Lukas Bärfuss: Hagard
S kratkim romanom Hagard švicarski avtor Lukas Barfuss, ki smo ga imeli priložnost osebno poznati tudi na lanskem Slovenskem knjižnem sejmu, predvsem nastavlja ogledalo sodobni družbi o naših vrednotah in načinih delovanja ter o izgubljenosti današnjih generacij, ki na račun plitkosti in lažne prepričanosti v samoumevnost stvari v posamezniku vzbuja toliko nelagodja pred svobodnim in nepredvidljivim.
Večplasten in neulovljiv roman Hagard nas preseneti že v uvodu. Avtor, ki je ponavadi vsevedni pripovedovalec, ki svoje junake pozna do obisti, nas ujame v past, ko nam pove, da tudi sam že dolgo skuša razvozlati skrivnost, ki se skriva v zgodbi o nepremičninskem poslovnežu Philipu, ki brez očitnega razloga sledi neznani ženski in si pri tem uniči življenje. Ko pravi: "Vse vem, a ničesar ne razumem.", za trenutek mogoče pri nas celo izgubi svojo kredibilnost, hkrati pa vzbudi zanimanje, kot bi se bralec v zgodbi pogovarjal z vaško opravljivko ali bral "fake news" na katerem od novičarskih kanalov družbenih medijev. A takoj nato nam potrdi, da je tudi sam le opazovalec, ki z razkritjem zgodbe največ tvega sam, s čimer stopi na stran bralca. Medtem ko nam pojasnjuje, kaj se je z njegovim junakom zgodilo, svoj miselni tok večkrat prekine, kot bi se želel prepričati, da mu bralec res sledi. To branje nekoliko zmoti, saj nas prisili, da sledimo njegovemu razmišljanju, čeprav si želimo o junaku in njegovem notranjem gonu ustvariti svoje mnenje.
“In bolj kot poskušam pojasniti podrobnosti, bolj skrivnosten postaja svet, v katerem so se dogodki dogodili. Lahko bi si mislili, da se mi godi kot tistemu, ki opisuje znano reklo; vendar je gozd, pri tem vztrajam, čista trditev, abstraktni sistem, ki ga v resničnosti ni mogoče najti. Gozd razpada v sama drevesa, prav tako kot nebo razpada v planete, zvezde in meteorite.”
V zgodbi spremljamo Philipa, uspešnega nepremičninskega poslovneža srednjih let, ki se mu v naslednjih dneh obeta posel kariere. Spoznamo ga čakajočega na stranko, obubožanega pleskarja, ki naj bi mu, da bi se rešil dolgov, za drobiž prodal družinsko posest. Pleskar se ne prikaže pravočasno, zato se Philip odloči, da bo čas do naslednjega sestanka porabil za pohajkovanje po mestu. Takrat v množici za trenutek zagleda neznanko, ki pritegne njegovo pozornost. Zazdi se mu, da mu je dala znak, naj ji sledi, kar Philip nemudoma tudi stori. V trenutku pozabi na dogovorjene sestanke, na poslovno potovanje na Kanarske otoke, ki naj bi ga čakalo naslednji dan, na otroka … Ves njegov fokus se zoži na neznanko, ki ji sledi po ulicah mesta. Vsa opozorila, ki bi ga vrnila nazaj v "urejeno gotovost", gladko ignorira ali zavrne. Vsakič, ko ima priložnost svoj lov prekiniti, najde izgovor, da z njim nadaljuje. Sledi ji celo na podzemno železnico in s tem preseneti celo avtorja oziroma pripovedovalca zgodbe, dokler je spet ne najde v predmestju, kjer naj bi dekle živelo. Čeprav se zaveda, da deluje proti sebi, da je zaradi nje na kocko postavil svoj posel, kaj posel, vse življenje, pripovedovalec ne najde racionalnega razloga za njegova dejanja: ta najprej išče v njegovem spominu, želji po igri, nato v kljubovanju naveličanosti nad rutino, nato radovednosti, nazadnje pa vse skupaj zreducira na samo naravo lovca, kjer ni več prostora za sentimentalnost in čustva. Šele po kratkem preblisku, ki ga doživi med predavanjem bledega rdečelasca na festivalu tedna možganov, da bolj ko se posvečaš problemu, večji nastaja, Philip opusti misel na dekle in skuša vzeti usodo nazaj v svoje roke. Vendar se zdi, kot bi ga soda želela dokončno kaznovati, ker si je drznil stopiti iz reda. Konča pretepen in polomljen v "zadnjem kraju pred ničemer".
