Sheila Heti: Materinstvo
Dolgo sem razmišljala, kaj naj napišem o romanu kanadske avtorice Sheile Heti Materinstvo, ki je v okviru literarnega festivala Fabula izšel pri založbi Beletrina, in ugotovila sem, da jo bom najlažje povedala skozi osebno izkušnjo materinstva.
Sheila Heti bi morala biti letos gostja festivala Fabula, vendar je zaradi koronavirusa odpovedala svojo evropsko kariero. Upam, da jo bo Beletrina uspela pripeljati k nam ob kateri drugi priložnosti.
Materinstvo je esejistični roman o lastni avtoričini osebni izkušnji raziskovanja vloge ženske v sodobni družbi, o moškemu izkoriščanju ženskih teles, je globoko razmišljanje o materinstvu, podvrženemu družbenim pričakovanjem, zakaj danes sploh imeti otroka in kako upravičiti, če se odločiš, da otrok ne boš imel. Hkrati o materinstvu razmišlja tudi v odnosu feminizma in umetniškega ustvarjanja. Je pisateljica lahko hkrati tudi mama?
“Težava je v tem, da je življenje dolgo in toliko vsega se zgodi po naključju, in odločitve, sprejete v enem samem tednu, lahko vplivajo na vse življenje, in odločevalec v nas ni vedno pod našim nadzorom. Zato mi je, naj si še tako težko predstavljam, da bi imela otroka, čudno ob misli, da ga dejansko ne bom imela. In vendar se mi zdi “ne imeti” nekaj prav tako osupljivega, neverjetnega in posebnega kot “imeti”. Oboje je nekakšen čudež. Oboje je kot izjemen dosežek. ”
Tudi sama sem se ob vstopu v odraslost srečevala s podobnimi mislimi kot avtorica. Želja po osebni svobodi, po neomejenih možnostih in nenavezanosti je bila večja od želja, da bi se zlila s pričakovanji družbe. Tako sem bila do svojega 28. leta sem bila prepričana, da ne bom imela svojih otrok. Ne samo, da nisem čutila potrebe po njih. Imela sem občutek, da bom tako izgubila sebe. In nisem mogla razumeti žensk, ki so se ob rojstvu otroka počutile notranje izpolnjene. Kaj bi lahko bilo izpolnjujočega v pokakanih plenicah, neprespanih nočeh in od prvih zob pogrizenih prsih? Čutila sem, da bi me otrok opeharil za dosedanje življenje. Hotela sem se uveljaviti v karieri, potovati, raziskovati svet, leteti – vse, le ne ostati priklenjena doma.
Ko sem spoznala sedanjega partnerja, se je na naju od vsepovsod zgrnil plaz pritiskov, kdaj nameravava imeti otroke. Konec koncev sem bila v istih letih, kot moja mama, ko sem sama začela hoditi v šolo. A sva se »upirala« kar dobra štiri leta, potem pa se je med nama nekaj spremenilo. Ne da bi si zaradi najine ljubezni premislila, bilo je bolj vprašanje radovednosti in končno sem imela nekoga, s katerim sem upala tvegati ta socialni eksperiment – češ, dejva poizkusit, pa bova videla, kako nama bo šlo. Naivno? Seveda. A ni šlo toliko za to, da bi preverila, kako nam bo šla vzgoja, temveč, kaj nama bo otrok prinesel v življenju. Ker čeprav sem slutila, da moje življenje po rojstvu ne bo več enako, do trenutka, ko sem dejansko rodila, nisem zares vedela, kako zelo se bom spremenila sama. In ko se je nosečnost dejansko zgodila, sem bila na nek način jezna najprej na tiste, ki so mi oprali možgane, da je otroke treba imeti, da nadaljuješ vrsto, potem nase, da sem jim želela ustreči. Še posebej sem bila jezna na mamo, ki mi je po tem, ko sem ji navdušeno povedala, da bom postala mama, zabrusila, da se je itak sprijaznila, da otrok ne bom imela. Bilo je, kot bi me polili s hladnim tušem. Kaj pa sem pričakovala? Pohvalo, ker sem ji ustregla?
