Mame in tovornjakarji Ivane Dobrakovove je pretresljiva zbirka petih kratkih zgodb, ki se poglabljajo v surove in pogosto vznemirljive življenjske izkušnje žensk. Glavne junakinje Dobrakovovinih zgodb so živi in realistični portreti žensk, ki se spopadajo z življenjskimi razočaranji in surovo realnostjo lastnih čustvenih pokrajin.

Van Rijckegem mojstrsko slika vzdušje Napoleonovega obdobja, pri čemer ne pozabi na prikaz surovosti vojnega življenja. V ospredju zgodbe pa stoji Stans, ki s svojim pogumom in neomajno vero v sebe premaga številne ovire in družbene predsodke. Dekle z mušketo je zgodba o uporu, prijateljstvu in iskanju lastne poti v svetu, ki je poln nevarnosti in predsodkov. V zgodbi odkrivamo teme identitete, upora in boja za osebno svobodo, hkrati pa avtor poudarja omejitve in pričakovanja do žensk tiste dobe, ki še marsikje niso odpravljene in zato je zgodba aktualna tudi danes.

Roman spretno raziskuje teme nadzora, starševskih pravic in družbenih pričakovanj ter ustvarja srhljiv razmislek o pritiskih in obsodbah, s katerimi se danes soočajo predvsem matere. Avtorica zna učinkovito ujeti čustveno muko matere, ki je ločena od svojega otroka in hkrati podvržena neusmiljenemu nadzoru in manipulaciji. Ko beremo knjigo lahko osebno občutimo njen obup, jezo in redke trenutke upanja. Občutki ob branju tega romana so tako tesnobni kot srhljivi, da sem knjigo, preden sem jo dokončala, kar dvakrat odložila.

Elia Barceló je ustvarila očarljivo zgodbo, bogato s čustvi in napetostjo. Je zgodba o sencah, ki jih preteklost meče na sedanjost, in o barvah, skozi katere resnica, nekoč tiha in zakrita, oživi. Barva tišine ni le iskanje resnice o sestrini smrti; je tudi raziskovanje umetniškega izražanja in načinov, kako lahko umetnost zrcali življenje in razkriva resnico ter kako zgodovina in spomin oblikujeta našo identiteto. Je globoka meditacija o zapletenih odnosih v družini, o ljubezni, izgubi in odrešitvi.

Na splošno je »Matere ne« razmišljujoče branje, ki ponuja oster pogled na temnejše vidike človeške psihologije, obenem pa ponuja nežen, včasih celo srce parajoč pogled na materinstvo. Je roman, ki izziva, tolaži, včasih okrega, spet drugič potreplja po ramenu. O bremenih, ki jih nosimo in načinih, kako se z njimi soočamo, razmišljamo še dolgo po tem, ko smo knjigo že odložili.

Avgusta se vidiva je zgodba o ženski srednjih let, ki vsakega avgusta obišče otoček, na katerem je pokopana njena mama in kjer daleč od moža in družine lahko postane neka druga ženska s popolnoma drugačnim življenjem, karakterjem, ko ji je dovoljeno, da v tistem kratkem času izkusi vse tisto, kar ji je v vsakdanu prepovedano ali vsaj onemogočeno.

Haratišvili je mojstrica pripovedovanja zgodb. Niti en del 1100-stranske sage ni odveč. Vsak kamenček doprinese k mozaiku tapiserije, s katero se Haratišvili pokloni svoji domovini in s katerim postavi spomenik odpornosti človeškega duha pred neusmiljenim pohodom časa. Njen svet je svet nenehnih sprememb, v katerem okus posebnega recepta za vročo čokolado nosi težo generacij, skrivnosti in upanja na boljši jutri.

Roman nemške avtorice Daniele Krien Ljubezen v stiski, ki je v prevodu Aleša Učakarja izšel pri založbi Mladinska knjiga, me je navdušil s svojim prefinjenim pisateljskim slogom in zanimivim prepletom življenjskih usod petih žensk, ki se znajdejo pred množico izbir, a zdi se, da vedno izberejo napačno. Vseeno pa je pustil nek grenak priokus z mislijo, če je moški res vse, kar si ženska danes od življenja želi.

Materinstvo je esejistični roman o lastni avtoričini osebni izkušnji raziskovanja vloge ženske v sodobni družbi, o moškemu izkoriščanju ženskih teles, je globoko razmišljanje o materinstvu, podvrženemu družbenim pričakovanjem, zakaj danes sploh imeti otroka in kako upravičiti, če se odločiš, da otrok ne boš imel. Hkrati o materinstvu razmišlja tudi v odnosu feminizma in umetniškega ustvarjanja. Je pisateljica lahko hkrati tudi mama?