Erik Vogler ni navaden fant. Je ekscentričen, nekoliko nenavaden petnajstletnik, obseden z redom in čistočo. Vsa njegova oblačila morajo biti razvrščena po barvah, njegovi robčki iz najboljšega bombaža in do popolnosti zlikani; njegovi italijanski čevlji se morajo lesketati, njegova soba mora biti popolnoma pospravljena in brez najmanjše sledi prahu. Erik do popolnosti pozna in upošteva etiko in bonton visoke družbe, vendar mu vsakršna sprememba od ustaljenega in pričakovanega urnika povzroča nepredstavljiv stres in tesnobo.

Zgodba se vrti okoli Grigorja, radovednega šestletnika, ki sicer živi v blokovskem naselju, a ga bolj kot mesto zanima narava. Še posebej se naveže na čebelo, ki jo sreča v bližnjem parku, v katerega bi se kar preselil. Zaveznike in prijatelje pa najde tudi med drugimi prebivalci parka in živalskega vrta. Živali mu pomagajo reševati težave, v katere zaide, odgovarjajo mu na vprašanja, ki bi se morda odraslim zdela naivna in otročje zabavna, Grigorju pa pomagajo najti red in smisel v tem kaotičnem svetu, ki ga šele spoznava.čevlji se morajo lesketati, njegova soba mora biti popolnoma pospravljena in brez najmanjše sledi prahu. Erik do popolnosti pozna in upošteva etiko in bonton visoke družbe, vendar mu vsakršna sprememba od ustaljenega in pričakovanega urnika povzroča nepredstavljiv stres in tesnobo.

Caló uporabi metaforo ogledala za seciranje plasti Martine osebne zgodovine, njenih odločitev in pogosto boleče poti k samosprejemanju. Avtoričina proza ​​je občutljiva in močna ter plete zgodbo, ki je povezana tako z notranjimi pokrajinami, po katerih plujemo, kot z zunanjimi realnostmi, ki nas oblikujejo.

Care Santos se v svojem prepričljivem mladinskem romanu, sestavljenem iz dveh delov - Laž in Resnica - loti vznemirljivega raziskovanja teh dveh kompleksnih človeških oblik vedenja. Oba skupaj pleteta kompleksno tapiserijo laži, prevar, družinskih skrivnosti, utajenih resnic in vedenj, ki smo jih pripravljeni storiti ljudje, da bi zaščitili tisto, kar nam je najdražje.

Če hočemo svoje občutke razumeti, jih moramo znati natančno opisati in si upati o njih tudi govoriti. Takrat ob sebi potrebujemo ljudi, ki nas ne bodo želeli le na hitro “zrihtat”, potem pa poslati nazaj v levji brlog, temveč tiste, ki nam bodo držali prostor, dokler spet ne začutimo trdnih tal pod nogami in nam ponovno posveti iskra v oči.

Prvi stavki v knjigi so kot prvi zmenki. Lahko se izkaže, da gre za zmenek s prevarantom, dolgočasnežem, v najslabšem primeru bo zmenek totalna polomija, v najboljšem vam bo prinesel končno zadovoljstvo. Benedict Wells začne svoj novi roman s stavkom, ki hkrati zajame bistvo zgodbe in zapleta, hkrati pa je tudi neke vrste spoiler: “Tisto poletje sem se zaljubil in umrla mi je mama.”

Jezik knjige je intenziven, zelo čustven in ritmičen. Z neobičajnimi, morda celo nekoliko nenavadnimi frazami avtorica seže zelo globoko, da bi prikazala čustveni svet glavne junakinje. Bralca vabijo, da sam občuti Gaina čustva v sebi. Ob branju teh pasosov te mrazi, stiska v grlu, ostra bolečina zareže skozi želodec, kot bi te nekdo boksnil vanj ali ti pripeljal zaušnico. Da bi se le zbudili in videli, kam smo pripeljali ta svet in kakšno prihodnost puščamo našim otrokom.

Literarni svet Fleur Jaeggy je svet odnosov, ki jih prežemajo hladna distanca, nezaupljivost in zamere, v katerih se ljudje tiho dušijo v svojih poškrobljenih konvencijah in ki se kot bolezen širijo med rodovi. Namesto toplih nežnosti, histeričnih izbruhov strasti, nenadzorovanega besa, ljubosumja, morda celo nasilja smo deležni le kratkih, odrezavih, zelo zadržanih asketskih povedi, v katerih ni prostora za čustva in leporečenje. Samo tišina in hladna dejstva, med njimi pa skoraj naključno navržene besedne zveze, zaradi katerih za trenutek nemo obstaneš: »ukinitev telesa«, »trpka prizanesljivost«, »izmuzljivi obup«.

Ko boste podrobno pogledali plakat, ki ga je ob 70. obletnici zbirke Knjižnica Sinjega galeba natisnila Mladinska knjiga, na katerem so natisnjene prav vse naslovnice del, ki so izšla v zbirki od leta 1952, boste med njimi zagotovo našli svojo najljubšo knjigo. Še vedno vas bo toplo pobožalo pri srcu, ko bodo globoko iz spomina priplavale podobe, ki vas bodo popeljale v čas odraščanja.

140 decibelov tišine izpod rok ukrajinskega avtorja Andrija Bečinskega (knjiga je izšla pri založbi Malinc) je prav posebna zgodba, ki v središče postavi žalostno usodo otrok s posebnimi potrebami v Ukrajini, verjetno pa se z njo v manjšem delu lahko poistoveti tudi marsikateri otrok tudi drugod po vsem svetu. Kot se namreč izkaže v zgodbi, veliko otrok, ki obiskuje zavode s prilagojenim programom, nima toplega doma, doma vlada nasilje, marsikje se jim kar odpovedo.

Knjiga nas je sposobna v roku nekaj strani nasmejati in spraviti v jok. Tisti prijeten in nostalgičen jok, zaradi katerega nam je na koncu lažje pri duši, kot bi nam od srca odpadel zarjavel madež, in zaradi katerega se na nebu nariše mavrica, ki nam pokaže pot. Od tu naprej pa ni daleč do spoznanja, da vsak izmed nas lahko preseže svoje sposobnosti in naredi sebi in drugim življenje prijetnejše.