Porod je bil dolg in težak. Ko danes razmišljam za nazaj, vse bolj verjamem, da svojega prvorojenca nisem hotela »spustiti ven«, ker sem se bala sprememb. Pa čeprav v odpustnici iz porodnišnice piše, da je šlo za medicinski razlog. Trajal je toliko časa, da so ga bili naposled zdravniki prisiljeni poroditi s carskim rezom. Čeprav sem sina potem vzljubila in mi je materinstvo predstavljalo veselje, je v ozadju možganov ves čas ždela zamera do prepričanja, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo prej. Pogosto me je bilo teh misli sram, saj se mi je zdelo, da ob skrbi zanj, ob dojenju in menjavi plenic izgubljam svojo pamet, jasnost misli, sebe ... Kot da, kot pravi Hetijeva, telo kompenzira intelekt z materinsko skrbjo, in skrbelo me je, da se nikoli več ne bo povrnil. Da ne bo pomote: nisem zamerila otroku, da sem ga rodila, nikakor, zamerila sem drugim, da so me prepričali, da moramo to narediti, ker ej to edino prav. Čeprav se je Nejc razvijal v radovednega, inteligentnega, aktivnega in veselega fanta, ob katerem se je življenje kmalu spet vrnilo v stare tirnice: veliko smo potovali, z lahkoto sem usklajevala kariero in družinsko življenje, zaradi prijazne tašče sva lahko kmalu odšla tudi na kakšen zmenek, koncert, večerjo, se mi je, kot sem predvidela nekaj let prej, zdelo, da odkar sem postala mama, to nisem več jaz. S tem je bil zame eksperiment zaključen. Nisem si več želela otrok.
A ko sem pri 37, ko Sheila Heti razmišlja šele o prvem otroku, zanosila v drugo, sem se odločila, da dam temu otroku priložnost. Sem bila takrat že bolj pametna ali vdana v usodo? Ne vem. Vem samo, da sem intuitivno čutila, da me bo ta drugi otrok ponovno spremenil. Če mi je Nejc dal priložnost, da os življenja postavim izven sebe in nanj pogledam z druge perspektive, mi je Rožle pomagal, da se znebim nekaterih strahov in življenju drzno pogledam naravnost v oči. Me je bilo strah? Seveda. Sem delala napake? Normalno. A ko sedaj pogledam, kakšno pot sem prehodila, sem globoko v sebi hvaležna za obe izkušnji.
Roman Sheile Heti Materinstvo me je pretresel na več ravneh. Ne samo, da sem v njenem razmišljanju imeti otroka ali ne, našla toliko vzporednic z lastno izkušnjo, s prevpraševanjem, o vlogi ženske v sodobnem svetu, strahu pred njeno redukcijo na reproduktivno vlogo, o dvomih in strahovih o uspehu v materinstvu in notranji izpolnitvi, sem povsem onemela, ko se mi je sredi branja v glavo prikradla misel, kdo sem jaz takrat, ko nisem mama. Ko so bili otroci majhni, o tem nisem razmišljala. Skrb zanje je prežemala moje misli, delovanje. Zdaj, ko sta dokaj odrasla, pa ne vem več, kdo sem, kaj si od druge polovice življenja želim, kje se vidim, imam še priložnost na novo zgraditi kariero, kaj kariero – ponovno se moram sestaviti sama.
Racionalna vprašanja, na katera si skuša avtorica odgovoriti tudi v pogovoru s partnerjem, ciklično vračajo Sheilo Heti vedno na isto izhodišče: Si otroka želim tako močno, da sem se zanj pripravljena odpovedati delu sebe? Kaj pa, če si otroka ne želim? Kakšno držo naj zavzamem do te odločitve? Kako naj se postavim proti družbenim pričakovanjem? Hetijeva tako skladno z nihanjem hormonov v menstrualnem ciklu – od folikularne faze prek ovulacije in menstruacije nazaj na začetek – niha v svoji odločitvi. Ko se npr. trdno odloči, da ne bo imela otrok, ji tla spodnese srečanje z nosečo prijateljico, ko se odloči, da si ga želi, pa obisk pri prijateljici z malimi otroki. In tako znova in znova, dokler ne spozna, da partner želi biti z njo in jo ceni le zaradi nje same, da jo vidi kot celovito, dovršeno osebo tudi brez otrok.
Sheila Heti v romanu prevprašuje tudi svoj odnos do mame. Govori o zgodovinskem spominu, ki se skozi generacije prenaša iz ženske na žensko, da ponavljajo iste vzorce kot njihove mame, dokler, tako kot ona, ena od njih tega vzorca ne prekine. Dokler ne prekine uroka, ki jih sili v sprejemanje odločitev, ki si jih ne želijo.
