Natalia Sanmartin Fenollera: Prebujenje gospodične Prim
Ne morem verjeti, da je tale čudovit, čeprav nekoliko idealistični roman ob izidu spolzel mimo mojega radarja. Čeprav se zdi na prvi pogled zgodba primerna za poležavanje na plaži, je vse prej kot "lahka". Fenollera na 250 straneh vanjo vpleta številne teme literature, filozofije, iskanja sreče in ljubezni. Všeč mi je bila avtoričin način razmišljanja o svetu, ki obsega enostavno, preprosto življenje, v katerem se je čas upočasnil, poživljajo pa ga majhne radosti skupnega bivanja - od spoštljivih izmenjav mnenj v obliki filozofskih razprav do preprostega gospodarstva, v katerem vsakdo počne tisto, kar mu je ljubo in v tem početju uživa, preko dobrih medsosedskih odnosov do življenja narejenega po meri človeka. Najbolj pa me je pritegnilo avtoričino raziskovanje človeške narave: kako nas zna ta pri naših predsodkih in naivnem sklepanju zaključkov v kreposti in rahločutnosti ter pretvarjanju, da smo pred drugimi nekaj drugega, kar smo v resnici, obrniti okrog. In prav to je tisto, kjer glavna junakinja Prudenca Prim doživi prebujenje.
Na platformi Goodreads je knjiga bralce postavila na dva pola - enim je bila nadvse všeč, drugi so jo označili za preveč sanjavo. Kot je ugotovila ena od bralk: če ste praktični, logični in imate radi podrobnosti, vam knjiga ne bo všeč, če pa ste sanjavi in imate radi globoka razmišljanja o življenju, boste nad knjigo navdušeni. Meni je bila nadvse všeč tudi zato, ker ima tako smelo stališče glede vloge žensk v družbi. Čeprav vem, da se zdi idilično in sanjavo, verjamem, da bi nam tak način vodenja skupnosti pomagal, da bi se spremenila v bolj mehko, sočutno, pravično in srčno družbo po meri človeka.
Žal je nekoliko težje ugotoviti čas, v katerem se knjiga dogaja. Jezik romana je nekoliko vzvišen, in podoben romanom iz 19. stoletja, pogovor med protagonisti pa preveč omikan in obziren za današnji čas. Poleg tega glavni junaki, z izjemo gospodične Prim, povedo vse tako, kot mislijo. Po drugi strani pa se zgodba odvija v skupnosti, ki zavrača številne sodobne pridobitve - obstajajo sicer avtomobili in telefoni, medtem ko o pametnih telefonih in računalnikih ni ne duha ne sluha, časopis pa se še vedno tiska na ciklostil; imajo trafiko, ki prodaja cigarete, časopise in revije, vendar je oskrba trgovin samozadostna in temelji na samooskrbi z domačim blagom in storitvami. Namesto sodobnih romanov, že otroci berejo svetovne klasike in starogrške mislece. Je pa to tudi knjiga o knjigah, kar daje zgodbi še dodatne plus točke.
Glavna junakinja romana je rahločutna, nadvse olikana in visoko izobražena tridesetletna Prudenca Prim, ki se zato, da bi pobegnila stran od sarkastičnih nasmehov in zlonamernih pogledov, ki jih dobiva v svojem vsakdanu, odzove na časopisni oglas, ki išče ženskega duha, nepodjarmljenega svetu, za delo knjižničarke pri omikanemu gospodu na bujnem podeželju Francije. Ne zaveda pa se, da bo stopila v svet, ki ga ne pričakuje.
Vas Sv. Irenej pri Arnoisu s svojimi starimi kamnitimi hišami, obdanimi z vrtovi, prepolnimi vrtnic in glavnim trgom z majhnimi lokali in ličnimi trgovinicami ter njena okolica, posejana z majčkenimi kmetijami in delavnicami, ki so oskrbovale trgovinice, se ji sprva zdi pravšnje okolje, v katerem bo lahko pozdravila svojo ranjeno dušo. Kmalu pa spozna, da je vas dejansko cvetoča kolonija visoko izobraženih ubežnikov iz sodobnega sveta, ki so se odločili opustiti svojo kariero in uspeh in zaživeti preprosto podeželsko življenje. Življenje v skupnosti temelji na najvišjih moralnih in filozofskih vrednotah z namenom obuditi sijaj starodavne evropske kulture«. In je hkrati okolje, ki bo njene vrednote in pogled na svet popolnoma obrnilo na glavo.
