Glavni junakinji: Alice, uspešna pisateljica romanov, in Eileen, njena najboljša prijateljica in urednica v eni od dublinskih založb, si skozi knjigo izmenjujeta dolga e-poštna sporočila, v katerih razmišljata o svojih skrbeh glede osebne izpolnitve, okolja in družbenih neenakosti. Ta e-poštna sporočila ponujajo trenutke filozofskega in eksistencialnega razmišljanja, kar daje romanu kontemplativni ton, ki se razlikuje od njenih prejšnjih del. Njuno dopisovanje ponuja nekaj najbolj pretresljivih in čudovito napisanih odlomkov, ki prikazujejo, kako v naših najbolj intimnih pogovorih želimo biti razumljeni in tudi sami razumeti širšo sliko tega, o čemer govorimo.

Mame in tovornjakarji Ivane Dobrakovove je pretresljiva zbirka petih kratkih zgodb, ki se poglabljajo v surove in pogosto vznemirljive življenjske izkušnje žensk. Glavne junakinje Dobrakovovinih zgodb so živi in realistični portreti žensk, ki se spopadajo z življenjskimi razočaranji in surovo realnostjo lastnih čustvenih pokrajin.

Tako kot v Ajacciu se tudi v tej knjigi Iva L. Novak v koncentričnih krogih vedno znova vrača na začetek. Prvoosebna pripovedovalka v zgodbi vsak večer znova zahteva od partnerja, da ji obnavlja dogodke, spomine in občutke, ki jih doživlja ob bivši partnerki. Sprva ga ti pogovori zabavajo, vse bolj pa iz njega sesajo še tisto nekaj energije in življenja, kar mu ga po dolgih in izčrpajočih urah v službi, kjer je priča številnim smrtim in resnično težkim zgodbam o vdanosti v usodo in upanju, še ostane. Ti pogovori ga, namesto, da bi ga zbliževali z glavno protagonistko, potiskajo v naročje bivše, dokler se to resnično ne zgodi.

Osrednje mesto zavzema poglobljen razmislek o vrednotah današnjih mladih, v kakšen svet so se rodili in kaj si želijo od svojega življenja. Redna služba in lasten dom sta jim nedosegljiva, tradicionalne vrednote, po katerih še živijo njihovi starši, so jim tuje in jih ne zmorejo več ponotranjiti, poleg tega se umikajo globalnemu pogledu na svet, ki je v nekaterih ozirih tako materialno poln, da se bojijo napak v lastnih odločitvah, v drugih spet tako plehek, prazen, enoumen, da v njem ne vidijo več smisla. Zato želijo najti svojo pot, ki pa je nova in neutrjena, zato se na njej večkrat izgubijo ali iz vnaprejšnjega strahu pred porazom o njej le intelektualizirajo, kot da bi lahko že samo z nekaj intelektualnimi idejami rešili svet.

Celotna zgodba je sicer lahkotna in zabavna, ob dialogih med glavnima protagnistoma se muzaš in bi jima kdaj kar skočil v besedo, predvsem pa je berljiva in očarljiva tako, da je ne moreš odložiti. V dodaten plus avtorici štejem tudi to, da kot navdušena bralka v svoje besedilo vpleta tudi literarne naslove sodobnih slovenskih avtorjev, ki lahko bralcu ponujajo navdih za prihodnja branja in bolj poglobljeno razumevanje glavnih junakov njene knjige.

Skozi niz spreminjajočih se perspektiv, od Vivekove zgodbe do pogledov njegovih sorodnikov in prijateljev, Emezi mojstrsko sestavi večplastno zgodbo. Vsak pogled odkriva košček zapletene sestavljanke, ki iz katerih spoznamo Vivekovo življenje in okoliščine njegove smrti.

Roman Ujemi zajca je prvenec srbske avtorice Lane Bastašić, za katerega je leta 2020 prejela Evropsko nagrado za književnost. V romanu, postavljenem na ozadje povojnega Balkana, spremljamo Saro in Lejlo, ko se odpravita na potovanje iz Bosne na Dunaj, da bi našli Lejlinega izgubljenega brata Armina. Njuno potovanje ni le fizično, ampak globok potop v raziskovanje spomina, identitete in kompleksnosti prijateljstva.

