Natalija Pavlič: Kava s smetano
Pred branjem knjige Kava s smetano, avtorice Natalije Pavlič nisem poznala, na njeni spletni strani sem videla, da piše o svojem psu in teku. Psa sicer imam, tek pa ni ravno "my thing", zato sem nekaj časa razmišljala, kaj naj storim, ko me je avtorica prosila za recenzijo. Naj sprejmem ali ne? Ker pa sem si že nekaj časa nazaj rekla, da priložnosti nikoli več ne bom rekla NE, ker razumem, da vsaka stvar pride do mene z razlogom, sem izziv sprejela. Nisem pa vedela, kaj pričakovati. Vendar, ko sem v roke dobila knjigo, kar nisem mogla odvrniti pogleda od žareče rdeče skodelice, polne kave s smetano, ki se je bleščala z naslovnice. Izžarevala je neverjetno energijo, polno življenja, upanja, obljub večnosti in sanj. Kako, če pa govori o tako žalostnih rečeh? sem si mislila.
Ko pa sem Natalijo Pavlič spoznala prek pogovora, ki sva ga imeli za Knjiga v živo, sem videla, da naslovnica nikakor ne bi mogla biti drugačna. Čeprav je zaposlena kot srednja medicinska sestra na Psihiatrični kliniki Ljubljana in verjetno vidi in sliši marsikatero žalostno zgodbo, iz njenih oči žari neverjetna pozitivna energija, ki jo preliva tudi v svoja besedila. Pa čeprav - kot v njigi Kava s smetano, piše o težkih temah, ob katerih bi marsikdo že vrgel puško v koruzo.
Kava s smetano je torej njena četrta knjiga in njen prvi roman. Njegov naslov Kava s smetano se sliši kot obljuba raja, polnega užitkov, trenutek, ko si vzamemo čas zase in ko nič drugega ni pomembno. Kljub temu pa se je v njem dotaknila precej težkih, temnih tem, kot sta umiranje za težko boleznijo in iskanje samega sebe. Kot naslov pojasni sama, je bližina smrti boleče poživljajoča, "kot (pre)močna črna kava, ki našo zaznavo spravlja skoraj do vrtoglave višine. Nežna sladka smetana poskuša to omiliti, osmisliti. Nakazuje belino onostranstva in išče odgovore o tistem – nekaj več."
V prvi zgodbi pripoveduje zgodbo 45-letne Ane, ki zboli za zelo težko boleznijo – drobnoceličnim pljučnim rakom. Gre za enega najhitreje napredujočih in najbolj invazivnih rakov, ki jih skorajda ni mogoče ozdraviti. Vse, kar zdravniki lahko naredijo, je, da lajšajo bolečine. Sama imam 47 let in moj dedek je umrl za pljučnim rakom, ko sem bila majhna, zato sem zgodbo vzela zelo osebno. Poleg tega je zgodba napisana obliki dnevnika, v katerega Ana zapisuje svoje misli in občutja, zato je napisana globoko osebno in na svoj način pretresljivo, saj bralec skoraj nima možnosti umika v brezpomembnost vsakdana, ves čas smo v Aninem telesu, čutimo njeno bolečino, njeno stisko, pa nič ne moremo narediti.
Ana v knjigi je tipična ženska srednjih let: uslužna, vedno na prvo mesto postavlja druge, zato se nikoli noče pritoževati in biti v breme, prepričana je, da sama ne potrebuje pomoči, saj bi vedno znala poskrbeti zase. V nekem trenutku celo zatrdi, da je »pridna«. Tudi sama poznam ta sindrom pridnosti in popolnosti, in zaradi njega sem tudi sama izgorela. Sama sem prepričana, tako kot pravi dr. Gabor Mate, da so sploh težke bolezni velikokrat posledica tega, da ima naše telo dovolj (psihične) bolečine. Da nam tako daje znak, nas opozarja, da naj začnemo živeti drugače.
