Bežen trenutek bajnosti Oceana Vuonga je globoko ganljiv in lirično napisan prvenec, ki raziskuje kompleksnost identitete, spomina in travme. Roman, strukturiran kot sinovo pismo nepismeni materi, krmari po presečiščih osebne in kulturne zgodovine s surovo iskrenostjo in poetično milino. Glavni protagonist Cuki, vietnamski Američan, pripoveduje o svojem otroštvu in mladosti, ki ga zaznamuje težak odnos z mamo.

Primoz Sturman se vedno znova vrača s svežimi zgodbami s slovenskega prostora v Italiji. To je tudi območje, ki mu je kot človeku, ki že vse življenje živi razpet med Slovenskim Krasom in Trstom, tudi najbolj domače. Gre za območje vmes (in between), zato ni čudno, da so njegove zgodbe polne ambivalentnosti, iskanja trdnih tal pod nogami, nekakšne izgubljenosti iz občutka, da njegovi junaki ne pripadajo nikomur.

Ko sem zaprla zadnjo stran romana Deborah Levy Mož, ki je videl vse (založba Beletrina), sem bila popolnoma navdušena. Wow, kakšen roman!!! Ko pa sem se zavedela, da bom morala o njem nekaj povedati tudi za tiste, ki spremljajo mojo Knjigo v živo, sem bila v zadregi, saj nisem vedela, kaj naj jim o zgodbi sploh povem, kje naj začnem. V glavi se mi je pomešala celotna zgodba, in ker se določeni deli zgodbe ponavljajo, nisem več znala narisati časovno prostorske linije zgodbe. Gre za intenzivno potovanje v samo sebe in prevpraševanje, kaj je resnica, ki jo živim? Kdo vpliva nanjo in s kakšnimi nameni?

Ko sem končala z branjem zadnjega v slovenščino prevedenega romana Elif Shafak 10 minut, 38 sekund v tem čudnem svetu (založba Sanje, 2020), sem pomislila na to, kako se - če pogledam samo njene knjige - položaj ženske v tem zares čudnem svetu iz leta v leto spreminja - na slabše.

Jamal Ouriachi je nizozemski psiholog, terapevt in odličen opazovalec človekovih notranjih hotenj in psihopatologije spolnih odmikov. Roman Lakota je njegov četrti roman, s katerim je leta 2017 osvojil Evropsko nagrado za literaturo in prodrl v širši evropski prostor.

Sally Rooney ne prizanaša bralcu, v svojem pisanju je neposredna, mestoma celo srhljiva, a tako boleče resnična. Če je pri Pogovorih s prijatelji dovolila, da bralec samo malo postrga po površini čustvenega doživljanja glavne junakinje, v Normalnih ljudeh zareže do samega jedra. Počasi, ne da bi se zavedal, ti tako Connell kot Marianne zlezeta pod kožo, čutiš njuno bolečino, njuno nezmožnost izražanja resničnih prepričanj, nenehno prevpraševanje čustev, strah, da bi predala samega sebe v dobro njunega odnosa.

Roman nemške avtorice Daniele Krien Ljubezen v stiski, ki je v prevodu Aleša Učakarja izšel pri založbi Mladinska knjiga, me je navdušil s svojim prefinjenim pisateljskim slogom in zanimivim prepletom življenjskih usod petih žensk, ki se znajdejo pred množico izbir, a zdi se, da vedno izberejo napačno. Vseeno pa je pustil nek grenak priokus z mislijo, če je moški res vse, kar si ženska danes od življenja želi.

Skoraj neverjetno se zdi, da gre pri romanu Izginuli svet za prvenec, in to izpod rok ameriške avtorice, A to ne zmanjša presunljivosti in silovitosti, s katero nam predstavi notranjo moč kamčatskih žensk, njihovo željo po preživetju, boljšemu življenju, premagovanju srčnih bolečin, ki se skriva v njihovi trdni medsebojni povezanosti in spoštovanju. Na zunaj trdne zaradi klesanja severnega vetra in težkih življenjskih preizkušenj, a v njih vroče, ljubeče in ranjeno srce, ki se ne glede na vse zna postaviti na stran šibkejšega.

