Erik Vogler ni navaden fant. Je ekscentričen, nekoliko nenavaden petnajstletnik, obseden z redom in čistočo. Vsa njegova oblačila morajo biti razvrščena po barvah, njegovi robčki iz najboljšega bombaža in do popolnosti zlikani; njegovi italijanski čevlji se morajo lesketati, njegova soba mora biti popolnoma pospravljena in brez najmanjše sledi prahu. Erik do popolnosti pozna in upošteva etiko in bonton visoke družbe, vendar mu vsakršna sprememba od ustaljenega in pričakovanega urnika povzroča nepredstavljiv stres in tesnobo.

Zgodba se vrti okoli Grigorja, radovednega šestletnika, ki sicer živi v blokovskem naselju, a ga bolj kot mesto zanima narava. Še posebej se naveže na čebelo, ki jo sreča v bližnjem parku, v katerega bi se kar preselil. Zaveznike in prijatelje pa najde tudi med drugimi prebivalci parka in živalskega vrta. Živali mu pomagajo reševati težave, v katere zaide, odgovarjajo mu na vprašanja, ki bi se morda odraslim zdela naivna in otročje zabavna, Grigorju pa pomagajo najti red in smisel v tem kaotičnem svetu, ki ga šele spoznava.čevlji se morajo lesketati, njegova soba mora biti popolnoma pospravljena in brez najmanjše sledi prahu. Erik do popolnosti pozna in upošteva etiko in bonton visoke družbe, vendar mu vsakršna sprememba od ustaljenega in pričakovanega urnika povzroča nepredstavljiv stres in tesnobo.

Mame in tovornjakarji Ivane Dobrakovove je pretresljiva zbirka petih kratkih zgodb, ki se poglabljajo v surove in pogosto vznemirljive življenjske izkušnje žensk. Glavne junakinje Dobrakovovinih zgodb so živi in realistični portreti žensk, ki se spopadajo z življenjskimi razočaranji in surovo realnostjo lastnih čustvenih pokrajin.

Van Rijckegem mojstrsko slika vzdušje Napoleonovega obdobja, pri čemer ne pozabi na prikaz surovosti vojnega življenja. V ospredju zgodbe pa stoji Stans, ki s svojim pogumom in neomajno vero v sebe premaga številne ovire in družbene predsodke. Dekle z mušketo je zgodba o uporu, prijateljstvu in iskanju lastne poti v svetu, ki je poln nevarnosti in predsodkov. V zgodbi odkrivamo teme identitete, upora in boja za osebno svobodo, hkrati pa avtor poudarja omejitve in pričakovanja do žensk tiste dobe, ki še marsikje niso odpravljene in zato je zgodba aktualna tudi danes.

Mladinski roman "Dnevnik poredne punce" litovske pisateljice Kristine Gudonyte je obsežen dnevniški zapis odraščajoče Kotrine, ki ponuja intimen in odkrit pogled na izzive „slabih deklet”, ki skušajo najti svoje mesto v svetu. Kristina Gudonytė je oblikovala pripoved, ki je hkrati navdušujoča in introspektivna. Njeni dnevniški zapisi so prežeti z iskrenostjo, nasprotujočimi čustvi in ​​kančkom upora. Bralce potegnejo v notranji svet dekleta, ki kljubuje družbenim normam in pričakovanjem. Njeno pot zaznamuje soočanje z družinskim nasiljem, novima partnerstvima staršev, osebno negotovostjo, izzivi duševnega zdravja ter iskanje identitete in namena.

Na splošno je »Matere ne« razmišljujoče branje, ki ponuja oster pogled na temnejše vidike človeške psihologije, obenem pa ponuja nežen, včasih celo srce parajoč pogled na materinstvo. Je roman, ki izziva, tolaži, včasih okrega, spet drugič potreplja po ramenu. O bremenih, ki jih nosimo in načinih, kako se z njimi soočamo, razmišljamo še dolgo po tem, ko smo knjigo že odložili.

Caló uporabi metaforo ogledala za seciranje plasti Martine osebne zgodovine, njenih odločitev in pogosto boleče poti k samosprejemanju. Avtoričina proza ​​je občutljiva in močna ter plete zgodbo, ki je povezana tako z notranjimi pokrajinami, po katerih plujemo, kot z zunanjimi realnostmi, ki nas oblikujejo.

Care Santos se v svojem prepričljivem mladinskem romanu, sestavljenem iz dveh delov - Laž in Resnica - loti vznemirljivega raziskovanja teh dveh kompleksnih človeških oblik vedenja. Oba skupaj pleteta kompleksno tapiserijo laži, prevar, družinskih skrivnosti, utajenih resnic in vedenj, ki smo jih pripravljeni storiti ljudje, da bi zaščitili tisto, kar nam je najdražje.

Novembra lani sem na Slovenskem knjižnem sejmu spoznala ameriškega pisatelja, prevajalca, urednika in založnika Lawrenca Schimla. V Sloveniji je precej znan pisec otroških knjig, ki jih otroci vedno znova radi prebirajo. Če ga še ne poznate, preverite naslednje knjige: Založba Malinc je izdala dve Lawrenceovi kartonki Zgodaj zjutraj in Zdaj ni čas za igro, med pandemijo pa so tri njegove zgodbe Nočem biti tukaj, Tilkin zmaj in Ni ga čez original, izšle v v obliki e-knjig. Še nekaj njegovih slikanic je izšlo pri založbi SKUC/Aleph: Spuščanje zmajev, Sosedje in prijatelji, Cecilija in zmaj, Lužasta pot, Boš bral knjigo z mano in dvojezična slovensko/angleška knjiga Tak kot drugi/Just Like Them.

V pogovoru je José Luś Peixoto razmišljal o literaturi: “Literatura je v nasprotju s tabuji, je povabilo k pisanju. Literatura mora biti človeška: dela iz ljudi, za ljudi s človeškimi elementi. Čustva brez inteligence niso literatura, pa tudi inteligenca brez čustev ne more biti literatura. Čustva so znak, da je o nečem vredno razmišljati, pisati. Literatura je način, kako se skušamo odkriti, čeprav se skušamo odkriti prek zgodb drugih ljudi.”