrokovih osebnih izkušnjah in željah, na njih lahko iščemo in poimenujemo osebe in predmete, se učimo opisovati stvari in dejavnosti, štejemo, se učimo novih besed, določenih pravil in vedenj in še in še. Vsekakor slikanica, ki jo lahko vzamemo s seboj vedno in povsod, saj jo bodo otroci želeli brati znova in znova in vedno bodo v njej našli kaj novega.
Žiga špaget gre na trnek viset (avtorica: Aksinja Kermauner, ilustriral: Zvonko Čoh, izdala: Miš Založba )
Aksinja Kermauner in Zvonko Čoh nadaljujeta serijo slikanic o Žigi špagetu, ki tudi tokrat ne razočara. Žiga špaget se znajde pred veliko modro rjuho, o kateri še preden dobro vdihne, spozna, da je ne samo mokra temveč tudi strašno nevarna. Na koncu se odloči, da je kopno bolj primerno življenjsko okolje zanj.
Slikanice o Žigi Špagetu niso posebne le zaradi odličnih ilustracij Zvonka Čoha in pretanjenega občutka za humor in pripovedovanje zgodb Aksinje Kermauner, temveč predvsem zato, ker gre za tipanko. Ne samo, da so na ilustracijah pomembnejši deli izbočeni, s čimer lahko tudi otroci s posebnimi potrebami “gledajo in berejo” slike, temveč je celotno besedilo napisano tudi v brajici - pisavi, s katero lahko berejo tudi slepi in slabovidni. Kot pravi avtorica tipne slikanice niso izjemnega pomena le za njih, temveč tudi za vse tiste otroke, ki težav z vidom nimajo, saj se ob njih praviloma prvič srečajo z brajico in začnejo razmišljati o vrstnikih s posebnimi potrebami, s čimer slikanica spodbuja tudi k razumevanju drugačnosti in empatiji.
Kuharica uharica (avtorica: Svetlana Makarovič, ilustriral: Igor Šinkovec, izdala: Mladinska knjiga Založba, d.d.)
Spomnim se, kako smo še v mojem otroštvu prepevali pesmice o peki palačnik, korenčkovi juhi, prvoaprilski čorbi in dobrem domačem kruhu in se ob tem vse to naučili tudi pripraviti. Prav vznemirljivo je zopet pobrskati po slikanici z dobro poznanimi rimami Svetlane Makarovič, ki pa jo tokrat spremljajo ilustracije Igorja Šinkovca (na spletu sem iskala originalno podobo kasete iz leta 1986, pa je bilo očitno to še pred časom interneta :D) . Slikanico spremlja CD z izvirno uprizoritvijo slavne pravljice (Mladinska knjiga - hvala tudi za QR kodo za vse tiste, nimajo več CD-predvajalnika). Se še spomnite katere od pesmic?
Ilustracije Igorja Šinkovca v rumeno-rdečih odtenkih v kombinaciji risbe in kolaža delujejo nekoliko postarane, kot bi bile nastale že v davnih 80. letih prejšnjega stoletja. So zabavne, vsebino pesmi ne samo dobro povzemajo, temveč jih še nadgradijo in kar vabijo h kuhaju in preizkušanju jedi. Super je, da so vanje vsaj sem in tja vključeni tudi odrasli - ker kljub temu, da se z Uharico kuha v sanjah, je pri pravi kuhi vsaj sem ter tja hočemo nočemo potrebna starševska pomoč.
Sofija in labodje jezero (avtorica: Helena Kraljič, ilustrirala: Tina Dobrajc, izdala: Morfemplus d.o.o.)
Sofija in labodje jezero je nadaljevanje slikanice Sofija in baletni copatki, v katerem se je Sofija šele srečala z balotom. V tej slikanici pa je že prava balerina. Ko izve, da bo na svoj rojstni dan odplesala vlogo Odette iz Labodjega jezera (odlomek si lahko poslušamo tudi z dostopom prek QR kode), želi to povedati vsem članom družine. Vsi ji obljubijo, da pridejo, le očka mora ravno tedaj na službeno pot. Sofija se s težkim srcem sprijazni, da očeta ne bo na predstavo, kljub temu pa trdo vadi, da ne bi razočarala drugih gledalcev. Trema v zaodrju jo skoraj stane nastopa, a ko plaho stopi na oder in tam zagleda očka, ki si utira pot proti odru, se ves njen strah razblini, razširi krila in poleti ter zapleše kot prava mojstrica. Še posebej, ko ji očka, kot pravi princeski, na glavo posadi tiaro.
Ob slikanici sem se najprej vprašala, komu je pravzaprav namenjena? Malim princeskam, ki želijo postati velike balerine, ali staršem, da bi ozavestili, kako pomembno je aktivno preživljanje prostega časa z otroki ter njihova podpora pri dejavnostih, s katerimi se otroci ukvarjajo zaradi lastnega veselja in ne na željo staršev. Biti tam, na predstavi, tekmi, prisoten s telesom in duhom, otrokom namreč pomeni več kot to, da jim to dejavnost omogočimo, potem pa nas ne zanima, kaj se z njimi dogaja, da le pridno hodijo na treninge in niso ves čas pred ekrani. Všeč mi je, da Sofija ni samo navdušena balerina, temveč se z očkom rada podi tudi za nogometno žogo.
Ilustracije Tine Dobrajc so nežne in tople ter vabijo k crkljanju. Nekateri baletni motivi spominjajo na Degasova olja na platnu. Svet baleta zna pronicljivo približati tudi tistim otrokom, ki ga še ne poznajo. Luštno!