Édouard Louis je še eden od avtorjev milenijske generacije, ki je s svojim osebnim melanholičnim stilom uspel prepričati strokovno javnost in bralce, da se v njemu skriva nekaj preroškega, nekaj, kar bo neprekosljivo zaznamovalo leposlovje začetka 21. stoletja. Vrh sodobne literature tudi v mednarodnem merilu mu je uspelo doseči že z avtobiografskim prvencem Opraviti z Eddyjem.

Dolgo sem potrebovala, da se mi je roman Fant, ki je postal most usedel v srce. Do zadnjih šestdesetih strani sem se borila z njim. Z besedami, stavki, mislimi, ki jih zapiše Markus Zusak. Zdeli so se mi kot koščki sestavljanke, katerih vijuge se nikakor niso hotele prilegati skupaj. Kot drobci suhe, prhke gline, ki je ne moreš oblikovati v posodo, da bi se iz nje napajal. Ravno tako kot so na posamezne koščke razdejani glavni junaki - oče in njegovih pet sinov. Potem pa mi je v nekem trenutku zgodba spodnesla tla pod nogami.

S kratkim romanom Hagard švicarski avtor Lukas Barfuss, ki smo ga imeli priložnost osebno poznati tudi na lanskem Slovenskem knjižnem sejmu, predvsem nastavlja ogledalo sodobni družbi o naših vrednotah in načinih delovanja ter o izgubljenosti današnjih generacij, ki na račun plitkosti in lažne prepričanosti v samoumevnost stvari v posamezniku vzbuja toliko nelagodja pred svobodnim in nepredvidljivim.

Če bi morala roman Sebastijana Preglja V Elvisovi sobi označiti z eno besedo, bi jo označila z besedo 'nostalgija'. Bralca na svoj način začara in ga popelje skozi intimen spomin na otroštvo in mladost, ki je bila ob branju še toliko bolj magična, ker sovpada tudi z mojim odraščanjem.

Še vedno se sprašujem, kaj v knjigi je resnično in kje se začne fikcija. Je Elena iz knjige ista oseba kot Elena, avtorica tetralogije? Ni pomembno. Je življenje avtorja kaj bolj vredno, če piše o sebi in svojem življenju? Bomo na avtorico gledali kaj drugače, če se izkaže, da njeno resnično življenje ni potekalo tako, kot je zapisano v Neapeljskem ciklu? In Lila? Je kdaj zares obstajala? Tudi to v bistvu ni pomembno. Za njo je ostala čudovita zgodba o nekem življenju - mogoče nepopolna, mogoče izkrivljena, a hkrati nepozabna.

Knjiga nas je sposobna v roku nekaj strani nasmejati in spraviti v jok. Tisti prijeten in nostalgičen jok, zaradi katerega nam je na koncu lažje pri duši, kot bi nam od srca odpadel zarjavel madež, in zaradi katerega se na nebu nariše mavrica, ki nam pokaže pot. Od tu naprej pa ni daleč do spoznanja, da vsak izmed nas lahko preseže svoje sposobnosti in naredi sebi in drugim življenje prijetnejše.

Delia Owens zgodbo položi v naše naročje in nam pusti, da sami najdemo njeno sporočilo, ki se skriva v tako živem pisanju, da ga lahko vidimo in slišimo. Vanj vpleta čudovite stavke, ki se berejo kot poezija, z liričnim ritmom, ki bralca zaziba kot nežno zibanje čolna. S svojo presenetljivo upodobitvijo nas vodi, kot močvirje vodi Kyo, vse od njenih najnežnejših dni do presenetljivega konca. Delia Owens nas opominja, kako nas vse življenje spremlja in determinira naše otroštvo in da vsi skrivamo lepe in nasilne skrivnosti, ki jih zna narava tako dobro zamolčati.