Mariana Leky: Selma je sanjala o okapiju
Knjiga Selma je sanjala o okapiju nemške avtorice Mariane Leky je dolgo čakala na moji bralni polici. Pretirano kičasta naslovnica z baročnim okvirom in brezama v večernem soncu je bila v nekakšnem čudnem sozvočju z okapijem, nenavadno živaljo, ki izgleda, kot bi jo nekdo sestavil kolaž iz delov različnih živali, ki so se po naključju znašle v njegovem dosegu. Nekaj mi je govorilo, da to knjigo lahko še odložim, da še ni pravi čas zanjo. Kdo bi si mislil, da bo v meni sprožila tak vihar čustev, idej in moje življenje postavila tako rekoč na glavo.
Selma je sanjala o okapiju na prvi pogled deluje kot nežen družbeni roman, ki se dogaja na nemškem podeželju. Kot nekakšen Gorski zdravnik med romani, kjer med prebivalci vasi na robu Westerwalda najdemo nekaj prav posrečenih likov, ki se nam takoj vsedejo v srce. Med njimi najprej Selma, skrbna topla ženska srednjih let, ki je na videz podobna Rudiju Carellu in ima rada monšerije, kadar pa ponoči sanja o okapiju, naslednji dan vsa vas strahoma pogleduje, ali je umrl kateri od njihovih sosedov. Potem je tu optik, ki je že vse življenje zaljubljen v Selmo, a se ji tega ne upa povedati, čeprav ves čas tiči pri njej in ji je v pomoč in oporo. Nadalje je tu še Selmin sin, sicer doktor, ki v iskanju svojega očeta kroži po svetu, njegova žena, ki se mu ne upa povedati, da ljubi sladoledarja Alberta, njuna hči Luise, ki je bolj Selmina hči kot hči svojih staršev, ko pa odraste se zaljubi v Frederika, Nemca, ki kot budistični menih živi na Japonskem. Luisin prijatelj iz otroštva je Martin, ki umre v tragični nesreči, zaradi katere njegov oče Palm alkohol zamenja za pridiganje iz biblije. Pa Elspeth, ki verjame v zakletve in uroke. In Marlies, ki nikogar in ničesar ne mara.
Vsi ti živijo življenje neke idealne vaške skupnosti, v kateri so vsi povezani med seboj. Središče celotne skupnosti je prav Selma. Zdi se, da zmore pomagati vsem in to v vsakršnih težavah, znajde se v vsaki situaciji, je priljudna in skrbna - še posebej rada poskrbi prav za Luise in Martina. Pri tem ji je v pomoč optik. Žal pa je Selma svoje srce že davno tega oddala Heinrichu, sicer optikovemu najboljšemu prijatelju in poročni priči, in v spomin nanj sanja okapije.
“Če dolgo opazuješ nekaj pomembnega, je rekla Selma, nekaj, kar z bežnim gibom na glavo postavi tvoje celotno prostrano življenje, se bo ta vtisnjena podoba pojavljala znova in znova. /…/
Vedno znova se nenadoma pojavi ta vtisnjena podoba, ta specifična, edinstvena podoba, pojavlja se kot ohranjevalnik zaslona našega življenja, pogosto ravno v trenutku, kot to najmanj pričakuješ.”
Sanje o okapijih so imele na vaščane čudežno moč. naključje je hotelo, da je trikrat, kadar je Selma sanjala o teh nenavadnih živalih, v vasi nekdo umrl. Takrat so vaščani budno spremljali svoje zdravje, pozorno opazovali, kdo od njihovih sosedov ni odšel po jutranjih opravkih, še posebej pa je takrat napočil čas, da si povejo, kar so do takrat skrbno zadrževali v sebi. Pisali so neobičajno gostobesedna pisma, v katerih so drug drugemu zlivali svoja čustva, zadrege, prekrške in druge zamolčane resnice. Ko se je naslednjega jutra izkazalo, da smrt ni prišla ponje, so hiteli do poštnega nabiralnika, da bi od poštarja zahtevali pismo nazaj. Kajti živi ne bi mogli sosedu pogledati v oči, če bi poznal njihovo resnico.
