Christy Lefteri: Čebelar iz Alepa
Na svetu danes živi 272 milijonov mednarodnih migrantov, vsak pa ima svojo zgodbo, ki ji moramo prisluhniti, da bi jih razumeli. Kaj nekaj pričevanj je avtorica tokratne knjige v živo Christy Lefteri vpletla v svoj roman Čebelar iz Alepa. Knjiga je v prevodu Manice Baša izšla pri založbi Učila International.
Ob vseh teh kolobocijah z epidemijo virusa Covid-19 smo kar malo pozabili na množice migrantov, ki zaradi različnih razlogov odločijo, da bodo zapustili svoj dom - za vedno.
Večji del se jih odpravi v tujino iz ekonomskih razlogov zaradi revščine, brezposelnosti in v iskanju boljših pogojev za življenje. Kar 80 milijonov ljudi je, ki so bili svoj dom prisiljeni zapustili predvsem zato, ker je bilo ogroženo njihovo življenje zaradi vojn in preganjanja. Mnogi med njimi bežijo pred nasiljem in nemogočimi razmerami. Na poti v bolj dostojno življenje so pogosto kot žrtve posilstev, trgovine z ljudmi, nasilja, kriminalnih združb tihotapcev, razčlovečeni do zadnjega atoma ali celo izgubijo življenje. Še posebej ranljivi na tej poti so ženske in otroci.
Roman Čebelar iz Alepa je izmišljena zgodba, a ga je Christy Lefteri napisala na podlagi pričevanj, ki so ji jih pripovedovali migranti in begunci, ko je kot prostovoljka v letih 2016 in 2017 delala v Unicefovem begunskem centru v Atenah. Ko je pomagala ljudem, predvsem iz Sirije in Afganistana, in jim stala ob strani v najhujših trenutkih njihovega življenja, je začela spoznavati, da kljub temu, da so šli skozi pekel, želijo povedati svoje zgodbe, da bi jih slišali tudi drugi. Otroci so ji risali risbice, na katerih so bile upodobljene njihove pretresljive izkušnje. Videlo se je, da so nemalokrat ne samo telesno izčrpani, temveč, da so globoko prizadeti, da je od njih ostala le še lupina. Tudi ko se je vrnila v London, nanje ni mogla pozabiti, zato se je odločila, da bo o tem napisala roman.
Zgodbo romana pripoveduje Nuri, ki v zaledju Alepa goji čebele. Nad čebelarstvom ga je navdušil bratranec Mustafa, »genij z dušo otroka«, ki je zaposlen na univerzi v Damasku, kjer raziskuje sestavo medu, poleti, ko ni predavanj, pa je skupaj z Nurijem trdo dela na domačem posestvu s čebelnjaku. Kasneje, ko oba odrasteta in se poročita, Mustafa v Alepu odpre prodajalno z medenimi izdelki, kjer svoj trud dobro vnovčita. Nurijeva in Mohamedova družina sta tudi sicer tesno povezani, kar jim – ko se enkrat začnejo oboroženi spopadi v Alepu pride zelo prav. A Mustafa že zelo kmalu po začetku vojne pomaga ženi in hčerki pobegniti v Anglijo, kjer ima prijatelja, ki lahko poskrbi zanje, sam s sinom Firasom pa ostane v Alepu, saj ni mogel pustiti čebel samih. Ko neke noči vandali uničijo njune čebelnjake, je Mustafa pripravljen zapustiti Alep. Vendar noče oditi brez Nurija, čeprav mu ubijejo sina Firasa. Ko pa v neki noči sina »maščuje« tako, da ubije tri vojake, ki so pred tem ustrelili nekaj mladih fantov in jih zmetali v reko, ki teče skozi Alepo, mu ne ostane drugega, kot da zbeži sam.
Nuri je poročen z Afro, likovno umetnico, ki je bila pred vojno polna ognja, svetlobe in energije, v sebi je nosila ves svet, ki ga je razkrivala skozi svoje, med kupci zelo želene slike. Ko se je začela vojna, pa je njena svetloba počasi začela ugašati. Ko je teden dni po Firasovem umoru na domačem vrtu bomba ubila njunega sedemletnega sina Samija, se je zaprla vase. Šok ob izgubi sina je bil tako velik, da je izgubila vid, Nobenega razloga za življenje ni več imela. Od nje je ostala le še trda lupina, ki je sevala iz njenih hladnih, sivih oči, v katerih ni bilo več življenja. Vendar vseeno ni želela zapustiti doma, čeprav v mestu ni bilo nikogar več. Nekega dne njun dom obiščejo vojaki, v hiši naredijo pravo razdejanje, na srečo se njima uspe še pravočasno skriti v skrivališču, ki ga je Nuri skopal na vrtu. Takrat jima postane jasno, da v Alepu ne moreta ostati niti trenutka več.
