Marco Missiroli: Ko imel bi vse

Roman "Ko imel bi vse" Marca Missirolija je globoko introspektiven in čustveno nabit roman, ki raziskuje zapletenost družinske dinamike, osebne identitete in pogosto burno pot do razumevanja in odpuščanja. Missiroli oblikuje pripoved, ki je v svojih temah hkrati intimna in univerzalna.

Zgodba, postavljena na osupljivo ozadje sodobne Italije, se vrti okoli odnosa med očetom in njegovim sinom, poglablja se v njuno skupno zgodovino in skrivnosti, ki so oblikovale njuni življenji. Missirolijeva proza ​​je lirična in pretresljiva ter z izjemno občutljivostjo zajema surova čustva in notranje boje glavnih protagonistov. Naslov romana je pretresljiva refleksija želja likov in izmuzljive narave njihove izpolnitve.

V središču romana je upodobitev odnosa med očetom in sinom. Sin se spopada z očetovo zapuščino in poskuša uskladiti idealizirano podobo očeta s kompleksnejšo realnostjo. To raziskovanje je upodobljeno z veliko psihološko globino in razkriva načine, na katere nas lahko družinske vezi navdihujejo in hkrati omejujejo.

Pripoved je bogata s čudovitimi opisi italijanskih podeželskih in mestnih pokrajin, ki utrjujejo notranja potovanja likov v živahnem in oprijemljivem svetu. Missirolijeva pozornost do podrobnosti in njegova sposobnost prenosa čutnih izkušenj svojih likov dodaja zgodbi plast pristnosti, zaradi česar zgodba odmeva na globoko osebni ravni.

Roman raziskuje teme spomina in njegovega vpliva na identiteto. Sandrinova razmišljanja o lastni preteklosti in njegovi poskusi, da bi osmislil zgodovino svoje družine, so prikazani z občutljivim ravnovesjem med nostalgijo in kritičnim vpogledom. Missiroli ujame fluidnost spomina in načine, na katere ta oblikuje naše razumevanje sebe in naših odnosov.

"Ko imel bi vse" raziskuje tudi širše teme ljubezni, izgube in iskanja smisla v hitro spreminjajočem se svetu. Missirolijevi liki so večplastni in pomanjkljivi, zaradi česar so njihova potovanja samoodkrivanja in sprave še toliko bolj prepričljiva. Tempo romana je umirjen, kar omogoča bralcu, da se zaustavi v trenutkih lastne introspekcije in tihega razodetja.

Avtor tudi mojstrsko secira in razkriva protislovja med tem, kar si želimo, in tem, kar imamo. Prefinjeno raziskuje nianse naših prizadevanj in želja po izpolnjenem življenju. Njegovi liki se zapletajo v intimne notranje boje, ko iščejo smisel v svetu, polnem skušnjav in utvar. Roman služi kot ogledalo, v katerem odseva nešteto načinov, kako človek stremi k temu, da bi imel vse, kar si želi. A to vedno zahteva svoj davek, saj izpolnitev vseh želja pogosto pripelje do razpotja, kjer mora srce izbrati med udobjem znanega in privlačnostjo prepovedanega. Missiroli z romanom postavlja večno vprašanje: ali lahko resnična sreča sobiva z nenasitno človeško željo po več?

Roman, postavljen na živahno ozadje sodobne italijanske kulture, ne očara le čutov, temveč se poglobi tudi v duševnost svojih protagonistov in razkrije sence, ki jih na življenja vseh vpletenih mečejo njihove odločitve. Missiroli bralca izziva, da se sooči z lastnimi prepričanji o zvestobi, žrtvovanju in naravi ljubezni ter da prepozna globok vpliv njegovih dejanj na življenja tistih, ki so mu dragi.

Pride dan, ko takole lajna: začne se potiho, nato pa vse pogosteje in vztrajneje, Kaj bova zdaj? Kaj bova zdaj?
V začetku sem ga še spraševal, kako to misli, on pa je ponavljal - Kaj bova zdaj?
Gre za eno tistih vprašanj, ki razkrivajo zavedanje o lastnem koncu; tako pravi psihologinja v bolnišnici. Stavek ponavlja uro ali dve, vsake toliko mi ga zašepeče, stisne nosnice in izpuha lica. Zadrema. Ko se spet prebudi, sprašuje isto, a s kretnjami: rjuho pomečka v pest, se nekoliko dvigne in spet pade.
Kaj bova zdaj, Sandrin?
Pobožam ga po roki. - Kaj bi ti?
- Naj me vrag - iztisne skozi zobe.
— str. 68

Marco Missiroli: KO IMEL BI VSE

  • jezik: itaijanski

  • Prevod: Janko Petrovec

  • Leto izida: 2023

  • Število strani: 168

  • Vezava: trda

  • ISBN/EAN: 978-961-282-569-0

  • Založba: Cankarjeva založba

    *****

Previous
Previous

Celeste Ng: Prikriti plameni

Next
Next

Nino Haratišvili: Osmo življenje (za Brilko)