"Dragi Michele" je pretresljiv in introspektiven roman, napisan v preprostem, a prodornem jeziku, značilnim za Natalio Ginzburg. Zajema intimno korespondenco med Michelejem, politično aktivnim intelektualcem, in posamezniki iz njegovega življenja, ki se zatekajo k njemu po vodstvo in družbo. Roman sestavljajo pisma in dialogi, ki odsevajo notranje boje in želje vsakega lika ter razkrivajo njihovo notranje življenje z izjemno jasnostjo in razumskostjo. Ginzburg odtenke človeških odnosov raziskuje skozi preproste, a globoke izmenjave misli med liki, v katerih se poglablja v zapletenost družinske dinamike, osebne svobode in neizogibnega minevanja časa.

Uporni bicikli so prvi roman Brine Svit, ki se v celoti dogaja v Ljubljani in je bil prvotno napisan v slovenščini, vzporedno pa ga je avtorica prevajala v francoščino. Kot pravi sama niti ne gre za prevajanje, teveč za prelivanje iz enega kulturnega okolja v drugega, in vsakič opazi med obema velike razlike. Njena junakinja na primer razmišlja, kako ji je bivša Jugoslavija vsadila občutek za svobodo, enakost in tudi drznost, da nekaj storiš, če ti okoliščine niso všeč.

Dinamika družine je osrednja tema tudi sedmih zgodb v zbirki Čebelja družina. V njej beremo zgodbe o pogrešanih, naključno združenih, izgubljenih, razpadlih in ponovno združenih družinah ter o potencialnih družinah, ki bi v drugačnih okoliščinah morda preživele. Z jasnim in neusmiljenim pogledom na repertoar človeških odnosov nam avtorica z brezkompromisnim in na trenutke liričnim slogom predstavlja dezorientiranost likov, o katerih pripoveduje.

Štiriindvajset kratkih zgodb v zbirki Opazovalnica je za prvenec kljub temu kar obsežen zalogaj, ki pa tako po besednem izrazu, izvirnem literarnem stilu kot tudi napetosti, s katero zna avtorica obdržati bralca do konca, kakovostno ne odstopa, za kar ji lahko namenim le poklon. Vsaka od njih se mojstrsko, premišljeno in v izčiščenem slogu dotakne nečesa človeškega v nas. Tudi takrat, ko bi bralec zaradi občutka temačnosti, celo tragičnosti, brezizhodnosti, čustvenih bolečin, žalosti, želel obupati in knjigo odložiti, nas avtorica z vsakim naslovom znova postavi na začetno pozicijo. In od začetka se ne moreš vrniti nazaj, lahko greš le naprej, dlje ali globlje - dlje od sebe ali globlje bližje sebi.

Predor je zgodba, ki slavi odpornost človeškega duha. Spodbuja nas, da se soočimo s svojimi strahovi z odprtim srcem in umom, da bi lahko iz svojih osebnih predorov izstopili močnejši in modrejši. Pokaže nam, da se tisto, zaradi česar se počutimo šibki, ranljivi in nedovoljšnji, velikokrat izkaže kot naša prednost, in nas opominja, da se ravno v tem skriva naša prava moč. Opominja nas, da tudi v najtemnejših trenutkih vedno obstajata izhod in pot naprej.

Roman Dežela drugih francoske avtorice Leile Slimani (poznamo jo že po romanu Uspavanka) predstavlja globok in privlačen odmik v zgodovinsko fikcijo, ki raziskuje teme kolonializma, svobode in identitete skozi optiko mešane francosko-maroške družine v Maroku po drugi svetovni vojni. Slimani s svojo značilno eleganco in pronicljivostjo slika živopisno sliko dežele na stičišču svobode in tradicije, kjer se neločljivo prepletata osebno in politično.

Prikriti plameni sprožajo razmislek o naravi umetnosti, bolečini izgube in nezlomljivi povezanosti med materjo in otrokom. Skozi naraščajoče napetosti in nepričakovana zavezništva, avtorica mojstrsko prikazuje moč empatije in pogum, ki je potreben pri premagovanju razprtij in sporov. Ko zgodba doseže svoj ognjevit vrhunec, so bralci prepuščeni razmišljanju o pravem pomenu družine, ceni skrivnosti in uvidih, kako so naša življenja prepletena s tistimi okoli nas. V romanu spoznamo, kako še tako majhni ognji, ki jih zanetimo v iskanju smisla življenja, lahko vodijo do velikih posledic.

