Susan Abulhawa: Jutra v Dženinu
Zdi se mi, da sem roman palestinske avtorice Susan Abulhawa Jutra v Dženinu to poletje videvala na številnih portalih in družbenih omrežjih, kar v luči aktualnih dogodkov na Bližnjem vzhodu niti ni tako presenetljivo. Se pa sprašujem, če bi mu javnost toliko pozornosti namenila tudi, če nas mediji ne bi vsakodnevno zasipali z novicami o novih in novih umrlih v Palestini. Ker nihče ne bere rad o vojni. Še posebej ne o tako krvavi in brezsmiselni.
Vendar je roman Jutra v Dženinu nujno branje za vsakogar, ki želi razumeti človeško ceno izraelsko-palestinskega konflikta, izgubo domovine in pravice palestinskega ljudstva do samoodločbe.
Zgodba, ki se začne leta 1941 v vasi Ein Hod, sledi usodi družine, ki je med Nakbo leta 1948 prisilno razseljena in konča v begunskem taborišču Dženin, kjer se tudi odvija velik del pripovedi. Čeprav je zgodba fiktivna, je avtorica izhajala iz resničnih zgodovinskih dogodkov in ob pogledu na njeno biografijo lahko sklepamo, da je v veliko delih izhajala iz osebne izkušnje.
Abulhawini starši, rojeni v At-Turju v vzhodnem Jeruzalemu, so leta 1967 postali vojni begunci . Njen oče naj bi bil "izgnan z orožjem, njena mati, ki je takrat študirala v Nemčiji, pa se ni mogla vrniti in par se je ponovno združil v Jordaniji, preden se je preselil v Kuvajt, kjer se je Abulhawa rodila leta 1970. Abulhawino otroštvo je bilo burno: do svojega petega leta je živela v ZDA pri stricu, nato pa se je nekaj let selila od sorodnikov do sorodnikov v Jordaniji in Kuvajtu. Od desetega do trinajstega leta je živela v jeruzalemski sirotišnici Dar el Tifl. Pri trinajstih letih se je Abulhawa vrnila v ZDA, kjer je sprva kratek čas živela pri očetu, nato pa živela pri rejniški družini. V ZDA je tudi diplomirala iz biomedicine. Trenutno živi v Pensilvaniji s hčerko, je borka za človekove pravice in pogosta politična komentatorka. Je ustanoviteljica Playgrounds for Palestine, organizacije, ki se posveča spoštovanju pravice palestinskih otrok do igre.
Abulhawa nam v njem ne pomaga samo razumeti izvora spora med Izraelci in Palestinci, temveč skozi intimno optiko izkušenj štirih generacij družine Abulheja osvetli palestinsko izkušnjo z neomajno iskrenostjo in razkriva naše univerzalno hrepenenje po domovini, skupnosti in varnosti, ki stoji za enim najbolj nerešljivih političnih konfliktov našega časa.
Med prisilno selitvijo v begunsko taborišče Dženin izraelski vojak iz rok mlade matere Dalije Abulheja ukrade sina Ismaila in ga odpelje k ženi, ki je preživela holokavst, in si tako ustvari družino. Ismael odrašča kot David, Izraelec, ki se bo, ne da bi vedel, v prihajajočih vojnah boril proti lastnemu ljudstvu. V Dženinu družina Abulheja dočaka rojstvo hčerke Amal, ki bolj kot karkoli na svetu rada posluša svojega predanega očeta Hassana brati arabske verze. Toda v vojni leta 1967 Hassan izgine, Dalija je od izgube sina popolnoma odsotna, mala Amal pa komaj preživi teden dni skrivanja v zaklonišču, medtem ko okrog nje padajo bombe.
V nadajevanju spoznamo njeno življenjsko pot od deklice, travmatizirane zaradi pričujočega nasilja, bratove ugrabitve in grozljive izgube staršev, kako, da bi izpolnila želje svojega pogrešanega očeta, ki je želel, da se izobrazi, postane štipendistka v Ameriki in kako v libanonski vojni leta 1982 izgubi skoraj vse, ki jih ima rada, vključno z drugim bratom Yousufom in možem. Za vedno prizadeta zaradi izgube domovine, družine in ljubezni je prisiljena svojo novorojeno hčerko Saro vzgajati sama v Ameriki. Šele obisk Izraelca po imenu David, ki se izkaže za njenega dolgo izgubljenega brata, ki išče svojo pravo identiteto, Amal zbudi iz njenega stoicizma in jo navdihne, da se s hčerko vrne na Bližnji vzhod. Tam Amal in Sara ponovno odkrijeta ljubezen do domovine, ki morda nikoli več ne bo enaka.
