Avtoričina upodobitev tega absurdnega sveta današnjih zmenkov je hkrati povezujoča in boleče iskrena ter ponuja pristen vpogled v izzive iskanja ljubezni v digitalni dobi, zlasti če si ženska v štiridesetih letih. Pripoved je duhovita in tekoča ter junakinjine vsakdanje prigode, polne nesrečnih zaključkov in naključnih spodrsljajev, prepleta z globljim čustvenim odmevom. Šele ko v Irisinem življenju ne more iti še več narobe, kot je že šlo, se tudi njena sreča obrne.

Jutra v Dženinu niso lahko branje. Strani romana nosijo težo generacijske travme in zgodovinske krivice. Vendar pa je ravno ta neomajna upodobitev zgodovinskih trenutkov, ki smo jim priča sami, združena s trenutki nepričakovane lepote in vztrajnosti, tisto, zaradi česar je roman dobil tako pomembno mesto sodobni literaturi. Zato lahko brez težav rečem, da predstavlja pomemben zgodovinski dokument in je dokaz trajne moči družinskih vezi in človeškega dostojanstva kljub navidezno nepremostljivim težavam.

Tako kot v Ajacciu se tudi v tej knjigi Iva L. Novak v koncentričnih krogih vedno znova vrača na začetek. Prvoosebna pripovedovalka v zgodbi vsak večer znova zahteva od partnerja, da ji obnavlja dogodke, spomine in občutke, ki jih doživlja ob bivši partnerki. Sprva ga ti pogovori zabavajo, vse bolj pa iz njega sesajo še tisto nekaj energije in življenja, kar mu ga po dolgih in izčrpajočih urah v službi, kjer je priča številnim smrtim in resnično težkim zgodbam o vdanosti v usodo in upanju, še ostane. Ti pogovori ga, namesto, da bi ga zbliževali z glavno protagonistko, potiskajo v naročje bivše, dokler se to resnično ne zgodi.

Osrednje mesto zavzema poglobljen razmislek o vrednotah današnjih mladih, v kakšen svet so se rodili in kaj si želijo od svojega življenja. Redna služba in lasten dom sta jim nedosegljiva, tradicionalne vrednote, po katerih še živijo njihovi starši, so jim tuje in jih ne zmorejo več ponotranjiti, poleg tega se umikajo globalnemu pogledu na svet, ki je v nekaterih ozirih tako materialno poln, da se bojijo napak v lastnih odločitvah, v drugih spet tako plehek, prazen, enoumen, da v njem ne vidijo več smisla. Zato želijo najti svojo pot, ki pa je nova in neutrjena, zato se na njej večkrat izgubijo ali iz vnaprejšnjega strahu pred porazom o njej le intelektualizirajo, kot da bi lahko že samo z nekaj intelektualnimi idejami rešili svet.

Postavljen v izmišljeno deželo Raško, v čas, ko so dežele še vodili kralji in knezi, ko so si naravne pojave in nepričakovane dogodke še razlagali z obstojem pošasti in magičnih bitij, je roman nadvse dinamičen prikaz življenja, kot bi se lahko zgodilo na območju, kjer živimo danes. Veseli me, da je avtorica tudi pri izboru vilinskih bitij in pošasti posegla v domačo - slovansko mitologijo in s tem zgodbo približala slovenskemu bralcu. Rusalke, čateži, somračniki, psoglavci, besi, ajdi in domovoji so le nekatera bitja, ki jih najdemo v bogati slovanski mitologiji, ki se je ohranila do danes in ki jo s takimi zgodbami, kot so Srebrne vezi, ohranjamo tudi za naše potomce.

Celotna zgodba je sicer lahkotna in zabavna, ob dialogih med glavnima protagnistoma se muzaš in bi jima kdaj kar skočil v besedo, predvsem pa je berljiva in očarljiva tako, da je ne moreš odložiti. V dodaten plus avtorici štejem tudi to, da kot navdušena bralka v svoje besedilo vpleta tudi literarne naslove sodobnih slovenskih avtorjev, ki lahko bralcu ponujajo navdih za prihodnja branja in bolj poglobljeno razumevanje glavnih junakov njene knjige.

V knjigi Harukija Murakamija "Vsi božji otroci plešejo" je zbranih šest kratkih zgodb, od katerih je vsaka tesno povezana s potresom, ki je leta 1995 prizadel japonsko mesto Kobe. Čeprav sama katastrofa pogosto ostaja v oddaljenem ozadju, Murakami v vsaki od njih v svojem stilu mojstrskega pripovedovalca nadrealističnih in pretresljivih zgodb raziskuje teme izgube, negotovosti in človeških odnosov.

Dinamika družine je osrednja tema tudi sedmih zgodb v zbirki Čebelja družina. V njej beremo zgodbe o pogrešanih, naključno združenih, izgubljenih, razpadlih in ponovno združenih družinah ter o potencialnih družinah, ki bi v drugačnih okoliščinah morda preživele. Z jasnim in neusmiljenim pogledom na repertoar človeških odnosov nam avtorica z brezkompromisnim in na trenutke liričnim slogom predstavlja dezorientiranost likov, o katerih pripoveduje.

Roman, postavljen na živahno ozadje sodobne italijanske kulture, ne očara le čutov, temveč se poglobi tudi v duševnost svojih protagonistov in razkrije sence, ki jih na življenja vseh vpletenih mečejo njihove odločitve. Missiroli bralca izziva, da se sooči z lastnimi prepričanji o zvestobi, žrtvovanju in naravi ljubezni ter da prepozna globok vpliv njegovih dejanj na življenja tistih, ki so mu dragi.

"Shuggie Bain" Douglasa Stuarta je močan in srce parajoč prvenec, ki se poglobi v kruto realnost revščine, zasvojenosti in vztrajnosti, ki so zaznamovali Glasgow v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Knjiga spremlja življenje mladega Hugha "Shuggieja" Baina, ki odrašča v disfunkcionalni družini, katere odnose zaznamuje materin boj z alkoholizmom.