Zgodba romana Na perišču se začne, ko avtorica sodeluje v televizijski oddaji ob izidu svojega knjižnega prvenca. Ne sumi, da njena podoba na zaslonu vznemiri zaposlenega v službi za parke in krajino mesta Nogent-le-Rotrou. Potem ko je odslužil kazen za zločin, storjen pred tridesetimi leti, zdaj živi skromno življenje v zakotju francoskega podeželja. Podoba na ekranu ga prisili, da se nepričakovano sooči s svojo preteklostjo in krivdo.

Meževa dežela je dežela, polna svetlobe, radosti, upanja in hrepenenja po dobrem. Škratki, ki lajšajo našo stisko, in dobre vile, ki potresajo čarobni prah, zaradi katerega se takoj počutimo bolje, nam dajejo upanje, da se bo tudi naša skrita želja zares uresničila. In če tako razmišljamo na pozitiven način, se nam dobre misli slej ko prej povrnejo.

“Vsaka ženska, ki hoče živeti polno, bi si morala postaviti ta vprašanja: Kaj imam rada? Kaj me veseli? Kaj me osrečuje? Ob čem se počutim živo? Kaj je zame lepota in kdaj si vzamem čas, da se napolnim z njo? Kdo se skriva pod vsemi temi vlogami? Kakšen je moj pravi jaz?« in nadaljuje: Moramo si zapomniti: sem tista, ki gradi – nisem grad. Sem ločena in celovita. Gradim in obnavljam. Razigrana. Lahkotna. Ves čas se spreminjam.”

Pohodniški dnevnik Sama Ruglja Na prepihu, ki je pri založbi Litera izšel v začetku letošnjega poletja, govori o dogodkih, ko sta bila za nami že dva vala pandemije virusa Covid-19. A ko gledam sproščene in nasmejane obraze, ki se z vrhov slovenskih gora danes smejijo s fotogafij na družabnih omrežjih, se zdi, kot da je korona, o soočanju s katero piše Rugelj, le čista fikcija, utvara, utopija, ne pa resničnost, ki jo živimo že dve leti.
Kljub temu bodo zgodbe, ki jih je zapisal v knjigi Na prepihu, ostale živ (o)pomnik in pričevalec nekega časa, ki nam ga je bilo dano do(pre)živeti.

"Preteklost je lepa zato, ker se čustva v trenutku, ko se zbudi, nikoli ne zavemo v celoti. Razvije in dozori šele pozeje, zato imamo popolno sliko čustev samo o preteklosti ne pa o sedanjosti," pravi Virginia Wolf v citatu k uvodu v biografskem romanu Osvobojena ameriške zgodovinarke Tare Westover, ki je sredi lanskega leta izšla pri založbi Mladinska knjiga.

Predstavljajte si, da vam mož po desetih letih zakona pove, da si je od nekdaj želel biti ženska. Kaj bi vam v tistem trenutku šinilo skozi glavo? Prav to se je namreč zgodilo prav avtorici pričujočega romana Preden moj mož izgine, finski pisateljici Selji Ahava, ki jo Slovenci že prav dobro poznamo po romanu Stvari, ki padejo z neba. Oba romana sta v prevodu Julije Potrč Šavli izšla pri založbi KUD Sodobnost International.

Kaj je tisto, kar nas dela človeške? Odgovor je samo en: globoka humanost, ljubezen do sočloveka, sočutje, upanje in vera, da nekje obstaja boljši svet za vse nas. Vsak izmed nas si želi lepega življenja, v katerem bo v miru in sreči preživel dni, ki so mu dani, in vsak izmed nas se bori s svojo usodo tako, da skuša ubežati svojim demonom, ki mu stojijo na poti. Naj bodo to zunanji ali notranji.

Knjiga Lege življenja angleškega avtorja Juliana Barnes je ena najbolj intimnih in ranljivih zgodb, kar sem jih brala. Je ena tistih posebnih in unikatnih zgodb, ki še dolgo odmeva v mislih in srcu. Julian Barnes jo je napisal več let po tistem, ko je po kratki, neozdravljivi bolezni umrla njegova soproga Pat Kavanagh. Pri časopisu Guardian so jo uvrstili med sto najboljših knjig 21. stoletja.

​Bronja Žakelj je s svojim prvencem Belo se pere na devetdeset, v katerem je odkrito in iskreno spregovorila o svojem odraščanju in mladosti, ter o mamini in svoji težki bolezni, zagotovo zaznamovala letošnjo literarno jesen. Knjiga je bila tudi knjiga meseca v bralnem klubu Literarna lekarna.