Haratišvili je mojstrica pripovedovanja zgodb. Niti en del 1100-stranske sage ni odveč. Vsak kamenček doprinese k mozaiku tapiserije, s katero se Haratišvili pokloni svoji domovini in s katerim postavi spomenik odpornosti človeškega duha pred neusmiljenim pohodom časa. Njen svet je svet nenehnih sprememb, v katerem okus posebnega recepta za vročo čokolado nosi težo generacij, skrivnosti in upanja na boljši jutri.

V romanu spremljamo zgodbo štiridesetletne arhitektke Ide, ki se z avtobusom odpravi v obmorsko mesto Vinterkjaer na jugu Norveške, kjer bo njena mama na družinskem vikendu praznovala svoj 65. rojstni dan. Tam jo že pričaka mlajša sestra Marthe s svojim partnerjem Kristofferjem in njegovo triletno hčerjo Oleo iz prejšnjega zakona. Ves čas bivanja na družinskem vikendu Ida razmišlja o svoji želji dobiti partnerja, s katerim si bo lahko ustvarila trdno ljubezensko vezo in s katerim bo lahko ustvarila družino. Nobeden od moških, ki jih poišče na Tinderju, se ne izkaže za dolgoročno perspektivnega. Prestrašena, da je njen čas že minil, razmišlja, da bi si dala zamrzniti jajčeca. Ko želi sestri zaupati svojo odločitev, ji ta pove, da je noseča.

Čeprav kratek, roman Ženska iz samopostrežne trgovine odpira številna vprašanja o tem, ali je res družba tista, ki določa našo vrednost na podlagi naših ambicij in dosežkov. Smo uspešni in zato vredni le takrat, ko se podredimo pričakovanjem družbe? Je bolje, če sledimo sebi in postanemo to, kar je v skladu z našo resnično naravo, in smo zato zadovoljni in srečni (četudi z malim in skromnim)? Ali da se podredimo družbenim normam in tako zanikamo sebe in svoje želje, pri tem pa trpimo, izgorimo, se soočimo s tesnobami in depresijo, ker ne uspemo zadovoljiti teh pričakovanj? Zakaj drugačnost v nas vzbuja nelagodje, da jo želimo odpraviti s poniževanjem, zasmehovanjem, izločitvijo?

Čeprav v svoji zgodbi 35 kalorij brez sladkorja piše o naraščajoči problematiki bulimije in anoreksije med najstniki v Srbiji (in morda tudi še kje drugje), Jasminka na težave otrok, ki se soočajo s tem problemom, ne gleda pokroviteljsko, niti očitajoče, temveč z empatijo in razumevanjem išče vzroke, ki so privedli do tega, da se nedavno tega obetajoče dekle spremeni v sivo senco same sebe. Jasno pokaže, da ta problem ne vpliva le na prizadeto dekle, temveč spreminja dinamiko celotnih družin, ki se ne znajo spopasti s tujkom, ki se je vrinil mednje.

Odnos hčere in mame je eden najbolj kompleksnih odnosov v človeški družbi. Odnos med mamo in sinom, ali hčerjo in očetom nikoli ne bo tako travmatičen kot prav med dvema zaporednima potomkama v družini. In ravno o tem govori knjiga Victorie Secunda Če škripa med hčerjo in materjo. Gre za obsežno študijo - ima skoraj 600 strani - odnosov med materjo in hčerjo. Prvič je prevod knjige izšel pred 10 leti in je bila dolgo razprodana – lani – leto dni po avtoričini smrti – pa so jo pri založbi Umco ponatisnili in je sedaj spet na voljo.

Na svetu danes živi 272 milijonov mednarodnih migrantov, vsak pa ima svojo zgodbo, ki ji moramo prisluhniti, da bi jih razumeli. Kaj nekaj pričevanj je avtorica tokratne knjige v živo Christy Lefteri vpletla v svoj roman Čebelar iz Alepa. Knjiga je v prevodu Manice Baša izšla pri založbi Učila International.