Jutra v Dženinu niso lahko branje. Strani romana nosijo težo generacijske travme in zgodovinske krivice. Vendar pa je ravno ta neomajna upodobitev zgodovinskih trenutkov, ki smo jim priča sami, združena s trenutki nepričakovane lepote in vztrajnosti, tisto, zaradi česar je roman dobil tako pomembno mesto sodobni literaturi. Zato lahko brez težav rečem, da predstavlja pomemben zgodovinski dokument in je dokaz trajne moči družinskih vezi in človeškega dostojanstva kljub navidezno nepremostljivim težavam.

Roman spretno raziskuje teme nadzora, starševskih pravic in družbenih pričakovanj ter ustvarja srhljiv razmislek o pritiskih in obsodbah, s katerimi se danes soočajo predvsem matere. Avtorica zna učinkovito ujeti čustveno muko matere, ki je ločena od svojega otroka in hkrati podvržena neusmiljenemu nadzoru in manipulaciji. Ko beremo knjigo lahko osebno občutimo njen obup, jezo in redke trenutke upanja. Občutki ob branju tega romana so tako tesnobni kot srhljivi, da sem knjigo, preden sem jo dokončala, kar dvakrat odložila.

Domenico Starnone nam z odličnim poznavanjem psihologije odnosov pričara vznemirljivo in zelo močno zgodbo, ki nas ne zapusti, ko knjigo odložimo. Ves čas premlevamo številna vprašanja, ki mi pogosto pridejo na misel, ko se pogovarjamo o medsebojnih odnosih, še posebej teh najbližjih, ki so najbolj zaznamovana s čustvi: Kaj smo pripravljeni žrtvovati, da se ne bi počutili ujete? Kdaj se v nekem odnosu začne in kdaj konča naša svoboda? Kako naše odločitve vplivajo na druge, ki nas imajo radi? Kaj izgubimo, če iz nekega odnosa odidemo?