Roman "Deklica" Camille Laurens je globoko introspektivno in prepričljivo raziskovanje ženskosti in identitete, v katerem avtorica mojstrsko prepleta osebno pripoved s širšimi družbenimi vprašanji o ženskosti. Roman razčlenjuje kompleknost odraščanja deklice, od trenutka, ko se rodi, do njene transformacije v odraslo žensko. Laurens zgodbo svoje junakinje pripoveduje tako, da preseže biografsko raven in jo prenese na bolj univerzalno, družbeno-kulturno raven, v kateri odsevajo tako dinamika odnosov med spoloma kot neenakosti, ki že stoletja izhajajo iz nje.

Van Rijckegem mojstrsko slika vzdušje Napoleonovega obdobja, pri čemer ne pozabi na prikaz surovosti vojnega življenja. V ospredju zgodbe pa stoji Stans, ki s svojim pogumom in neomajno vero v sebe premaga številne ovire in družbene predsodke. Dekle z mušketo je zgodba o uporu, prijateljstvu in iskanju lastne poti v svetu, ki je poln nevarnosti in predsodkov. V zgodbi odkrivamo teme identitete, upora in boja za osebno svobodo, hkrati pa avtor poudarja omejitve in pričakovanja do žensk tiste dobe, ki še marsikje niso odpravljene in zato je zgodba aktualna tudi danes.

Roman spretno raziskuje teme nadzora, starševskih pravic in družbenih pričakovanj ter ustvarja srhljiv razmislek o pritiskih in obsodbah, s katerimi se danes soočajo predvsem matere. Avtorica zna učinkovito ujeti čustveno muko matere, ki je ločena od svojega otroka in hkrati podvržena neusmiljenemu nadzoru in manipulaciji. Ko beremo knjigo lahko osebno občutimo njen obup, jezo in redke trenutke upanja. Občutki ob branju tega romana so tako tesnobni kot srhljivi, da sem knjigo, preden sem jo dokončala, kar dvakrat odložila.

Na splošno je »Matere ne« razmišljujoče branje, ki ponuja oster pogled na temnejše vidike človeške psihologije, obenem pa ponuja nežen, včasih celo srce parajoč pogled na materinstvo. Je roman, ki izziva, tolaži, včasih okrega, spet drugič potreplja po ramenu. O bremenih, ki jih nosimo in načinih, kako se z njimi soočamo, razmišljamo še dolgo po tem, ko smo knjigo že odložili.

Avgusta se vidiva je zgodba o ženski srednjih let, ki vsakega avgusta obišče otoček, na katerem je pokopana njena mama in kjer daleč od moža in družine lahko postane neka druga ženska s popolnoma drugačnim življenjem, karakterjem, ko ji je dovoljeno, da v tistem kratkem času izkusi vse tisto, kar ji je v vsakdanu prepovedano ali vsaj onemogočeno.

Roman Dežela drugih francoske avtorice Leile Slimani (poznamo jo že po romanu Uspavanka) predstavlja globok in privlačen odmik v zgodovinsko fikcijo, ki raziskuje teme kolonializma, svobode in identitete skozi optiko mešane francosko-maroške družine v Maroku po drugi svetovni vojni. Slimani s svojo značilno eleganco in pronicljivostjo slika živopisno sliko dežele na stičišču svobode in tradicije, kjer se neločljivo prepletata osebno in politično.

“Vsaka ženska, ki hoče živeti polno, bi si morala postaviti ta vprašanja: Kaj imam rada? Kaj me veseli? Kaj me osrečuje? Ob čem se počutim živo? Kaj je zame lepota in kdaj si vzamem čas, da se napolnim z njo? Kdo se skriva pod vsemi temi vlogami? Kakšen je moj pravi jaz?« in nadaljuje: Moramo si zapomniti: sem tista, ki gradi – nisem grad. Sem ločena in celovita. Gradim in obnavljam. Razigrana. Lahkotna. Ves čas se spreminjam.”

Materinstvo je esejistični roman o lastni avtoričini osebni izkušnji raziskovanja vloge ženske v sodobni družbi, o moškemu izkoriščanju ženskih teles, je globoko razmišljanje o materinstvu, podvrženemu družbenim pričakovanjem, zakaj danes sploh imeti otroka in kako upravičiti, če se odločiš, da otrok ne boš imel. Hkrati o materinstvu razmišlja tudi v odnosu feminizma in umetniškega ustvarjanja. Je pisateljica lahko hkrati tudi mama?