Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi
Če bi morala roman Sebastijana Preglja V Elvisovi sobi označiti z eno besedo, bi jo označila z besedo 'nostalgija'. Bralca na svoj način začara in ga popelje skozi intimen spomin na otroštvo in mladost, ki je bila ob branju še toliko bolj magična, ker sovpada tudi z mojim odraščanjem.
Že z uvodnimi stavki vstopimo v ta nostalgični svet ("Počasi odprem oči. Ležim na hrbtu, v nosnicah imam prijeten vonj."), kot bi vstopili v nek vzporedni senzorični svet, v katerem so od dejstev pomembnejši občutki. Tako se nostalgija ne odraža le v kolektivnem spominu na zgodovinske dogodke, temveč tudi na čisto intimnem, osebnem spominu na občutja, ki so nas prevevala ob čisto minornih življenjskih dogodkih. Kako toplo požgečka pri srcu spomin na mečkanje z mamo in očetom v postelji, težko pričakovanje darila za rojstni dan, pa nenehno opozarjanje, naj pazim na novo obleko in nespačen obraz ob družinskem slikanju. Občutja v zgodbi so tako pristna, da se ves čas sprašuješ, da ni v Pregljevi zgodbi tudi kakšen avtobiografski element.
Sebastijan Pregelj je nostalgičen, vendar ni patetičen ali sentimentalen. Med pripovedjo kar tako mimogrede navrže nekaj zgodovinskih referenc, kot je npr. Titova smrt, olimpijske igre v Sarajevu, jedrska katastrofa v Černobilu, letalska nesreča na Korziki ... Ob teh dogodkih se ne zaustavlja, jih ne premleva in analizira - zgodili so se v nekem vzporednem svetu, v svetu odraslih, ki ga Jan, Elvis in Peter, še ne razumejo, še bolj pa to ni njihov svet, zato jim ni pomembno, kaj se v njem godi. Sem in tja ujamejo kakšno informacijo, ki je ne znajo umestiti v svoj miselni in dogajalni svet, zato zanje hitro izgubi pomen in odide v pozabo. Njihov svet je sprva svet modrega otroškega kolesa s pomožnimi koleščki, pa potem svet nepremagljivih filmskih junakov, kot sta Superman in Darth Vader, pa še kasneje svet druženja ob poceni vinu in cigaretah … Kljub temu pa ta "ne-njihov" svet nezadržno in nezavedno vdira v nedolžni otroški svet domišljije, bratstva in brezskrbnosti, ga spreminja in oblikuje. Šele po vrnitvi s služenja vojaškega roka, ki sovpada z razpadom Jugoslavije, Janov realni svet sovpade s svetom odraslih. Takrat si ne more več zatiskati oči, da sveta, kot ga je poznal doslej, ni več. In da ta, z vse bolj brezglavo hitrostjo drvi v neznano prihodnost.
“Izgleda, da bomo nekega dne vsi skupaj potrebovali lepilo Tigar. Z njim si bomo najprej zlepili razrgane duše, si prilepili izgubljene ude, potem pa skušali zlepiti še stare vezi in prijateljstva.”
Brezskrbno otroštvo v socializmu, ki so ga zaznamovali občasni nakupi dobrin v Avstriji ali Italiji, pa zimske šole v naravi na Zatrniku, ko smo bili zavistnih pogledov deležni tisti, ki smo se pred sošolci lahko pohvalili s čokolado vijoličnem ovitku in barvicami s podobo jokerja, počasi začenjajo zamenjevati drugačne družbene in zgodovinske razmere, ki se kot rakaste metastaze vse bolj zažirajo v obstoječi družbeni sistem, ga razkrajajo in uničujejo. Spremembe, ki jih prinaša, se ne kažejo le na ravni političnih odločitev, temveč predvsem na ravni posameznika.
Jan, Peter in Elvis so sprva nerazdružljivi prijatelji, a že ob prvih nadlegovanjih Sršenove bande Jan začne opažati, da so med njimi tudi razlike, a takrat še ne razume, zakaj jih je treba problematizirati, zato se je za prijatelja večkrat pripravljen žrtvovati. Razlike med svojo in Elvisovo kulturo dejansko opazi šele ob obisku Elvisovega doma - drugačna hrana, navade, obrezovanje, zgodbe o Sandokanu so tisto, kar vzbudi njegovo pozornost, a ne spremeni njegovega odnosa do Elvisa in njegove družine. A bolj kot odraščajo, bolj se odnos med njima spreminja. Elvis za Jana postaja vse bolj tujec: druženje z Elvisom mu vse bolj povzroča nelagodje, vse manj ga razume, vse manj razume odločitve, ki jih sprejema Elvisova družina: starejši brat študira Koran in se kasneje pridruži vahabitom, sestra Dafne se z dogovorjeno poroko preseli v Sarajevo, Elvis pa namesto, da bi Janu razložil, kaj se dogaja, sanja o prepelicah, ki jih oče goji na balkonu. Skozi preoblikovanje odnosa med obema družinama je jasno zaznati, kako je potekal razkroj večnarodnostne, večkulturne države, kako so se počasi namesto bratstva in solidarnosti krepile razlike, sovraštvo in nacionalizem - konec, kot ga poznamo, je bil v takem vrelem kotlu neizbežen. Kolektivni strah, da bo s smrtjo človeka, ki je vedno vse videl in vse vedel, razpadla država, se je s tem uresničil.
Zgodba se ciklično konča tam, kjer se je začela. Ob novici, da je bil Ali težko ranjen v Bosni, se Jan ležeč na postelji sprehodi skozi svoje spomine na Alija in Elvisa, ob tem ne more mimo vprašanja, kaj bi bilo lahko drugače, kajti v Elvisovi sobi se je vse zdelo tako v redu in prav. Elvisova soba na koncu ostaja le tisto čarobno skrito zatočišče, kamor se zatečemo takrat, ko potrebujemo uteho pred kaotično sedanjostjo.
Sebastijan Pregelj: V ELVISOVI SOBI
Jezik: slovenski
Datum izida: 06.06.2019
Število strani: 351
Vezava: Trda
ISBN/EAN: 9789612772178
Založba: Goga