Odpravita se na dolgo in izčrpavajočo pot do Anglije, kjer ju čaka Mustafa s svojo družino. Sredi noči ju tihotapec odpelje v Armanaz, kjer prečkata reko Asi, ki ločuje Sirijo od Turčije. Prečkata neskončna pšenična polja, dokler ne prideta do Istambula, od tam pa na otok Leros, kjer pri registraciji Nuri predloži tri potne liste: svojega, Afrinega in Samijevega. Ko ga moški vprašata, kje imata otroka, Nuri pokaže na klopco, kjer spi Mohamed, majhen fantič, zelo podoben njunemu sinu Samiju. Ker morajo počati na dovoljenje za odhod v Atene, se namestijo v ograjenem taborišču blizu pristanišča. Naslednji dan pa Mohamed izgine. Nuri ga kot obseden išče po vsem otoku, odlaša z odhodom v Atene še tedne po tem, ko že dobita dovoljenje, saj ne želi pustiti otroka samega. Ko res ne moreta več odlašati, mu pod kozarcem nutele pusti pismo in denar za pot, da jima bo lahko sledil. Atene se izkažejo za pravo podganjo luknjo, kraj, kamor še bog pride umret. Zaradi polnih taborišč in zavetišč za družine, sta primorana tedne bivakirati na enem od mestnih trgov, kjer pod pritiskom boja za preživetje klone še tako močna in trdna duša. Prostitucija, droge, nasilje in brezobziren boj za obstanek, nepravičnost in grozljivi prizori, ki jim je priča, Nurija globoko plašijo, iz njega kot zli duh sesajo najmanjšo sled človečnosti. Še vedno ves čas preverja, če se bo od kod navihan in radoživ prikazal Mohamed. Ko v navalu besa zaradi izkoriščanja dveh mladoletnikov sodeluje v množičnem pogromu lokalnega dealerja, se Nuri zave, da mora Afro čim prej spraviti stran s trga in naprej proti Angliji. Poišče lokalnega prostovoljca, ki ga poveže s tihotapcem. Ko tihotapcu pove, da bi rada odšla v Anglijo, ta zahteva precej več denarja, kot ga imata, zato Nuri pristane, da bo nekaj časa delal zanj kot razpečevalec droge. Afra, ki je zaradi izgube vida že razvila druge čute, zasluti, da tihotapec nima najboljših namenov, zato Nurija prosi, da jo zaklene v sobo. Kljub temu, da jo Nuri skrbno čuva, se zgodi trenutek nepazljivosti, in dan pred njunim odhodom, tihotapec posili Afro. Razčlovečena, mrtva v sebi in z globoko travmo, ki se je Nuri niti ne zaveda, odletita v Anglijo, kjer zaprosita za azil.
Uspelo jima je priti do Anglije, vendar to še ni konec zgodbe. Opis njunega potovanja se prepleta z njunim bivanjem v razdrapanem penzionu na angleški obali, kjer čakata na azil. Nuri še vedno predano skrbi za Afro. A bolj ko sama sprejema, da se ne bosta več nikoli vrnila domov, da nikoli več ne bosta videla Samijev dom, bolje se njen pogum krepi in razpoloženje stabilizira. Zdi se, da so ji bile vse grozote, ki jih je videl Nuri, zaradi slepote prihranjene in da je zaradi tega lažje šla čez bolečino in obup. Pot od Alepa do Anglije je bila zanjo pot žalovanja za izgubljenim sinom, med potovanjem je lahko potegnjena vase predelala žalost, zato je na varnih tleh lahko sprostila oklep, v katerega se je zavila v šoku.
Nuri pa se vedno bolj zapleta v privide in halucinacije, v katerih se mu prikazuje Mohamed. Afri pripoveduje zgodbice, ki mu jih je povedal Mohamed, a se izkažejo za popolno iluzijo. Resničnost se mu izmika. Tako občasno kar zaspi in omari v shrambi ali pa na vrtu. Ponoči ne more spati in se potika po praznih ulicah, iščoč ... sebe. Ko ga Afra sooči, da odkar sta zapustila Istanbul ni najbolj zdrav, da je z njim nekaj narobe, samo zamahne z roko in se dela, da je vse v redu.
Pri zdravniku, kamor jo odpelje Nuri zaradi slepote, Afra izve, da so njene težave s slepoto le posledica travmatičnega šoka, ki ga je doživela, ko je videla umreti svojega sina. To ji da upanje, da bo mogoče nekoč spet videla. In res čez nekaj dni začne počasi zaznavati sence in delčke svetlobe. Njene slike, ki jih je risala vso pot, pa začnejo vse bolj postajati podobne tistim, ki jih je delala v Alepu.
