Sabina Fras Popović nas v drugi dogodivščini prave hokejske bande popelje v čas, ko naj bi se mladi hokejisti po pandemiji vrnili nazaj v trenažni sistem. Vsi razštelani, odtujeni drug od drugega, brez motivacije in kondicije, vsak pa z resnimi izzivi, zaradi katerih na skrivaj trpijo in molčijo pred drugimi, ki so jim še nedolgo tega bili zaupniki, da ne bi izpadli šleve in izdajalci – pa najsi gre za poškodbo, ki je enega prisilila v resen razmislek, ali še nadaljevati z udejstvovanjem v športu, ki mu je tako ljub, za prvo ljubezen, za strah pred preveč ambicioznim očetom, ali pa za prezgodnjo izgubo mame, na katero te ne more pripraviti prav nič.

Tako kot v Ajacciu se tudi v tej knjigi Iva L. Novak v koncentričnih krogih vedno znova vrača na začetek. Prvoosebna pripovedovalka v zgodbi vsak večer znova zahteva od partnerja, da ji obnavlja dogodke, spomine in občutke, ki jih doživlja ob bivši partnerki. Sprva ga ti pogovori zabavajo, vse bolj pa iz njega sesajo še tisto nekaj energije in življenja, kar mu ga po dolgih in izčrpajočih urah v službi, kjer je priča številnim smrtim in resnično težkim zgodbam o vdanosti v usodo in upanju, še ostane. Ti pogovori ga, namesto, da bi ga zbliževali z glavno protagonistko, potiskajo v naročje bivše, dokler se to resnično ne zgodi.

Uporni bicikli so prvi roman Brine Svit, ki se v celoti dogaja v Ljubljani in je bil prvotno napisan v slovenščini, vzporedno pa ga je avtorica prevajala v francoščino. Kot pravi sama niti ne gre za prevajanje, teveč za prelivanje iz enega kulturnega okolja v drugega, in vsakič opazi med obema velike razlike. Njena junakinja na primer razmišlja, kako ji je bivša Jugoslavija vsadila občutek za svobodo, enakost in tudi drznost, da nekaj storiš, če ti okoliščine niso všeč.