Sayaka Murata: Ženska iz samopostrežne trgovine
V slovenskem prostoru imamo le redko vpogled v izvirno japonsko literaturo. Poleg Harukija Murakamija na knjižnih policah najdemo še prevode nobelovih nagrajencev Yasunarija Kawabate, Yukia Mishime, Kenzabura Oea, Shusaka Enda in Kazua Ishigura. Življenje Japoncev spoznavamo večinoma prek romanov zahodnih avtorjev, ki so (večinoma kratek čas) živeli na Japonskem ali imeli v svojem življenju opravka s tam živečimi posamezniki. Pri prevodu skozi oči tujca pa se marsikaj izgubi ali popači.
Še posebej pri nas redko nejdemo prevedena dela japonskih avtoric, ki na avtentičen in iskren način predstavljajo vlogo in položaj žensk na Japonskem. Ko tako pogledam nazaj, sem nadvse zadovoljna, da sem imela priložnost ustroj in delovanje japonske družbe najprej odkrivati skozi prevedena dela Banane Yoshimoto in Hiromi Kawakami.
Morda je prav zato mojo pozornost pritegnil prevod romana Ženska iz samopostrežne trgovine, pa še do njega smo prišli s prevodom iz angleščine (prevedel ga je Matjaž Juričak). Roman je deseta knjiga sodobne japonske pisateljice Sayaka Murata, za katero je prejela tudi najprestižnejšo knjižno nagrado na Japonskem, nagrado Akutagawa.
Glavna junakinja romana je 36-letna Keiko Furukura, prodajalka v lokalni samopostrežni trgovini, ki kljub letom in dobri izobrazbi živi sama in še nikoli ni imela ljubezenskega razmerja, kaj šele, da bi se poročila in imela otroke, kar se od žensk v japonski družbi pričakuje. A zdi se, da Keiko pričakovanja drugih ne ganejo, s svojim živjenjem se zdi zadovoljna, čeprav jo imajo drugi za “čudakinjo”. Kot bi se z zaposlitvijo v trgovini - tudi če že osemnajst let dela le za skrajšani delovni čas - Keiko ponovno rodila. Kaj rodila, udejanila in končno “postala normalno kolesce v družbi”. Svoje delo opravlja več kot predano: ne glede na razpoloženje je do strank vedno vljudna in ustrežljiva, vsako jutro kot vdani vojak ponavlja pravila iz priročnika za prodajalce, natančno ve, kateri izdelki bodo šli v prodajo glede na vreme, izdelke zlaga na police s posebno pozornostjo za red, vsak dan znova si zada cilj, da bodo prodali več izdelkov v akciji in k temu tudi aktivno pristopa, nikoli ne odreče prošnje sodelavcem, da bi namesto koga prevzela nočno izmeno. Trgovino sanja tudi ponoči, ko jo spomin na zvoke trgovine zaziblje v spanec. Ne more razumeti, da vsem zaposlenim to delo ni tako pomembno kot njej. Prodajalec zanjo ni samo poklic tem več je poslanstvo, ki mu pripada osebnost. Delovno okolje ji daje občutek stabilnosti in varnosti.
“Obožujem ta trenutek. Občutek imam, da sem poosebljenje ‘jutra’. Zvonček, ki ob prihodu kupca zacinglja nad vhodnimi vrati, v mojih ušesih zazveni kot cerkveni zvon. Ko odprem vrata, me pričaka žarko osvetljena škatla - normalen svet, na katerega se lahko zaneseš in ki se nikoli ne preneha vrteti. Verjamem v ta svet znotraj obsijane škatle.”
Kljub tej drugačnosti in neprilagojenosti na svet zunaj trgovine pa se je Keiko naučila tudi zliti se z ostalim svetom. Tako prevzame način govora in smisel za oblačenje od nadrejene gospe Izumi. Kadar opravljajo druge sodelavce zna kljub slabi vesti vedno stopiti vštric s sogovornikom. To ji daje samozavest in občutek, da jo končno vidijo kot ‘osebo’. Tako se počuti ‘normalno’ in kot tako jo vidijo tudi sodelavci.
“Kmalu po tem, ko sem nastopila službo, sem opazila, da so vsi videti zadovoljni, če sem se jezila na iste stvari kot drugi. Če sem pritrjevala poslovodji, ko se je ta razjezil, ali če sem se pridružila splošni jezi na nekoga, ki je lenaril v nočni izmeni, se je pojavil nenavaden občutek solidarnosti, kot da bi bili vsi zadovoljni, ker sem tudi jaz jezna.”