Afro vse bolj skrbi zanj, saj je ves čas odmaknjen v svoj svet, ko ga kaj vpraša pa postane nasršen in hladen. Ne zmore več. Z razgovorom pred komisijo za imigracije sledi streznitev. Ko v Afrinih očeh po dolgem času spet vidi polno strahu in vprašanj in hrepenenja, spozna, da ves ta čas ni bila v temnih predelih lastnega uma izgubljena ona, temveč on sam. Ko ga naslednjič Mohamed povabi na sprehod do obale, se mu zdi, da hodita po razrušenih in opuščenih ulicah Alepa do reke Kuvaik. Pove mu, da naj se nikar ne boji, da mora stopiti v reko, ker se bo le tako lahko našel. Naslednje jutro ga rešijo iz morja in odpeljejo v bolnišnico. Tam mu zdravnica razkrije, da trpi za hudo posttravmatsko motnjo. Šele po vrnitvi iz bolnišnice spozna, da je Mohameda ustvaril sam, da je bil le privid, ki ga je potreboval, da je zmogel premagati to težko pot, s katere se ne bo nikoli več vrnil domov. Spozna, da je bil Mohamed le Sami, ki ga je ves čas nosil v srcu. Dajal mu je moč in upanje, da je vredno vztrajati, da mora vztrajati zase, za Afro, za izgubljenega sina. Ko pa ga ni več potreboval, ga je moral pustiti oditi. Šele takrat spozna, da je bil sam tisti, ki je okrog sebe zgradil ne oklep, temveč celo obzidje iz ostrine, hladu in praznine, da mu ne bi do živega prišla vsa bolečina, groza in strah, ki jih je čutil vso pot. Takrat si tudi dopusti, da v Afrinih očeh ponovno vidi žalost in spomine, hrepenenje in izgubo, in šele takrat, ko jo vidi v vsej njeni prisotnosti, jo je spet pripravljen zasuti z nežnostjo, ljubeznijo, hvaležnostjo.
“Njene oči me plašijo. A če pomislim na te vlažne stene, žice pod stropom, oglasne panoje - ne vem, kako bi prenesla pogled na vse to. Na plakatu na ulici piše, da nas je preveč, da se bo otok sesedel pod našo težo. Zadovoljen sem, da je slepa. Saj vem, da se ne sliši lepo! Če bi imel ključ, s katerim bi ji lahko odprl vrata v drug svet, bi ji privoščil, da spet spregleda. Ampak tisti svet bi moral biti precej drugačen od tegale tukaj. To bi bil svet, v katerem bi pravkar vzšlo sonce in pobožalo zidove starega mesta, pred njimi pa bi stale bivalne enote, hiše in stanovanja, pa hoteli, ozke ulice in tržnica na prostem, kjer se prvi žarki poigravajo s stoteto visečimi ogrlicami, in še dlje, čez puščavsko pokrajino s celo paleto zlatih in celo paleto rdečih.”
Iskreno je bilo težko brati knjigo. Po eni strani je ganljiva, polna upanja in srčnosti. Pomoč, ki si jo nudijo begunci pri premagovanju ovir je navdihujoča. A temna plat knjige tu vseeno prevlada. Je lažje izgubiti domovino ali otroka? Je lažje videti umreti tujega kot svojega otroka? Kaj ti še ostane, ko se to zgodi? Na koga se lahko opreš? Kdo ti bo nudil uteho, če so vsi tako pohabljeni kot ti? Če ima vsak od tvojih sopotnikov enako, če ne še težjo zgodbo?
In kaj se je zgodilo s čebelami? Mustafa je medtem ko je čakal da Nuri pride v Anglijo pomagal zgraditi projekt Buzz, v katerem poučujejo begunce in isklace zaposlitve o sodobnem čebelarjenju in zagotavljanju kakovosti hrane. Kar je v bistvu zelo smiselno: ko enkrat izgubiš dom in družino, lahko čebele postanejo, kot pravi Nuri, tvoja nova družina. Če skrbiš za njih s hrano in nego, bodo one poskrbele za to, da te bodo ohranile pri življenju. In tako smo med seboj povezana vsa živa bitja. Kaj bi bilo, če bi na tak način zmogli pogledati vsi?
Christy Lefteri: ČEBELAR IZ ALEPA
Originalni naslov: The beekeper of Aleppo
Prevod: Manica Baša
Jezik: slovenski
Leto izdaje: 2019
Število strani: 328
Vezava: mehka
EAN koda: 9789610042884
Založba: Učila International, d.o.o
Zbirka: Žepna knjiga
****