Katarina Gomboc Čeh: Nihče nikogar ne spozna
Prvenec Katarine Gomboc Čeh Nihče nikogar ne spozna me je pritegnil z obljubo, da gre za "slovensko Sally Rooney". Nekoliko melanholična zgodba govori o študentki antropologije Maši, ki še išče svojo pot in trdna tla v svetu, ki se pred njenimi očmi drobi na drobne koščke.
Čas, ki ga Maša ne namenja študiju, preživlja na vajah ženskega pevskega zbora, v katerem poje tudi njena starejša sestra, ali zaprta v njuni skupni sobi socialističnega bloka v eni od ljubljanskih sosesk bere in posluša melanholično pop glasbo. Zdi se, da Maši kljub prizadevanjem, da bi bila del družine, nekako vedno uspe izpasti črna ovca. V njenem vedenju je zato ves čas prisotna negotovost, ki polzi iz vseh por njenega vsakdana: neodločenost, ali je študij lingvistične antropologije pravi zanjo, negotovost v lastne pevske zmožnosti, dvom v to, kakšna je prava ljubezen, kaj je pravo prijateljstvo ...
Že vse od otroštva je na skrivaj zaljubljena v dolgoletnega prijatelja Maksa. Prijateljstvo, ki sta ga gojila od malih nog, je bilo zaradi spora med njunima očetoma kruto prekinjeno, zato se ponovno srečata kot kolega na faksu. Čeprav je v njunih tajnih nočnih sprehodih začutiti, da drug pri drugem iščeta zavetje medsebojno naklonjenost in razumevanje, ki ga ne dobita drugod, med njima ves čas tli napetost, ki se zdi, da izvira iz razkola vrednot, ob katerih sta odraščala. Kljub temu, da je Maša odraščala v družini, ki ohranja tradicionalne krščanske vrednote in običaje, ki jim sledijo tudi njihovi moralni vzgibi in politična prepričanja, ne more sprejeti njihovih mnenj glede umetne oploditve in prihajajočega vala beguncev. Zato ji je bližje Maksov bolj liberalni pogled na svet. Na drugi strani pa je Maks, ki je odraščal v veliko bolj izobraženi in premožni družini, tudi za svoje starše nekakšen utopist in sanjač, ker je prepričan, da bo lahko z neposrednim delom z begunci na meji lahko spremenil svet. Dobila sem občutek, da Maksa bolj kot Maša privlači Mašin svet tradicionalnih pravil in vedenj, ki je precej bolj poln reda in gotovosti, kot je bil navajen od doma. Ob njegovem stiku z begunci z vzhoda pa te tradicionalne krščanske vrednote trčijo ob pravila, ki jih pozna muslimanski svet. To je zanj nekaj novega, vznemirljivega s profesionalnega vidika, zato si ga želi globje raziskati na odpravi v Oman. Ljubezenski odnos in ustvarjanje družine nista na njegovem seznamu življenjskih ciljev. O tem v tistem času ne razmišlja niti Maša, a vseeno si želi Maksove ljubezni. On si želi intelektualne svobode, ona se želi osvoboditi okov družine, ki jo s pričakovanji omejuje in utesnjuje.
Moram priznati, da so me deli, ki opisujejo pevske vaje in koncerte nekoliko frustrirali. Pa to nima nič opraviti ne z zgodbo ne z avtoričinim pripovedovalskim slogom, temveč le z mojo vse živjenje trajajočo zamero do pevovodje otroškega pevskega zbora, ki me je v drugem razredu osnovne šole vrgla iz zbora, češ da nimam posluha, jaz sem pa tako rada pela. Ob Agatinem prizadevanju za popolno ubranost vseh glasov in pričakovanje, da bodo tudi dekleta gojila enako fanatično predanost glasbeni umetnosti, kot jo sama, sem vso to frustracijo ponovno doživela. Hkrati pa nisem zmogla razumeti samih pevk, da niso znale postaviti meja svoji pevovodji, temveč so se ji tiho in vdano podredile, kot da jih je le ona zmožna pripeljati do uspeha.
Roman je precej kompleksnejši od dveh romanov iz zbirke Razmerja, o katerih sem pisala pred tem (Prste stran in Srebrne vezi). Osrednje mesto zavzema poglobljen razmislek o vrednotah današnjih mladih, v kakšen svet so se rodili in kaj si želijo od svojega življenja. Redna služba in lasten dom sta jim nedosegljiva, tradicionalne vrednote, po katerih še živijo njihovi starši, so jim tuje in jih ne zmorejo več ponotranjiti, poleg tega se umikajo globalnemu pogledu na svet, ki je v nekaterih ozirih tako materialno poln, da se bojijo napak v lastnih odločitvah, v drugih spet tako plehek, prazen, enoumen, da v njem ne vidijo več smisla. Zato želijo najti svojo pot, ki pa je nova in neutrjena, zato se na njej večkrat izgubijo ali iz vnaprejšnjega strahu pred porazom o njej le intelektualizirajo, kot da bi lahko že samo z nekaj intelektualnimi idejami rešili svet. Vendar, kot pravi maša, pri tem pozabljajo, da se za svetovnimi problemi, ki jih kroji politika, skrivajo resnične zgodbe in občutki ljudi. Osrednji odnos med Mašo in Maksom je zato poln izmikajočih se misli, tesnobnih občutkov, melanholije in neizrečenih želja in pričakovanj, ki jih ne znata ubesediti in si jih priznati. Tudi v dinamiki med pevovodjo Agato in dekleti ves čas tli napetost med vdano željo po biti sprejet in pohvaljen in tisto neugnano mladostno željo po svobodni igrivosti in razigranosti, ki se je dekleta bojijo izraziti na glas. Konec je kljub grenkemu priokusu osvobajajoč in optimističen, kot bi Maša v času od začetka romana odrasla, se osvobodila pričakovanj drugih in v sebi našla tisto gotovost, ki jo je ves čas iskala.
Katarina Gomboc Čeh: NIHČE NIKOGAR NE SPOZNA
jezik: slovenski
Zbirka: Izvirno leposlovje
Leto izida: 2024
Število strani: 352
Vezava: trda
ISBN/EAN: 9789612826239
Založba: Cankarjeva založba
****