Povsem drugače pa je v svetu zunaj trgovine. Njena edina vez, ki jo ohranja s svetom zunaj trgovine, in priložnost za druženje z ‘normalnimi’ ženskami, predstavlja sošolka iz srednje šole Miho. A četudi so kot študentke še imele določene želje po poslovnem uspehu, potovanjih, raziskovanju sveta in osebnem razvoju, so vse po vrsti podlegle pričakovanju družbe, da si morajo do določene starosti poiskati uspešnega moža, roditi otroke in skrbeti za družino. Samska Keiko jim zato vzbuja nelagoden občutek in zadrego. Pozornost, ki jo usmerijo nanjo skuša z različnimi nejasnimi odgovori odvrniti od sebe in sogovornice zapeljati v smer, da bi iz njih izpeljale svoje zaključke, pa čeprav napačne, le da bi jo pustile pri miru.
Njeno življenje pa se spremeni, ko vanj vstopi novi sodelavec, ki je v vsem drugačen od nje: zamuja na delo, je površen, len, neprijazen, ima odkrito zaničevalen odnos do žensk. A v nekem trenutku se Keiko zazdi, da bi lahko Shiraha pomenil konec njeni čudaškosti v očeh drugih. Skleneta dogovor, da bosta zaživela kot par. Na ta način bi Shiraha dobil streho nad glavo, ona pa bi imela mir pred spraševanjem staršev in prijateljic, kdaj si bo že končno našla nekoga in si ustvarila družino. če se dogovor sprva zdi kot idealna rešitev, pa se kmalu za Keiko izkaže za past. Čeprav je pripravljena potrpeti vsa ponižanja in predano skrbeti za koristoljubnega fanta, ji prekipi, ko ji ta prepove, da bi še naprej delala v samopostrežni trgovini. Znova si poišče delo in najde novo ljubezen - v samopostrežni trgovini.
“Nisem kar nekdo, prodajalka v samopostrežni trgovini sem. Tudi če to pomeni da nisem normalna in da se s tem ne morem preživljati in se bm nekoč mrtva zgrudila na tla, temu dejstvu ne morem oporekati. Same moje celice živijo za samopostrežno trgovino.”
Japonska zdi na toliko načinov napredna država, a močno zaostaja za Zahodom, ko gre za enakost spolov, raznolikost in sprejemanje tega, kdo v resnici posameznik je in kaj v življenju želiš doseči. Velik poudarek je na ohranjanju "družbene harmonije". Od žensk se pričakuje, da so prijazne, tihe in pokorne in nikoli ne izražajo svojega mnenja, še posebe, če je to drugačno od moškega. Normalno je, da ženske prenehajo delati takoj, ko dobijo otroke. Pravzaprav nimajo druge izbire, saj je družbeni sistem nastavljen tako, da ženske prisili, da ostanejo doma in skrbijo za otroke. Varstvo otrok in gospodinjske obveznosti še vedno veljajo za ženske naloge, zato mame ne morejo opravljati del, ki zahtevajo dolge delovnike; če vzamejo bolniško ali predčasno odidejo iz službe, da poberejo svojega otroka v vrtcu ali šoli, pa veljajo za neambiciozne, zato tudi ne morejo napredovati in zato ostanejo doma ali pa se namesto tega odločijo za krajši delovni čas ali pogodbeno delo. Prav tako ženske zaradi strahu, sramu in pritiska družbe niso pripravljene spregovoriti o družinskem nasilju ali spolnih napadih. Je zato čudno, da je zato lažje biti tiho in s sklonjeno glavo trpeti, kot pa z nasmehom na obrazu slediti sebi.
Čeprav kratek, roman Ženska iz samopostrežne trgovine odpira številna vprašanja o tem, ali je res družba tista, ki določa našo vrednost na podlagi naših ambicij in dosežkov. Smo uspešni in zato vredni le takrat, ko se podredimo pričakovanjem družbe? Je bolje, če sledimo sebi in postanemo to, kar je v skladu z našo resnično naravo, in smo zato zadovoljni in srečni (četudi z malim in skromnim)? Ali da se podredimo družbenim normam in tako zanikamo sebe in svoje želje, pri tem pa trpimo, izgorimo, se soočimo s tesnobami in depresijo, ker ne uspemo zadovoljiti teh pričakovanj? Zakaj drugačnost v nas vzbuja nelagodje, da jo želimo odpraviti s poniževanjem, zasmehovanjem, izločitvijo? Je to zato, ker v ‘drugačnemu’ vidimo pogum in drznost, ki ju sami nismo zmožni? Keiko bi za vas imela jasen odgovor. Kadar ljubiš to, kar počneš in delaš na način, ki ti ustreza, potem te nima biti ničesar strah. Najbolj neproduktivno pa je, če razmišljaš o tem, kaj si o tebi mislijo drugi. Je taka pot lahka? Ni, je pa osvobajajoča, ko se enkrat zavestno odločiš zanjo in sprejmeš samega sebe.
Sayaka Murata: ŽENSKA IZ SAMOPOSTREŽNE TRGOVINE
Jezik: slovenski
originalni naslov: Konbini ningen
prevod iz angleščine: Matjaž Juričak
Leto izida: 2023
Število strani: 130
Vezava: trda
ISBN/EAN: 978-961-7083-14-9
Založba: V.B.Z. Ljubljana
****