Bežen trenutek bajnosti Oceana Vuonga je globoko ganljiv in lirično napisan prvenec, ki raziskuje kompleksnost identitete, spomina in travme. Roman, strukturiran kot sinovo pismo nepismeni materi, krmari po presečiščih osebne in kulturne zgodovine s surovo iskrenostjo in poetično milino. Glavni protagonist Cuki, vietnamski Američan, pripoveduje o svojem otroštvu in mladosti, ki ga zaznamuje težak odnos z mamo.

Van Rijckegem mojstrsko slika vzdušje Napoleonovega obdobja, pri čemer ne pozabi na prikaz surovosti vojnega življenja. V ospredju zgodbe pa stoji Stans, ki s svojim pogumom in neomajno vero v sebe premaga številne ovire in družbene predsodke. Dekle z mušketo je zgodba o uporu, prijateljstvu in iskanju lastne poti v svetu, ki je poln nevarnosti in predsodkov. V zgodbi odkrivamo teme identitete, upora in boja za osebno svobodo, hkrati pa avtor poudarja omejitve in pričakovanja do žensk tiste dobe, ki še marsikje niso odpravljene in zato je zgodba aktualna tudi danes.

Mladinski roman "Dnevnik poredne punce" litovske pisateljice Kristine Gudonyte je obsežen dnevniški zapis odraščajoče Kotrine, ki ponuja intimen in odkrit pogled na izzive „slabih deklet”, ki skušajo najti svoje mesto v svetu. Kristina Gudonytė je oblikovala pripoved, ki je hkrati navdušujoča in introspektivna. Njeni dnevniški zapisi so prežeti z iskrenostjo, nasprotujočimi čustvi in ​​kančkom upora. Bralce potegnejo v notranji svet dekleta, ki kljubuje družbenim normam in pričakovanjem. Njeno pot zaznamuje soočanje z družinskim nasiljem, novima partnerstvima staršev, osebno negotovostjo, izzivi duševnega zdravja ter iskanje identitete in namena.

Mladinski roman "Kvantni skok" je več kot le zgodba o odraščanju; je poglobljeno raziskovanje tega, kako se definiramo v odnosu do tistih, ki jih imamo radi, in nevidnih bojev, ki krojijo naša življenja. Lise Villadsen je oblikovala zgodbo, ki je hkrati intimna in univerzalna ter ponuja prepričljiv pogled na notranjo moč, ki je potrebna za krmarjenje skozi preizkušnje mladostništva.

Care Santos se v svojem prepričljivem mladinskem romanu, sestavljenem iz dveh delov - Laž in Resnica - loti vznemirljivega raziskovanja teh dveh kompleksnih človeških oblik vedenja. Oba skupaj pleteta kompleksno tapiserijo laži, prevar, družinskih skrivnosti, utajenih resnic in vedenj, ki smo jih pripravljeni storiti ljudje, da bi zaščitili tisto, kar nam je najdražje.

Prava hokejska banda Sabine Fras Popovič je mladinski roman, v katerem bodo mladi športniki (ne samo hokejisti) našli nešteto razlogov, zakaj se je vredno vsak dan poditi za pakom/žogo ... Ne samo zaradi druženja s prijatelji, krepitve veščin in telesa, predvsem, ker je ekipni šport življenje v malem. V ekipnem športu otrok razvija občutek za delovanje v medosebnih odnosih. Tu se sklepajo prijateljstva, zavezništva, sooča se z rivalstvi in sovraštvi, krepi pa se tudi močna podporna mreža sovrstnikov, ki mu bo pomagala preživeti in ga dvigniti nad stiske in poraze tudi takrat, ko bo že odrasel.

Če hočemo svoje občutke razumeti, jih moramo znati natančno opisati in si upati o njih tudi govoriti. Takrat ob sebi potrebujemo ljudi, ki nas ne bodo želeli le na hitro “zrihtat”, potem pa poslati nazaj v levji brlog, temveč tiste, ki nam bodo držali prostor, dokler spet ne začutimo trdnih tal pod nogami in nam ponovno posveti iskra v oči.

Prvi stavki v knjigi so kot prvi zmenki. Lahko se izkaže, da gre za zmenek s prevarantom, dolgočasnežem, v najslabšem primeru bo zmenek totalna polomija, v najboljšem vam bo prinesel končno zadovoljstvo. Benedict Wells začne svoj novi roman s stavkom, ki hkrati zajame bistvo zgodbe in zapleta, hkrati pa je tudi neke vrste spoiler: “Tisto poletje sem se zaljubil in umrla mi je mama.”

