Deborah Levy: Mož, ki je videl vse
Ko sem zaprla zadnjo stran romana Deborah Levy Mož, ki je videl vse (založba Beletrina), sem bila popolnoma navdušena. Wow, kakšen roman!!! Ko pa sem se zavedela, da bom morala o njem nekaj povedati tudi za tiste, ki spremljajo mojo Knjigo v živo, sem bila v zadregi, saj nisem vedela, kaj naj jim o zgodbi sploh povem, kje naj začnem. V glavi se mi je pomešala celotna zgodba, in ker se določeni deli zgodbe ponavljajo, nisem več znala narisati časovno prostorske linije zgodbe. Pa vendar, če bi knjigo morala oceniti: od Deborah Levy, ki sem jo spoznala že z romanom Hot milk, nisem pričakovala nič manj kot to, kar sem dobila: intenzivno potovanje v samo sebe in prevpraševanje, kaj je resnica, ki jo živim? Kdo vpliva nanjo in s kakšnimi nameni?
Roman se začne septembra 1988 sredi Londona. Saul Adler, mladi, še ne tridesetletni zgodovinar, ki se ukvarja s komunistično Vzhodno Evropo je tega leta povabljen na študijsko potovanje v vzhodni Berlin, kjer mora napisati esej, ki bo govoril o realnosti življenja v Nemški demokratični republiki. To je bil čas, ko sta usodo ljudi v vzhodni Nemčiji še krojila berlinski zid in Stasi. Saul naj bi v Berlinu stanoval pri družini dodeljenega mu prevajalca Walterja Müllerja. V zahvalo za to se dogovorita, da bo Wernerjevi sestri, ljubiteljici Beatlov, prinesel pločevinko ananasovega kompota, na pobudo Saulove punce, fotografije Jennifer, pa naj bi ji podaril tudi svojo fotografijo, kako v maniri Beatlov z naslovnice albuma Abbey Road iz leta 1969, v beli obleki prečka slavni prehod za pešce. Ko Saul čaka, da bo prišla Jennifer s fotografsko opremo, ga zbije avto, kar popolnoma spremeni tok njegovega življenja.
Čeprav Saul ni resneje poškodovan, ga dogodek pretrese. Strah pred skorajšnjo smrtjo v njem vzbudi občutek praznine in dokončnosti, zato želi pred odhodom zagotoviti, da ga bo po vrnitvi iz Berlina čakala vsaj Jennifer, zato jo prosi, če bi se z njim poročila. Namesto privolitve Jennifer Moreau prekine z njim in se odpravi na študij fotografije v ZDA, kjer zaslovi. V Berlinu se Saul zaljubi v Walterja Müllerja in spi z njegovo sestro Luno, ki je obsedena s poskusom pobega iz Berlina.
Roman se na tem mestu prelomi v drugo polovico. Časovno preskočimo 28 let, a se znajdemo na začetni točki. Septembra 2016 Saul namreč želi ponoviti prizor z Abbey Roada in posneti novo fotografijo. Na istem mestu ga ponovno zbije avto, le da jo tokrat odnese s težjimi posledicami. Zaradi poškodbe glave je operiran, vendar pride do sepse, zato je ves čas pod močnimi dozami morfija. Nenehno niha med budnostjo in sanjami, zato se mu vsi dogodki iz preteklosti zlivajo skupaj v eno brezoblično gmoto, v kateri skuša najti red in smisel. Vsak prizor iz prvega dela romana je v tem delu večkrat obrnjen na glavo, ljudje, ki jih je poznal iz Berlina in ZDA vdirajo v njegovo londonsko realnost, o teh, ki ga obiskujejo ob bolniški postelji, pa izvemo bore malo. Kmalu zgubimo rdečo nit tudi bralci. Zdi se, kot da smo se znašli v deliriju skupaj s Saulom Adlerjem.
Prizori, ki smo jim bili priča v prvem delu, se zdaj kot kalejdoskop podvajajo, spreminjajo oblike in vzorce in Saul jih skuša ponovno sestaviti v pravilne konstelacije. Bralci se zlijemo z glavnim junakom, postanemo sam Saul Adler, ko skušamo razvozlati odgovore na vprašanja o usodi Saulovega očeta - je bil mrtev že pred 30 leti ali umre šele med Saulovim okrevanjem? Zakaj Jennifer kljub razhodu v mladosti še vedno vsak dan bedi ob njegovi postelji? S katero ljubico in mucico se ves čas nežno pogvarja po telefonu? Čigavi hčeri sta to? Kaj se je zares zgodilo z njunim sinom? Je imel otroka tudi z Luno ali ne? Kdo je Jack? Kakšna je bila Lunina usoda po prebegu na Zahod? Kakšna usoda čaka njenega sina? Kakšna usoda čaka njega samega'
Izkaže se, da nič v zgodbi ni tako, kot se nam zdi na prvi pogled: niti to, kako Saul dojema samega sebe in druge, niti kako se dejansko odvija zgodovina. Prav skrivnostno se nam namreč zdi, kako Saul ve, da se bo berlinski zid zrušil leto dni po njegovem odhodu iz Berlina, in kako bo že nekaj let bo njegovem zadnjem obisku Walterja in Karl Thomasa v Berlinu Anglija izstopila iz skupne Evrope.
“Vprašal sem se, ali bi mu smel povedati kaj, za kar bi se mu zdelo vredno sneti slušalke z ušes. Pozor, Karl Thomas. Nobene vojne ne bo več, ki bi uničila življenje, kakršno poznaš. Vedno boš lahko oblečen v lastna oblačila, tvoji čevlji se bodo vedno prilegali tvojim stopalom in nikoli ti ne bo treba spati v azilnem domu v tuji deželi. Prekalila se je nova Evropa. Trupla raztrosena po ruševinah leta 1945, razvaline raztreščenih stavb, razbita okna, množice na ulicah, iščoče dom in živež in pogrešane, in nikjer nikogar, ki bi bil pripravljen priznati, da je imel karkoli opraviti z genocidom - nič od tega se ne bo več zgodilo. Bi bila to laž ali bi bila resnica? Ali pa bi bila resnica, zvezana z lažjo? Kaj če bi bila bolj laž kot resnica? In kaj, če bi bila absolutna resnica? ”
Človek, ki je videl je roman o naši identiteti in našem dojemanju resničnosti. Naši občutki in asociacije, ki jih v spominu povežemo z določenimi ljudmi in dogodki, na globoko podzavestni ravni vplivajo na naše zaznavanje sveta in drugih ljudi. Spomin nam tako v travmatičnih in stresnih trenutkih rad ponagaja: pomeša stare in nove ljubezni, zavedne in nezavedne grehe in resnične in namišljene izdaje. Zato se ob branju romana Mož, ki je videl vse večkrat vprašamo: je resnica to, kako se vidimo sami, ali to, kako nas vidijo drugi. Se vedemo v skladu s svojimi prepričanji in vrednotami, ali se podrejamo pričakovanjem družbe in družine? Kako se to opazi in kaj se ne opazi, a čutimo, kot bi nam z rentgenskimi očmi žgali naše napake na kožo? Skozi katero lečo, skozi kateri objektiv gledamo?
Založbi Beletrina se zahvaljujem za recenzijski izvod.
Deborah Levy: mož, ki je videl vse
izvirni naslov: The Man Who Saw Everything
Jezik: slovenski
Prevod: Jernej Županič
Datum izida: 12.03.2021
Število strani: 236
Vezava: broširana
ISBN/EAN: 9789612847494
Založba: Beletrina
Zbirka: Žepna Beletrina
* * * * *