Pri tem je še posebej zagnan njen čudaški delodajalec, ki v masivni razpadajoči hiši poleg grščine in latinščine svoje nečake in druge vaške otroke uči poznavanje filozofskih besedil velikih mislecev, lepega vedenja, viteškega bojevanja in veliko tistih reči, "česar sodobno šolstvo ne zna proizvajati". Šola tam namreč velja za nujno zlo, pomožno sredstvo - prej nekakšno varstvo otroke v času, ko se njihove mame ukvarjajo s svojimi dejavnostmi, saj jih drugače v skladu s svojimi stremljenji in možnostmi starši šolajo doma.
V stiku z drugimi meščani se gospodična Prim začne zavedati, da presenetljiv življenjski slog mesta v njej prebuja začudenje, zmedenost in celo prezir. Njihov svojevrsten in nekonvencionalen način bivanja in komuniciranja počasi preizkuša njene najbolj intimne ideje in strahove ter njena najgloblja prepričanja. Njihovi pogovori so prepredeni s filozofskimi traktati, kriptičnim dialogom, mistiko in obrnjeno logiko. Ne samo ženske, ki dejansko vodijo to nenavadno skupnost, tudi njen delodajalec - skrivnostni gospod iz naslanjača - s svojimi prepričanji o življenju izzivajo na videz neomajen svetovni nazor gospodične Prim.
Ta se s svojo nežnostjo, lepoto in manirami težko prilagaja neznanemu kraju, ki v njej budi domišljijo in pričakovanja. Hitro spozna, da je nič ni pripravilo na lekcije, ki jih bo deležna. Počasi pa ji ti posebni in duhoviti prebivalci vasice pomagajo, da ponovno odkrije lepoto v preprostosti in malih stvareh, in jo pospremijo na poti osebne rasti, ki jo bo pripeljala mnogo dlje, kakor si je kadarkoli zamišljala. Hkrati pa ji bo dala moč, da se odpre za ljubezen.
““Moški? Pustimo moške, naj se ukvarjajo sami s sabo. Dovolj dela imamo same s sabo, se vam ne zdi? Zelo mladi ste in zelo neizkušeni, Prudenca, ampak nekaj naj vam povem. Tistega dne, ko velika večina večerij ne bo več razdeljena na dva geta - moškega, ki govori o politiki in ekonomiji, in ženskega, v katerem imajo glavno besedo čenče in opravljanje - , šele tistega dne bomo upravičeno smele reči kakšno besedo o vzgoji moških. Nad tem, kar vam bom zdajle povedala, se boste gotovo zgražali, ampak bom vseeno povedala: večina žensk ima prazne pogovore. Pa ne zato - in prav to je najhujše -, ker se ne bi znale pogovarjati, temveč zato, ker se niti ne potrudijo za pogovor.” ”
Kar me je v zgodbi najbolj razveseljevalo in čemur sem se sama pri sebi najbolj nasmihala, je ta na nek način naiven, pa tudi pokroviteljski in celo aroganten odnos, ki ga gospodična Prim izraža glasno in z nerazumevanjem ob soočenju z vedenjem in navadami njenih novih sostanovalcev. Že tako nezaupljiva do ljudi se je najbolj varno počutila v čistem in udobnem realnem svetu, kjer je bilo vse vidno: torej kjer pravljice in duhovna verovanja, čustva in občutki obstajajo zapisani na papir - v poeziji, likovni umetnosti, literaturi in glasbi, ne pa le v umu ali srcu človeka, ki jih doživlja. nevidno obstaja le v domišljiji, je bila njena mantra In te se je izogibala, če je le mogla.
Zato ni čudno, da je brez poznavanja dejstev in razumevanja okoliščin delala prehitre zaključke o vedenju in razmišljanju prebivalcev vasi, na nek način je želela obrekovati, se pritoževati, češ da jo njihov nespoštljivi in nerahločutni v pogovoru z njimi enakimi boli in osebno prizadane. Čudi se njihovi robati odkritosti in hladni brezčutnosti njihovih komentarjev, hkrati pa se sama enako ošabno vede do npr. do preproste učiteljice, ki v vasi skrbi za vzgojo otrok. Še posebej jasno izraža, da ji ni všeč način, kako poučujejo svoje otroke. Arogantno zna pripomniti, kako človeški skupnosti manjka olike. Kljub temu da jih gre njen delodajalec rahlo na živce, je zavistna in ljubosumna, ko ta hvali prijetni videz urednice lokalnih novic. Čeprav prisega na omiko in rahločutnost, se - da bi mu ugajala in ga očarala, zlaže lokalnemu veterinarju, da ima rada živali. Sebe ima za strpno in prilagodljivo osebo, A jo drugi vidijo kot zelo strogo do sebe, prenapeto in celo hinavsko, "kar mora biti za njena občutljiva pleča prav hudo breme." Kritiko na svoj račun sprejema z užaljenostjo in zamero, saj se boji, da bi uganili njeno skrito bistvo in si ne da dopovedati, da kritizirajo le njeno vedenje, ne pa nje same. Oziroma, kot ji reče mož iz naslonjača: "da ji nekatere stvari povzročajo trpljenje le zato, ker jih ne razume prav." Ko spozna svoje zmote, se globoko v njej pojavijo tisti skriti škrati v glavi, ki jim pravimo Zamera, Sram in Krivda.