Ana svojo bolezen sprejme dokaj kmalu po diagnozi. Seveda je Ano strah, kaj jo čaka – bolezen je neznanka – a želi čas, ki ji je ostal, preživeti kar se da kakovostno. Tu pa ji na pomoč priskočita prijateljici - Neža in Lejea ki sta ji v močno čustveno in telesno oporo (hvala bogu za prijateljice) - z njima ji uspe v temi in obupu najti tudi košček svetlobe in zadovoljstva. V nasprotju z njima pa sta njen mož Boris in njena mama prepričana, da se je vdala v usodo in ji zamerita, da se ne bori in ne trudi, da bi ozdravela. Kot pravi Ana v nekem trenutku: »Pomembno je samo to, da se dela na polno, da smo hudo zaposleni in da to tudi vsakemu povemo. Ne moreš vendar sosedi reči, da se nič ne da narediti in da samo posedam doma, grem na kakšen izlet, pojem kaj dobrega in se pripravljam na smrt! To je skrajno bogokletno v našem okolju. Treba je delati. Pa če je koristno ali ne.«
Boris in mama postaneta pravi tim v boju proti raku. Ano silita v alternativno zdravljenje. Mož jo prepriča, da bo s strogim postom izstradala raka, pa se izkaže za skoraj usodnega zanjo. Neumorno prebirata članke o novih in novih spoznanjih alternativnih zdravilcev na internetu, se udeležujeta delavnic, izobraževanj, Boris se tudi pridruži skupini ljudi, ki so že preboleli raka in tam išče rešitev za Anino ozdravitev. To povzroči, da zakon med Ano in Borisom razpade. Namesto, da bi Ano skušala razumeti in ji samo stala ob strani v njenih zadnjih trenutkih, zahtevata, da mora nekaj narediti zase. Njun boj ni prizadevanje za Anino ozdravitev, temveč strah, da jo bosta izgubila in da ne bo več skrbela za njiju. Kar se sliši zelo egoistično.
Sama sem prepričana, da zakon, v katerem resnično vlada brezpogojna ljubezen, taka težka preizkušnja le še bolj poveže. Dokaz za to je Anin odnos z očetom, s katerim se razumeta brez besed. Pa tudi s sinom in hčerjo, ki zmoreta videti preko mamine bolezni in sta samo tam, z njo, ko ju potrebuje. Čeprav opazujeta mamino napredovaje bolezni, polno izkoriščata čas, ki jima je preostal - veliko se crkljajo, gledajo filme, se smejijo ... Všeč so mi razmišljanja Mojce in Tadeja – kako znajo otroci brati med vrsticami in videti več, kot smo jim pripravljeni priznati.
Zanimivo mi je bilo opazovati Anino razmišljanje o času, ki nam je dan, in kako ga izkoristimo. Dokler smo zdravi, se obremenjujemo z malenkostmi, bolj opazimo slabe, negativne stvari, ves čas se pritožujemo, kako nam kaj ni prav, ne najdemo časa za prijatelje in denarja za drobne radosti, ki nam poživljajo dni. Ko pa zbolimo, želimo izkoristiti vsak trenutek, da Živimo. Kdaj bomo zmogli pogledati čez naše omejitve, strahove, prepričanja, da nam stvari niso dane ... kot da bi si dali duška in živeli, kot da je danes naš zadnji dan na svetu?
Če se prva zgodba dotika bolj odnosa do našega telesa – govorimo namreč o propadanju zaradi bolezni, o Življenju, ki poganja naše telo in ločnici, ki nas loči od Smrti – je druga bolj poduhovljena. Pa ne toliko v tem religioznem smislu, čeprav Neža veliko hodi v cerkev, kot v tem dušnem smislu. Govori namreč o angelih, energetskih bitjih, Vesolju, Univerzumu, katerim se priporočamo, jih nagovarjamo, da nam pomagajo in stojijo ob strani, ko nam je hudo. Na nezavedni ravni upravljajo z našimi življenji tako, da nam na našo življenjsko pot prinašajo preizkušnje, in če jih dobro opravimo, nas tudi bogato nagradijo.