Morda se bo nekaterim bralcem zdela pripoved politično obremenjena in da Abulhawa v njej poveličuje žalostno usodo palestinskega naroda in junaštva odporniškega gibanja, a se njena pripovedovalska moč nahaja predvsem v sposobnosti, da zmore počlovečiti vse svoje like, ne glede na to, na kateri od sprtih strani se nahajajo. Tudi Izraelci, ki so v romanu izpostavljeni kot posamezniki, se v ključnih trenutkih izkažejo kot globoko človeški, ranljivi in obžalujejo nekatere svoje odločitve, ki so izhajale iz njihovih globoko osebnih travm. Še posebej kompleksna je življenjska usoda Ismaela/Davida, ki kot izraelski vojak odkrije svoje palestinske korenine. Abulhawa nas tako opominja, da se dejanja iz obupa rodijo iz obupnih situacij in nas spodbuja, da o tem razmišljamo skozi celotno knjigo.
V pripovedi avtorica ostro prehaja med živimi, celo liričnimi podobami oljčnih nasadov in družinskih tradicij in uničujočimi prizori vojne in razseljevanja. Kljub temu da gre za zgodbo o tragičnih usodah navadnih ljudi, je to tudi zgodba o ljubezni in izgubi, o otroštvu, poroki, starševstvu ter volji po preživetju, da tudi ob nenehni izgubi zmorejo ohraniti svoje dostojanstvo, ljubezen in upanje.
“Moč nad življenjem v njegovih rokah je pretežko breme za tako mladega človeka. Tudi on se tega zaveda in se želi razbremeniti nevzdržne teže. Preveč je čeden, da ne bi neko dekle živčno pričakalo njegove vrnitve. Raje bi bil tam z njo kot tukaj s svojo vestjo. S tem bremenom, z menoj.
Vem, da je ubijal že prej. Ve, da vem. A še nikoli ni zrl žrtvi v obraz. Moje oči, zmehčane od materinske ljubezni in spokojnosti mrtve ženske, ga s svojo močjo vlečejo navzdol in mislim, da bo zajokal. Ne zdaj. Pozneje. Ko se bo našel iz oči v oči s svojimi sanjami in svojo prihodnostjo.
Žalostna sem zanj. Žalostno za fanta, naseljenega v morilcu. Žalostna za mladost, ki so jo njeni voditelji izdali za simbole in zastave in vojno in moč.”
Čeprav avtorica nikoli ne dovoli, da bi politika zasenčila globoko človeške elemente njene zgodbe, so prehodi med ostrim tonom, ki ga zahteva opisovanje vojaših operacij in okupatorjev, in nežnimi izrazi večne ljubezni tako surovi, da večkrat ne moreš niti zajeti sape, le knjigo lahko odložiš, da bi zbral svoje misli, pregnal žalost in neskončno sovraštvo, ki se nabirata za očmi. Knjiga je včasih bolj iskrena kot zmore prenesti srce.
V zgodbi se spretno prepletajo pripovedovanje v maniri sodobnega romana, dokumentarno podajanje resničnih zgodovinskih dogodkov in poetičnost tradicionalnih orientalskih piscev, ki nas opomnijo na globoko spoštovanje do sočloveka in narave. Kako lepo se slišijo že pozdravi in zahvale v globoki hvaležnosti do Boga in izrazi iskrene ljubezni, ki je “tako brezdanja zato, ker ne vemo, ali bodo lahko še kdaj imeli priložnost ljubiti”.
Jutra v Dženinu niso lahko branje. Strani romana nosijo težo generacijske travme in zgodovinske krivice. Vendar pa je ravno ta neomajna upodobitev zgodovinskih trenutkov, ki smo jim priča sami, združena s trenutki nepričakovane lepote in vztrajnosti, tisto, zaradi česar je roman dobil tako pomembno mesto sodobni literaturi. Zato lahko brez težav rečem, da predstavlja pomemben zgodovinski dokument in je dokaz trajne moči družinskih vezi in človeškega dostojanstva kljub navidezno nepremostljivim težavam.
Susan Abulhawa: JUTRA V DŽENINU
jezik: slovenski
Originalni naslov: Mornings in Jenin
Prevod iz angleščine: Lili Potpara
Zbirka: Moderni klasiki
Leto izida: 2023
Število strani: 336
Vezava: trda
ISBN/EAN: 9789612825997
Založba: Cankarjeva založba
*****