Pisma pa igrajo pomembno vlogo tudi v odnosu med Luise in Frederikom. Luise se že ob prvem srečanju z budističnim menihom zaljubi v njegove azurno modre oči. Ta ljubezen je tako močna, da zmore premagati svojo zadrego, jo "postaviti na polico", od koder ne more vplivati na njeno vedenje. Ko se po prvem obisku Frederik vrne na Japonsko, so pisma tista, ki edina lahko ohranjajo njuno vezo - elektronske pošte Frederik nima, časovna razlika pa jima onemogoča, da bi se slišala po telefonu. To pa povzroča nesporazume v njuni komunikaciji, saj preden Frederik dobi Luisino pismo in nanj odgovori, se stvari v Westerwaldu že trikrat obrnejo. Joj, če pogledam takole nazaj, res ne vem, kako smo zmogli brez pametnih telefonov.
Zanimiv je tudi Luisin oče, ki s svojih popotovanj rad pokliče domov, a vsakič, ko ne želi slišati tistega, kar bi moral, se izgovori, da je veza slaba in prekine. Tako za ženino odločitev, da ga zapusti izve, ko se ona že preseli k ljubimcu.
“Ne le tisti, ki so v sebi nosili takšne zamolčane in razbohotene resnice, celo resnica sama je verjela v iskrenost v zadnjem hipu. Še sama je hotela tik pred zdajci na plano in grozeče svarila, da je smrt z zamolčano skrivnostjo v telesu posebej boleča, ker gre za dolgotrajno vlečenje vrvi. Na eni strani je smrt, na drugi zajetna resnica, ki vlečeta vsaka v svojo smer, saj resnica ne bi rada umrla zamolčana, ko pa je bila zakopana vse življenje, ker želi vsaj zdaj za hip na plano, da bi bodisi zasmradila okolico ali vsakogar prestrašila, morda pa le zato, da bi ugotovili, da resnica, če jo pogledamo pri sončni svetlobi, navsezadnje sploh ni tako grozljiva in srhljiva. ”
A najbolj od vseh junakov zgodbe se me je dotaknil optik. Vse življenje upa, da mu bo nekoč Selma vračala ljubezen, ki jo čuti do nje, a to upanje mu preprečujejo izraziti glasovi v glavi, ki mu preprečujejo, da bi povedal to, kar misli. Da ne bi izdal svoje nesamozavestne narave se skriva za raznimi citati, ki jih bere iz turističnih razglednic, kasneje, ko zaradi Luise vzljubi budizem, pa tudi iz budističnih knjig, za znanstvenimi dejstvi in knjigami, ki mu jih priporoča Luise. Boji se, da bi kdorkoli izvedel za njegova čustva, kaj si bodo o njemu mislili, še posebej Selma, a hkrati ne opazi, da so ga že davno tega spregledali in samo čakajo, da mu bo to uspelo. Nepovabljeni sostanovalci, ki mu ne samo prepovedujejo narediti stvari, tudi karajo ga, kadar na njihovo pobudo stvari ne naredi. Meni je to tako poznano! Pa vam?
Šele, ko se Selma znajde na smrtni postelji, ji pokaže vse zametke pisem (spet pisma), v katerih je želel izpovedati svojo ljubezen. A je bila Selma hvaležna, da tega ves ta čas ni storil. Tako sta zmogla ohraniti prijateljstvo, bližino in spoštovanje, ki jima je obema vsekakor pomenilo več kot vse drugo.
Roman Selma je sanjala o okapiju nas nežno spomni na moč odkritosrčnosti in iskrene vere v sočloveka, ki sta potrebni, da se med ljudmi vzpostavi trdna vez, ki temelji na zaupanju in ljubezni. Resnica boli, a ko se soočimo z njo, ugotovimo, da ni tako strašna, kot smo si jo predstavljali. Je zato res treba vse življenje trpeti, se obremenjevati s tem, kaj bi bilo, če bi bilo oziroma kaj si drugi mislijo o nas, namesto da bi takoj povedali, kaj nam leži na duši? Ne bi bilo na ta način naše življenje preprostejše, mirnejše in zadovoljnejše?
Mariana Leky: SELMA JE SANJALA O OKAPIJU
naslov izvirnika: Was man von hier aus sehen kann
Jezik: slovenski
Prevod: Amalija Maček
Datum izida: 18.11.2019
Število strani: 312
Vezava: Broširana
ISBN/EAN: 9789619478349
Založba: Vida