Lucija Stepančič: Naj me kdo zbudi
K branju najnovejšega romana Lucije Stepančič Naj me kdo zbudi, ki je pred kratkim izšel pri novomeški založbi Goga, me je pritegnilo kar nekaj stvari: Firence so že dolgo na mojem seznamu go to turističnih destinacij, uživam v potikanju po ulicah srednjeveških mest, posedanje po italijanskih kavarnah, kjer lahko ure in ure opazuješ mimoidoče, me preplavlja z radovednostjo in domišljijo ... Rada imam umetnost in arhitekturo, zapletene karakterje, gibanje - v misli in telesu ... Ko sem prebrala nekaj uvodnih strani, pa me je pritegnil tudi humorni in iskrivi avtoričin slog pisanja, ki je poln življenja. Seveda se je zaradi vsega napisanega knjiga znašla na mojem seznamu letošnjega poletnega branja.
Samo zgodbo je pravzaprav kar težko spraviti v nek obvladljiv okvir, saj se dogaja zdaj tu zdaj tam, v tem in onem času, v vsakem od njih se začenja nova zgodba, ki se niti ne zaključi, ko že hitimo dalje. Glavno pri vsem skupaj pa je vzdušje.
Glavna junakinja romana Naj me kdo zbudi je študentka umetnostne zgodovine, tiha, siva miška s pusto kožo, brezvoljnimi lasmi in puklasto držo, ki raziskuje baročno slikarstvo v Firencah. Kustos Arturo Bertorelli (AB), ki ji pomaga pri raziskovanju, jo povabi na odprtje svoje razstave, na kateri spozna usodno zapeljivega aristokrata Alessandra. Ta jo povabi v svoj palazzo. Nenavadna pripomba, s katero se vpraša po njegovi dejanski starosti, freudovski simboli, ki se namigujoče namnožijo okoli njiju, ji dajo vedeti, da nekaj ni čisto tako, kot bi moralo biti. Takrat ji tudi ponudi, da jo odreši njenega starega, dolgočasnega življenja, v zameno za vznemirljivost, pa ji bo vzel vse, kar ima: dušo, srce in življenje.
Njuna prva skupaj preživeta noč, v kateri dekle izgubi življenje, nas vse skupaj zavrti v vrtinec, v katerem se mešajo sanje, fantazije in resničnost ...Sprva niti ne opazi, da ni več živa, ko pa jo ob obisku galerije ne prepoznata niti AB niti njen mentor na fakulteti, njen fant jo na družbenih medijih imenuje bivša, ko vidi, da starši žalujejo za njo, ter da jo brat, s katerim dolgo ni imela stikov, pride iskat, da bi jo rešil, le ugotovi, da nekaj ni v redu. Počasi začne izgubljati še svojo senco, ten njene kože postaja vedno bolj bled, celo zelen, lahko prehaja med svetovi, v času in prostoru. Ugotovi, da nima več kam, zato se vrne k Alessandru, s katerim postaneta par. Izkaže se, da Alessandro ni drugega kot peklenski zapeljivec. Potem jo kot njena senca ves čas spremlja še Francesco, ki je zdaj čudovito lep natakar, zdaj policijski uslužbenec, pa potem še skrivnostni umetnik in njen ljubimec, ki je hkrati zaljubljen tudi v Alessandra. Življenje, kot ga po novem živi dekle, je daleč od "normalnega", ki ga je vajena z domačih tal, vendar se v njem nenavadno dobro znajde. Kljub temu, da ji je dano vse, pa se na koncu odloči za "normalnost", ki je vseeno bolj pomirjujoča in sprejemljiva.
“... večer je razpadel na milijon koščkov, ki so zrcalili drug drugega in se prehitevali s svetlobno hitrostjo. Če že kaj, potem je bilo jasno edino to, da se kaj takega ne more dobro končati in da bom za vse tole še plačala, pa pošteno. Ampak prej me čaka noč, kakršno čakaš stoletja, če ne tisočletja.”
Roman je razburljivo popotovanje skozi preteklost, sedanjost in prihodnost, ki v zgodbi soobstajajo in se zato včasih kar malo izgubiš v tem, kje se v danem trenutku nahajaš: je sedanjost študentkino bivanje v Firencah, njeno odraščanje, ali tisto, kar šele prihaja in se šele bo zgodilo. Na nekaj straneh smo pripravljeni preskočiti leta, desetletja, celo stoletja - in to naprej in nazaj. Med branjem imaš vseskozi občutek, da gre dejansko le za sanje, utvaro, v kateri je mogoče vse, ne glede na pričakovanja, predsodke in nazore, ki vladajo družbi.
V romanu Lucije Stepančič se resnično znajde skoraj vse, kar premore domišljija: s pomočjo različnih žanrskih vzorcev - od ljubiča, detektivke do trilerja - nam pričara fantastični svet, v katerem so razvratne zabave z erotičnimi vložki, eksorcisti, nadnaravni pojavi ter duhovi in zombiji nekaj najbolj običajnega. Marsikatera ženska bo z avtorico podelila svojo željo po čutnem ljubimcu, salonarjih z rdečimi podplati, svobodo, ki jo prinašajo popotovanja po eksotičnih deželah, in razkošne zabave, ki se jih udeležuje sama družbena smetana ... A vse skupaj se občasno zdi kot deja vu: sama sem v posameznih detajlih ves čas brskala po spominu, od kod mi je že to in to znano, in odgovore našla v referencah iz zgodb, pravljic, TV serij, filmov.
Kljub temu, da je v zgodbi vsega preveč, pa je branje zabavno in sproščujoče, saj je slog knjige humoren, celo ironičen, zato sem se med branjem velikokrat muzala. Avtorica se zna pohecati tudi na lasten račun, kar se mi zdi še posebej dobra značilnost avtorja, saj pomeni, da če zna iti odkrita s sabo, se zna povezati in se približati tudi bralcu. Ker dejansko je njena zgodba napisana tako, da ji verjameš, da kupiš njene domislice brez pomisleka in razumskega odmika. Vendar pa niso vse le lepe romantične sanje, značilne za ženske romane, vanje je vpeta tudi močna družbena kritika potrošništva, nesprejemanja drugačnosti, slovenske družbene folklore …
Lucija Stepančič: Naj me kdo zbudi
Jezik: slovenski
Datum izida: 19.06.2020
Število strani: 285
Vezava: trda
ISBN/EAN: 9789612772567
Založba: Založba Goga
****