Pručka (avtor: Rok Tkavc, ilustrirala: Sabina Šinko, izdala: KUD Sodobnost International)
Tudi v Pručki nastopa deklica Sofija (v grščini pomeni modrost). Neločljivo je povezana s svojim psičkom Parsifalom Hrabrim (Parsifal je bil eden od vitezev okrogle mize kralja Arturja). Ko mora Sofijina mama nekega dne oditi na službeno pot, mora Sofija za nekaj dni oditi na počitnice na podeželje k babici in dedku. Sofija pričakuje, da bodo dnevi pri njiju dolgi in dolgočasni, dokler nekega dne v vrtni uti ne odkrije stare pručke. Ta preprosti, pozabljeni predmet postane vir zabave in novih pustolovščin, ki si jih s Parsifalom nista nadejala. S pručko Sofija začne gledati na svet z drugega zornega kota, postane bolj samozavestna, iznajdljiva in neodvisna: z njo vidi dlje, seže višje in premaguje ovire, lahko pa jo uporabiš tudi kot košarico. Če pa jo skriješ v uto, se na njej nabere prah. Pručka pa ji da tudi občutek, da je zdaj dovolj velika, da bi se ji končno uresničila skrita želja.
Ilustracije Sabine Šinko nekoliko odstopajo od ilustracij, ki smo jih sicer vajeni od naših ilustratorjev. Narisane v kombinaciji svinčnika in akvarela, so bližje temu, kako znajo narisati svet otroci (predvsem način, kako so upodobljeni ljudje - podaljšane Sofijine roke, ko skuša doseči breskve, njen dooolgi vrat, ko se steguje čez ograjo, risanje tridimenzionalnih objektov (npr. avto, fotelj), ilustracije narave so zelo poenostavljene). Kljub temu otroke pritegnejo k ogledu. Zdi se jim zabavno, da so se v knjigi znašle ilustracije, ki bi jih lahko narisali tudi sami. Vendar veliko bolj kot to so me zmotile predvsem besede zapisane v odebeljeni in zaviti pisavi, ki jo težko preberemo že tisti, ki dobro vidimo in lahko beremo, kaj šele otroci s težavami pri branju.
Sprva mi je bilo težko verjeti, da je na natečaj prispelo le triindvajset slikanic, ko pa vsako leto pri nas izide toliko kakovostnih slikanic in ko podelimo toliko zlatih hrušk, nagrad za kakovostno otroško in mladinsko literaturo. Vendar sem po podrobnejšem pregledu slovenskega knjižnega trga ugotovila, da je res da izšlo veliko odličnih slikanic, a da jih velika večina ne izpolnjuje vseh štirih pogojev za nagrado Kristine Brenkove. Prav tako ne dvomim v strokovnost natečajne žirije, verjamem pa da je imela težko delo, če je med prispelimi izbrala zgornjih pet. Prav tako ne dvomim v kakovost nominiranih del, ki vsako na svoj način izkazuje strokovnost, kreativnost in mojstrstvo. Vendar se sprašujem, kaj je pretehtalo, da so bile izbrane ravno te? Po pravici povedano sem, glede na izbore in nominacije prejšnjih let (leta 2022 sta npr. nagrado prejela Jana Bauer in Peter Škerl za slikanico Kako objeti ježa, leta 2020 Peter Svetina in Igor Šinkovec za Timbuktu, Timbuktu ipd.) pričakovala precej boljši izbor. Sodeč po katalogu slovenske ilustracije, ki ga je za nastop na frankfurtskem knjižnem sejmu pripravil Center ilustracije, lahko rečem, da nam slovenska ilustracija ponuja toooliko več. Morda pa sem od vsega dobrega le preveč razvajena in bi mojemu trenutnemu okusu in razpoloženju pasalo nekaj povsem drugega in drugačnega.
Da ne bo pomote: vedno in povsod bom zagovarjala literarne nagrade. Čeprav naj bi se o okusih ne razpravljalo, so - še posebej če govorimo o otroški literaturi - ene od zagotovil za kakovost. In to v poplavi vseh mogočih besedil, računalniško generiranih in generičnih ilustracij, neizogibnemu tekmovanju z računalniškimi grafikami in podobami, še kako potrebujejo ne samo otroci, temveč tudi starši in vzgojitelji/učitelji, da bodo znali prepoznati kakovostna besedila in slike, ki navdihujejo, razsvetljujejo, spodbujajo dialog, učijo o lepoti, estetiki, likovnem izrazu in bogatijo naš domišljijski svet. Tega občutka nima v sebi vsak od nas in zato so nagrade lahko nekakšni svetilniki, ki nam vsaj malo kažejo pot in nam olajšajo naša prizadevanja, da bomo vzgojili razgledane, odprte, radovedne, predvsem pa sočutne in povezujoče odrasle.
Ker se nisem mogla odločiti, kateri slikanici bi sama podelila nagrado Kristine Brenkove, če bi bila v natečajni žiriji, sem za pomoč prosila svoja 12 in 17 let stara sinova. Bili smo soglasni, da bi si nagrado zaslužila kartonka Naokokoli in to zato, ker je zabavna, privlačna, informativna in poučna.
Katera izmed zgornjih petih pa bo zares dobila letošnjo nagrado Kristine Brenkove, bomo izvedeli v ponedeljek, 23. oktobra 2023, popoldne.