“Iz življenja ne morem narediti perfekcije. Lahko pa sem popolna v svoji nepopolnosti.
Bremena stremljenja k najvišji popolnosti se osvobodim s tem, da začnem živeti točno v tem trenutku in iščem v vsakem posameznem človeku, ki ga srečam, le dobro.
Spoštujem obveznosti in odgovornosti, ki jih imam, a se izogibam rutini. Vsak dan naj bo svež in čisto nov.
Ne smem slepo verjeti samokritiki niti ponosnemu in zahtevnemu egu.
Pri teh letih je pomembno, da sem sočutna do sebe.
Poskušam biti le človek.
Bogata v svoji hvaležnosti.
Da živim enostavno življenje.”
V drugem delu romana tako spoznamo življenjsko zgodbo Anine prijateljice Neže. Ana jo opiše kot sonček, ki razveseljuje življenja ljudi. Pa ni bilo vedno tako.
Nežo spoznamo še kot majhno punčko, ki sama z mamo živi v skromni kočici na robu gozda, v popolnem sožitju z naravo. Angelska bitja ji delajo družbo, pogovarja se z njimi in popestrijo ji marsikateri dan, ko ji na pot postavljajo žareče barvito cvetje, ptičje petje in pesmi Narave. V vsemu vidi dobro in popolno stvarjenje. Ko pa ji učiteljica v šoli prepove njen »angelski larifari«, se nekaj v Neži zgane, saj je za znanje in za to, da bi bila sprejeta v družbi, pripravljena narediti vse. Zato se odloči, da bo pozabila na angele. A s tem nekaj v njej umre, zato močno zboli. Z boleznijo pa izgine tudi vsa magija, ki jo je bila deležna vse otroštvo, z njo pa tudi vsa lepota in ljubezen v njej. Zato ni več sposobna ljubiti ne mame, ne kasneje moža, še posebej pa ne sebe.
Neža sicer uresniči svojo željo in postane učiteljica. Kljub temu, da vedno najde lepo in spodbudno besedo za svoje učence, pri njej doma ni prostora za lepoto. Oblači se v temna, brezoblična oblačila, z možem imata hladen in odtujen odnos, ki ga prekinjajo le občasna razburjenja. Še s sinom ni zmožna navezati nekega ljubečega odnosa. V nekem trenutku se v Neži spet nekaj prelomi. Spozna, da mora, če želi preživeti, dosedanje življenje pustiti za sabo. Svojo uteho in smisel skuša najti v skupnosti, ki sobiva v sožitju z Bogom in Naravo, vendar se izkaže za prevaro. Nato pa si poišče dom in zaposlitev v Kamniku, kjer sreča angela v človeški podobi in ponovno najde svetlobo, ki jo je ves čas nosila zaklenjeno v srcu, da oživi in osvetli njeno dušo. Šele takrat je sposobna ponovno sprejeti in vzljubiti samo sebe, prav tako pa sreča tudi svojo ljubezen, ki se ji zaveže za zmeraj.
Čeprav avtorica Natalija Pavlič zase pravi, da je pisanje njen hobi, me je s svojo zgodbo o prijateljicah Ani in Neži navdušila. Ne bom rekla, da je knjiga literarna mojstrovina, vendar manjko virtuoznosti nadomesti z neuničljivo vero v hvaležnost, dobroto, sočutje in močno pozitivno življenjsko energijo, ki jo bom vedno in na vsakem koraku podprla. Kava s smetano je knjiga, ki vas bo spomnila, da se sreča skriva v drobnih radostih, zaupnih pogovorih s prijateljicami in razigrani igri z vašim notranjim otrokom. Kaj pa veste, morda tudi vam, ko boste v najljubšem lokalu uživali v kavi, izza sosednje mize pomežikne angel in vam spremeni življenje.
Natalija Pavlič: KAVA S SMETANO
Jezik: slovenski
Datum izida: 04.03.2021
Število strani: 290
Vezava: broširana
ISBN/EAN: 9789610703792
Založba: samozaložba
****