Bralec v zgodbo vstopa skozi izkušnjo lastnega sveta, zato sprva težko razume inicialno odločitev glavnega junaka, da opusti svoje dolžno ravnanje in se na videz brezglavo poda na lov za neznanko. Vendar ukalupljeni v ritem rutine in načrtovanih obveznosti, ki nam dajejo občutek nadzora nad življenjem, pozabljamo, da tisti občutek svobode, ki bi si ga radi kot bralec vzeli, privoščimo tudi glavnemu junaku. Namreč občutek svobode, ki se zgodi, ko vse izpustimo iz rok in sledimo toku misli in našim notranjim nagonom (v tem primeru avtorjevim, oziroma nagonom glavnega junaka). Ta se namreč zgodi le takrat, ko ne načrtujemo, kako se bodo stvari odvile, ne razmišljamo o posledicah svojih dejanj, dejansko nam je v naši spontanosti za to tudi vseeno. Zato je v Philipovem primeru pravzaprav brez smisla razpravljati o smiselnosti njegovih dejanj. Lažje se je osredotočiti na to, kako se luska za lusko z njega odlepljajo načela in vrednote, kako počasi izgublja svojo človeško dostojanstvo, dokler se ne spremeni v "žival", ki ne bo odnehala, dokler ne bo plen njen. Pri tem ne opazi, da bolj kot se trudi nadzirati situacijo, bolj zgublja nadzor, bolj izgublja sebe. Manjkajoča denarnica, izgubljeni čevelj in prazna baterija mobilnega telefona so le zunanje manifestacije njegovega notranjega razkroja in drsenja v blaznost. Ko spregleda, je že prepozno.
Nas torej rutina rešuje pred razkrojem? Ali nam roman le kaže ogledalo, kako nas strahovi ukalupljajo v vnaprej določen, poznan, udoben model bivanja, in nam preprečujejo, da bi se prepustili spontanosti, saj se bojimo, da zaradi notranjega nemira, ki nam bi ga prinesla, "običajno" življenje ne bi bilo več mogoče? A tako kot se bralec trudi ostajati v okviru poznanega in v naprej samoumevno predvideva, kam bo zavila njegova pot, tako v nasprotju z njim Philip delirično beži, da bi našel dogovor na neznano vprašanje, ki se mu nenehno izmika. Tako kot se na koncu bralcu izmuzne tudi avtor - kljub temu, da se trudi na koncu povezati vse niti zgodbe, ta vseeno ostaja nekoliko nejasen.
Nepredvidljivost je smrt sodobnega človeka. V njej se ne znajde in se je boji. Vse mora biti v naprej določeno, napovedano, dogovorjeno. Vsak odmik od dogovorjenega v posamezniku vzbudi strah pred izgubo nadzora. Njegova svoboda so meje njegovega sveta. Pri tem pa ne opaža svojih vsakodnevnih odvisnosti od različnih stvari, ki nam jih ponuja sodobni digitalizirani svet in ki jih imamo kar za samoumevne - od hrane, pijače, tekoče vode, dostopa do elektrike do kreditnih kartic in mobilnih telefonov, medtem ko je naš novi odrešitelj utelešen v polnilcu za pametni telefon, kajti brez njega "eter utihne in svet izgine". Ta samoumevnost se s stvari prenaša tudi na odnose med ljudmi. Samoumevnost, da bo na drugi strani klica nekdo dvignil telefonsko slušalko, samoumevnost, da bo nekdo poskrbel za nas, za otroka … Vendar, kar poznaš, tega ne vidiš več.
Lukas Barfuss: HAGARD
Izvorni jezik: nemščina
Jezik: slovenski
Datum izida: 07.09.2019
Število strani: 142
ISBN/EAN: 9789617047424
Vezava: broširana
Založba: KUD Sodobnost International
Prevod: Slavo Šerc