Roman v sebi skriva še kar nekaj čudovitih modrosti o spoznanju človekovih vedenjskih hib in prepričanj. Nisem si mogla kaj, da jih ne bi zapisala:
““Človek sam nikoli ne more dokončno premagati svojih hib, Prudenca, na tem področju gola volja ne zaleže. Po naravi smo pomanjkljivi, precej podobni stari lokomotivi, iz česar izhaja, da nam bo vedno spodletelo, pa če se še tako trudimo. Glede tega se nima smisla vznemirjati, absurdno je - čeprav se boste ob tej besedi malo razjezili - tudi prevzetno. Vem, da vam ta odgovor ne bo všeč, ampak to je treba reševati tako, da tedaj, ko odpovemo, zaprosimo za pomoč tistega, ki je lokomotivo ustvaril. V vsakem primeru moramo dopustiti, da jo od časa do časa dobro podmaže in jo počasi spet usposobi.”
”Seveda ne, prav dobro vem, da se je motiti človeško in da nihče ni popoln.”
”Torej v bistvu vendarle verjamete, da je lep del tega, kar sem rekel, resnica. Samo prepoznate je ne, če ni v posvetni preobleki.”
”Včasih človek reče marsikaj kar tako, brez pomisleka. Ne izrazi tistega, kar res čuti, temveč napetost trenutka - ali celo samo željo, da bi imel v prepiru zadnjo besedo.”
”Draga moja Prudenca, vsak od nas kdaj v življenju doživi trenutek, ko se znajde v precepu, pred dilemo, ki je ne bi rad reševal. Ta dilema se sicer pojavi v različnih preoblekah, odvisno od človeka, ampak v bistvu je ena sama, vedno ista. Žrtvovanje. Nekoga je treba žrtvovati: sebe ali druge.”
Vedno imaš na voljo dve možnosti, ki ti data na izbiro dve poti. Obe se končata z žrtvijo. Če izbereš desno pot, žrtvuješ sebe; če levo, pade žrtev na njihova ramena. /…/ Najbrž se sprašujete, kako je sploh mogoče izbrati levo pot in zvrniti breme nanje. Ampak zadeva ni tako preprosta, draga moja. Ko se odločiš za drugo pot, si nikoli ne dovoliš uzreti resničnosti, kakršna je, brez izgovorov. Dopoveduješ si, da si dolžna poskrbeti tudi za svojo srečo, sicer bodo trpeli tudi oni. Dopoveduješ si, da imaš pravico do sreče in da živiš samo enkrat. Dopoveduješ si, da je bolje tako, da so (otroci) še majhni in bodo to prej ali slej preboleli. Dejstvo pa je, da izbereš; in da ima ta izbira svojo ceno.”
”Sama se krivi, ampak tega ne uvidi. Lažje je prenesti krivdo v tuje oči in se zagovarjat tam, kjer ni možnosti ugovora.”
”Morali bi se naučiti gledati svet, kakršen je, Prudenca, ne kakršnega bi si vi želeli.” ”
Roman Prebujenje gospodične Prim je roman, v katerem človek najde največje človekove vrline: lepoto, resnico in dobroto. Postavlja prava vprašanja in bralcu ponuja ustrezna navodila za iskanje odgovorov. Knjiga ni samo klic k poglobljenemu razmišljanju o sodobnem svetu, o pomenu vzgoje in izobraževanja, filozofiji, literaturi temveč tudi klic k razmišljanju o višjih, neposvetnih stvareh, veri, mistiki. Morda boste v njej našli ključ do dobrega in mirnega življenja.
Je pa gospodična Prim tudi navdušena zagovornica romana Male ženske Louise May Alcott, kar naj bo za ljubitelje tega romana še dodatno vodilo, da prebujenje gospodične Prim tudi sami vzamejo v roke.
Natalia Sanmartin Fenollera: PREBUJENJE GOSPODIČNE PRIM
Originalni naslov: El despertar de la señorita Prim
Jezik: slovenski
Datum izida: 20.04.2016
Število strani: 251
ISBN/EAN: 9789610402671
elektronska knjiga (Biblos)
Založba: Družina
Prevajalka: Vesna Velkovrh Bukilica