Štiriindvajset kratkih zgodb v zbirki Opazovalnica je za prvenec kljub temu kar obsežen zalogaj, ki pa tako po besednem izrazu, izvirnem literarnem stilu kot tudi napetosti, s katero zna avtorica obdržati bralca do konca, kakovostno ne odstopa, za kar ji lahko namenim le poklon. Vsaka od njih se mojstrsko, premišljeno in v izčiščenem slogu dotakne nečesa človeškega v nas. Tudi takrat, ko bi bralec zaradi občutka temačnosti, celo tragičnosti, brezizhodnosti, čustvenih bolečin, žalosti, želel obupati in knjigo odložiti, nas avtorica z vsakim naslovom znova postavi na začetno pozicijo. In od začetka se ne moreš vrniti nazaj, lahko greš le naprej, dlje ali globlje - dlje od sebe ali globlje bližje sebi.

Čeprav kratek, roman Ženska iz samopostrežne trgovine odpira številna vprašanja o tem, ali je res družba tista, ki določa našo vrednost na podlagi naših ambicij in dosežkov. Smo uspešni in zato vredni le takrat, ko se podredimo pričakovanjem družbe? Je bolje, če sledimo sebi in postanemo to, kar je v skladu z našo resnično naravo, in smo zato zadovoljni in srečni (četudi z malim in skromnim)? Ali da se podredimo družbenim normam in tako zanikamo sebe in svoje želje, pri tem pa trpimo, izgorimo, se soočimo s tesnobami in depresijo, ker ne uspemo zadovoljiti teh pričakovanj? Zakaj drugačnost v nas vzbuja nelagodje, da jo želimo odpraviti s poniževanjem, zasmehovanjem, izločitvijo?

Za nekoga, ki ima rad morje, sončno svetlobo in veliko zraka, je branje njenih zgodb kot potovanje po neskončnem močvirju, polnem zadušljivih žveplovih meglic, iz katerih le v redkih trenutkih pokuka obraz, katerega zmaličena podoba ne pozna radosti in veselja. A Mika ni le nema opazovalka, skuša razumeti, kaj žene njene junake v brezupna dejanja, a jih pri tem ne pomiluje. Predstavi jih z vso resničnostjo in nepopustljivostjo, kakršno je življenje.