Njena zelo filozofska razmišljanja so začinjena tudi z njenim bolj intimnim, nekoliko iracionalnim vedenjem, ko svoje odločitve prepušča usodi, ki jo kreirajo meti kovancev po i-chingu, tarot karte in njene preroške sanje. Ženske smo ponavadi tiste, ki v času notranjih stisk in negotovosti odgovore o lastni usodi iščemo v zvezdah, kavnih usedlinah, kartah, ne da bi jih vzele preveč zares, temveč da bi pomirile svoje notranje strahove. V času negotovosti je potek lastnega življenja lažje prepustiti "višji sili", naključju, vendar gre pri odločitvi za otroka za odločitev, ki je večja od nas, zato se zanjo ne moremo odločiti sami. Trdna odločitev lahko pride šele takrat, ko se pomirimo s tem, kar je.
V romanu Sheile Heti Materinstvo sem našla tudi kar nekaj citatov, s katerimi bi lahko opisala svojo življenjsko izkušnjo in razmišljanje o vlogi ženske v družbi. Če bi lahko bi lahko izpisala skoraj polovico knjige. Nekaj najljubših citatov navajam v nadaljevanju.
“Ko pišeš, nisi nikoli sama, sem pomislila, to je sploh nemogoče - to je kategorično nemogoče - saj je pisanje odnos. Takrat stopaš v odnos s silo, ki je skrivnostnejša od tebe. Kar se mene tiče, je to osrednji odnos v mojem življenju.”
”S porodom je kot s splavom. Ljudje mislijo, da jim tvoje telo pripada: mislijo, da ti lahko govorijo, kaj naredi s svojim telesom. Moški hočejo telesa žensk nadzorovati, tako da jim prepovedujejo splav; ženske pa si prizadevajo telesa drugih žensk nadzorovati tako, da jih silijo, naj imajo otroke.”
”Najbolj ženski problem je da si ne odmeriš dovolj prostora in časa ali pa ti tega ne dovolijo. Strpamo se v trenutke, ki si jih dopustimo, ali v trenutke, ki so nam jih dopustili drugi. Ne pretegujemo se ležerno v času, ampak si skopo odkazujemo najmanjše odmerjene trenutke časa, v katerih naj bivamo. pustimo, da vsi tiščijo v nas. Same do sebe skoparimo s prostorom in časom. Ampak ali to, da imaš otroke, ne vodi do najbolj skopega odmerjanja časa in prostora? Imeti otroka reši problem vzgiba, da sebi ne bi privoščila ničesar. Iz tega vzgiba naredi krepost. da v samoodrekanju sama ješ nazadnje, da se stiskaš v najmanjše prostorčke v upanju, da boš deležna ljubezni - če imaš otroke, si hitro tam.” (str. 186)
”Dolžina ženskega življenja je kakih trideset let. Bojda mora v teh tridesetih letih - od štirinajstega do štiriinštiridesetega - opraviti vse. Najti mora moškega, narediti otroke, začeti in zagnati kariero, se izogniti boelznim in na ločenemu računu nabrati dovolj denarja, tako da moški ne more zaigrati vsega, kar sta v življenju prihranila. Trideset let ni dovolj, da izživiš celotno življenje! Ni dovolj časa za vse od a do ž. Če svoj čas uporabim za eno, si bom gotovo prav to kasneje očitala. /…/ Česa vsega nisem naredila, ker v osnovi nisem hotela verjeti, da sem najprej in predvsem ženska.” (str. 212-213)
”Človeško življenje je nekakšna kratkovidnost, blodimo vsevprek in vidimo samo, kar je tik pred nosom ali pa niti tega ne - hodimo drug mimo drugega, tako zapleteni v svoje dramice, da zamujamo vse po vrsti, in iz muhe delamo slona. To obupno hlastanje za lastnim smislom! - ko pa so naša življenja v resnici nesmiselna. naša življenja so nesmiselna, ne pa tudi Življenje - Življenje je huronsko smešno in čudovito in poka od radosti. Življenje je čista svoboda in zaobjema vse - celo ta turobni, sivi človeški svet.” (str. 244)”
Več o Sheili Heti in romanu Materinstvo:
avtoričina spletna stran
Guardian, 25. 3. 2018: Sheila Heti: ‘There's a sadness in not wanting the things that give others their life’s meaning’
MMC RTV Slo, 5. 3. 2020: Sheila Heti: Materinstvo
Delo, 15. 3. 2020: »Materinstvo velja za mistično stvar in hotela sem ga demistificirati« (intervju z Irena Štaudohar)
Sheila Heti: MATERINSTVO
Originalni naslov: Motherhood
Jezik: slovenski
Datum izida: 19.02.2020
Število strani: 314
ISBN/EAN: 9789612846152
Vezava: broširana
Založba: Beletrina
Prevod: Katja Zakrajšek