Tamara Krajnčan: Meževa dežela
Na svojih delavnicah učim, kako odkriti in samozavestno in iskreno pripovedovati svojo zgodbo. In udeleženke me velikokrat sprašujejo, kje naj najdejo navdihujoče zgodbe, ki bodo premaknile ljudi, jih navdihnile, da naredijo spremembo ali da jim bo njihova zgodba preprosto tako všeč, da jim bodo sledili. Dostikrat namreč razmišljamo, da naša osebna zgodba ni pomembna, niti zanimiva ali vredna, da jo delimo. Prepričana sem, da se bo vedno našel nekdo, ki mu bo ravno vaša zgodba o neki vaši izkušnji prišla prav, da bo lahko končno rešil svoj izziv. Ali pa boste ravno zaradi tega, ker jo boste povedali na svoj način, nekomu v navdih, da končno stopi iz začaranega kroga, v katerem se že predolgo vrti? Koliko bi vam bilo to vredno?
Tudi za slikanico Tamare Krajnčan stoji čudovita srčna zgodba.
Kot mi je povedala v pogovoru, si nikoli ni mislila, da bo kdaj napisala knjigo. A življenje nam na krožnik pogosto servira izkušnje, ki si jih sami nikoli ne bi želeli. Tako se je zgodilo tudi Tamari.
Tamara Krajnčan je mlada mamica iz Celja, kozmetičarka, popotnica in navdušenka nad zdravim načinom življenja. Pred šestimi leti je nestrpno pričakovala svojega prvorojenca in si pri tem zamišljala, kako bo, ko bosta skupaj. A z rojstvom malega Tea sta namesto radosti prišla bolečina in strah. Mali Teo se je namreč rodil z redko boleznijo osteogenesis imperfecta, ki jo imenujemo tudi bolezen krhkih kosti. Namesto, da bi se veselila, kako mali Teo postopoma usvaja prve korake, je z njim večino časa preživela v bolnišnici,
Tamara, ki je večino dni preživela ob sinu v bonišnici, je uteho našla v pripovedovanju zgodbic. Da bi olajšala svojo bolečino ob pogledu na nebogljenega sina in da bi pregnala misel na svojo nemoč, je začela pobegati v svet domišljije. V svet, v katerem ni bolečine in strahov, temveč samo lepo, ljubeče in radostno.
Tako se je v njeni domišljiji rodila Meževa dežela. Kot pravi sama:
“Meževa dežela je nastala v času, ko se je sin boril za življenje. Ta pravljica je bila zame molitev. Pripovedovala sem jo sinu in tudi sebi vsak dan, večkrat na dan. Z dobrimi mislimi sem šla spat in verjela, da je vse tako, kot mora biti, in da bo vse v redu. Popolnoma sem zaupala sebi, njemu in vesolju. To je bilo vse, kar sem lahko v tistem trenutku naredila. ”
Meževa dežela je čudovita dežela onstran mavrice, v kateri je vse tako, kot mora biti. Tam rastejo cvetlice, ki lahko uresničijo še tako veliko željo otrok in odraslih. Tam prebivajo drobni škratki, ki delijo srečo, veselje in radost, in drobne dobre vile, ki zadovoljujejo otroške potrebe po hrani, pijači in zdravju. Vse, da bi otroci bili srečni in zdravi, ko se prebudijo ali ko ozdravijo. In otroci se radi vračajo v Meževo deželo. Ne samo zvečer, ko se sonce skrije za najbližjim hribom, temveč vsakokrat, ko potrebujejo moč in energijo, da lahko z njo in iskrivim in radostnim nasmehom razveseljujejo svoje starše, babice in dedke ter vso okolico.
Nekdo mi je nekoč rekel, da gre pri veri dejansko za čarovnijo. Toda pri prepričanju v pozitiven izid ne gre za čarovnijo, gre za moč. Moč, ki prihaja iz srca in se kot svetloba preliva skozi vse celice našega telesa in izžareva tudi navzven, na druge, ki lahko začutijo njihov vpliv. Ta vera je lahko tako močna, da mobilizira množice.
Ljudje, ki so prepričani v neko misel, ki jim daje upanje, imajo cilj, vero v nekaj, kar je večje od njih samih, Četudi ne vidijo pred seboj končnega cilja, se zanj borijo z vsemi svojimi močmi. Prepričanje jim daje moč, da vztrajajo, sprejmajo končni cilj kot edini možen in zaupajo, četudi nimajo razlogov in dokazov, da se bo njihova vera uresničila.
Verjamem, da je zgodba o Meževi deželi pomagala Teu, da se je ob maminem pripovedovanju umiril in sprostil. Popolno zaupanje sebi in vesolju, da bo izid težke situacije pozitiven za oba - tako zanjo kot za Tea - je največ, kar je lahko v tistem trenutku naredila. A najprej in najbolj je zgodba pomagala Tamari.
Zgodba o Meževi deželi ji je dala neverjetno moč. Ko je že mislila, da ne bo več zmogla, ji je ta zgodba pomagala, da ni obupala in se ne vdala težkim mislim, četudi se ji je zdelo vse skupaj brezizhodno. Čeprav se ji je verjetno zdelo, da bo ob pogledu za nemočnega otročka tudi sama razpadla od bolečine in strahu, ji je Meževa dežela dala vero, da drugačen izhod kot Teova ozdravitev ni mogoč. Zato je zgodba tudi najbolj čudovit dokaz, kako lahko upanje premaga temo.
Meževa dežela je zato dežela, polna svetlobe, radosti, upanja in hrepenenja po dobrem. Škratki, ki lajšajo našo stisko, in dobre vile, ki potresajo čarobni prah, zaradi katerega se takoj počutimo bolje, nam dajejo upanje, da se bo tudi naša skrita želja zares uresničila. In če tako razmišljamo na pozitiven način, se nam dobre misli slej ko prej povrnejo, saj jih s svojim vizualiziranjem želenega izida lahko manifestiramo tudi v resničnem svetu.
Ali kot pravi Tamara:
“Nič ni narobe, če v kakem trenutku ne zmoremo, ne moremo več. Vedno nam je na voljo Meževa dežela ali čas, da se obrnemo vase, da si vzamemo počitek, prosimo za pomoč in verjamemo v čudeže … Le dovoliti si moramo.”
Tamara je bila moja gostja poleti 2021, ko sem pripravila serijo pogovorov Od ideje do knjige. Kje je dobila idejo za knjigo in kako jo je izpeljala pa v spodnjem videu.
Tamara Krajnčan: MEŽEVA DEŽELA
Jezik: slovenski
Datum izida: 2021
Število strani: 20
Vezava: trda
Ilustracije: Tamara Šenk
ISBN/EAN: 9789610704270
Založba: samozaložba