Jezik knjige je intenziven, zelo čustven in ritmičen. Z neobičajnimi, morda celo nekoliko nenavadnimi frazami avtorica seže zelo globoko, da bi prikazala čustveni svet glavne junakinje. Bralca vabijo, da sam občuti Gaina čustva v sebi. Ob branju teh pasosov te mrazi, stiska v grlu, ostra bolečina zareže skozi želodec, kot bi te nekdo boksnil vanj ali ti pripeljal zaušnico. Da bi se le zbudili in videli, kam smo pripeljali ta svet in kakšno prihodnost puščamo našim otrokom.

Literarni svet Fleur Jaeggy je svet odnosov, ki jih prežemajo hladna distanca, nezaupljivost in zamere, v katerih se ljudje tiho dušijo v svojih poškrobljenih konvencijah in ki se kot bolezen širijo med rodovi. Namesto toplih nežnosti, histeričnih izbruhov strasti, nenadzorovanega besa, ljubosumja, morda celo nasilja smo deležni le kratkih, odrezavih, zelo zadržanih asketskih povedi, v katerih ni prostora za čustva in leporečenje. Samo tišina in hladna dejstva, med njimi pa skoraj naključno navržene besedne zveze, zaradi katerih za trenutek nemo obstaneš: »ukinitev telesa«, »trpka prizanesljivost«, »izmuzljivi obup«.

Zanimivo je opazovati, kako Ferrantino pisanje daje vsem znanim, vsakodnevnim situacijam nekakšen poseben pomen. V primeru romana Skrivno življenje odraslih tako uporabi najstniški svet in odraščanje kot odličen poligon za učenje o resničnem življenju odraslih. A knjiga je hkrati tudi spoznanje, da fikcija nikoli ne bo mogla docela ubesediti resničnosti.

"Preteklost je lepa zato, ker se čustva v trenutku, ko se zbudi, nikoli ne zavemo v celoti. Razvije in dozori šele pozeje, zato imamo popolno sliko čustev samo o preteklosti ne pa o sedanjosti," pravi Virginia Wolf v citatu k uvodu v biografskem romanu Osvobojena ameriške zgodovinarke Tare Westover, ki je sredi lanskega leta izšla pri založbi Mladinska knjiga.

Édouard Louis je še eden od avtorjev milenijske generacije, ki je s svojim osebnim melanholičnim stilom uspel prepričati strokovno javnost in bralce, da se v njemu skriva nekaj preroškega, nekaj, kar bo neprekosljivo zaznamovalo leposlovje začetka 21. stoletja. Vrh sodobne literature tudi v mednarodnem merilu mu je uspelo doseči že z avtobiografskim prvencem Opraviti z Eddyjem.

Dolgo sem potrebovala, da se mi je roman Fant, ki je postal most usedel v srce. Do zadnjih šestdesetih strani sem se borila z njim. Z besedami, stavki, mislimi, ki jih zapiše Markus Zusak. Zdeli so se mi kot koščki sestavljanke, katerih vijuge se nikakor niso hotele prilegati skupaj. Kot drobci suhe, prhke gline, ki je ne moreš oblikovati v posodo, da bi se iz nje napajal. Ravno tako kot so na posamezne koščke razdejani glavni junaki - oče in njegovih pet sinov. Potem pa mi je v nekem trenutku zgodba spodnesla tla pod nogami.

Če bi morala roman Sebastijana Preglja V Elvisovi sobi označiti z eno besedo, bi jo označila z besedo 'nostalgija'. Bralca na svoj način začara in ga popelje skozi intimen spomin na otroštvo in mladost, ki je bila ob branju še toliko bolj magična, ker sovpada tudi z mojim odraščanjem.

Knjiga nas je sposobna v roku nekaj strani nasmejati in spraviti v jok. Tisti prijeten in nostalgičen jok, zaradi katerega nam je na koncu lažje pri duši, kot bi nam od srca odpadel zarjavel madež, in zaradi katerega se na nebu nariše mavrica, ki nam pokaže pot. Od tu naprej pa ni daleč do spoznanja, da vsak izmed nas lahko preseže svoje sposobnosti in naredi sebi in drugim življenje prijetnejše.

Delia Owens zgodbo položi v naše naročje in nam pusti, da sami najdemo njeno sporočilo, ki se skriva v tako živem pisanju, da ga lahko vidimo in slišimo. Vanj vpleta čudovite stavke, ki se berejo kot poezija, z liričnim ritmom, ki bralca zaziba kot nežno zibanje čolna. S svojo presenetljivo upodobitvijo nas vodi, kot močvirje vodi Kyo, vse od njenih najnežnejših dni do presenetljivega konca. Delia Owens nas opominja, kako nas vse življenje spremlja in determinira naše otroštvo in da vsi skrivamo lepe in nasilne skrivnosti, ki jih zna narava tako dobro zamolčati.