Zanimivo je opazovati, kako Ferrantino pisanje daje vsem znanim, vsakodnevnim situacijam nekakšen poseben pomen. V primeru romana Skrivno življenje odraslih tako uporabi najstniški svet in odraščanje kot odličen poligon za učenje o resničnem življenju odraslih. A knjiga je hkrati tudi spoznanje, da fikcija nikoli ne bo mogla docela ubesediti resničnosti.

Zgodba romana Na perišču se začne, ko avtorica sodeluje v televizijski oddaji ob izidu svojega knjižnega prvenca. Ne sumi, da njena podoba na zaslonu vznemiri zaposlenega v službi za parke in krajino mesta Nogent-le-Rotrou. Potem ko je odslužil kazen za zločin, storjen pred tridesetimi leti, zdaj živi skromno življenje v zakotju francoskega podeželja. Podoba na ekranu ga prisili, da se nepričakovano sooči s svojo preteklostjo in krivdo.

V pogovoru je José Luś Peixoto razmišljal o literaturi: “Literatura je v nasprotju s tabuji, je povabilo k pisanju. Literatura mora biti človeška: dela iz ljudi, za ljudi s človeškimi elementi. Čustva brez inteligence niso literatura, pa tudi inteligenca brez čustev ne more biti literatura. Čustva so znak, da je o nečem vredno razmišljati, pisati. Literatura je način, kako se skušamo odkriti, čeprav se skušamo odkriti prek zgodb drugih ljudi.”

Cankarjeva založba je danes na novinarski konferenci v ljubljanskem Konzorciju predstavila nove tri ikonične prevode, ki jih je umestila med Moderne klasike. Vsak med njimi je po svoje odraz časa, v katerem živimo, kar jih dela aktualne in nujne branja: Murakami: Vsi božji otroci plešejo; Ndiaye: Moje je maščevanje; Flemming: Moonraker.

Film ni izneveril mojih pričakovanj. Scenarij filma Tam, kjer pojejo raki lepo povzema zgodbo romana Delie Owens. Lirične opise pokrajine nadomešča čudovita fotografija Polly Morgan. Pred mano so se v živo prikazali prizori, ravno taki, kot sem o njih sanjala med branjem knjige. Peščine, mrtvi rokavi, čudoviti svet živali, magična svetloba, ki proseva skozi veje dreves … so tisti, ki so me v filmu še posebej navdušili.

Primoz Sturman se vedno znova vrača s svežimi zgodbami s slovenskega prostora v Italiji. To je tudi območje, ki mu je kot človeku, ki že vse življenje živi razpet med Slovenskim Krasom in Trstom, tudi najbolj domače. Gre za območje vmes (in between), zato ni čudno, da so njegove zgodbe polne ambivalentnosti, iskanja trdnih tal pod nogami, nekakšne izgubljenosti iz občutka, da njegovi junaki ne pripadajo nikomur.

“Vsaka ženska, ki hoče živeti polno, bi si morala postaviti ta vprašanja: Kaj imam rada? Kaj me veseli? Kaj me osrečuje? Ob čem se počutim živo? Kaj je zame lepota in kdaj si vzamem čas, da se napolnim z njo? Kdo se skriva pod vsemi temi vlogami? Kakšen je moj pravi jaz?« in nadaljuje: Moramo si zapomniti: sem tista, ki gradi – nisem grad. Sem ločena in celovita. Gradim in obnavljam. Razigrana. Lahkotna. Ves čas se spreminjam.”

Pohodniški dnevnik Sama Ruglja Na prepihu, ki je pri založbi Litera izšel v začetku letošnjega poletja, govori o dogodkih, ko sta bila za nami že dva vala pandemije virusa Covid-19. A ko gledam sproščene in nasmejane obraze, ki se z vrhov slovenskih gora danes smejijo s fotogafij na družabnih omrežjih, se zdi, kot da je korona, o soočanju s katero piše Rugelj, le čista fikcija, utvara, utopija, ne pa resničnost, ki jo živimo že dve leti.
Kljub temu bodo zgodbe, ki jih je zapisal v knjigi Na prepihu, ostale živ (o)pomnik in pričevalec nekega časa, ki nam ga je bilo dano do(pre)živeti.

Wim Hof - Ledeni človek ne želi biti superjunak, niti guru. Iskreno priznava, da si svoje metode ni izmislil sam, saj jo človeštvo uporablja že tisoče let. V njem pa gori iskrena želja prebuditi človeštvo, da bi se začelo zavedati svoje zmožnosti, da lahko poskrbi zase le z močjo svojega uma, in se zavestno potopiti v neskončen bazen čudovite človeškosti, hvaležnosti, zaupanja in brezpogojne ljubezni, ki spi globoko v nas. Metoda Wima Hofa (založba Primus) vam bo pomagala, da se začnete zavedati, da ste v življenju zmožni doseči veliko več, kot ste prepričani danes.

Ko sem zaprla zadnjo stran romana Deborah Levy Mož, ki je videl vse (založba Beletrina), sem bila popolnoma navdušena. Wow, kakšen roman!!! Ko pa sem se zavedela, da bom morala o njem nekaj povedati tudi za tiste, ki spremljajo mojo Knjigo v živo, sem bila v zadregi, saj nisem vedela, kaj naj jim o zgodbi sploh povem, kje naj začnem. V glavi se mi je pomešala celotna zgodba, in ker se določeni deli zgodbe ponavljajo, nisem več znala narisati časovno prostorske linije zgodbe. Gre za intenzivno potovanje v samo sebe in prevpraševanje, kaj je resnica, ki jo živim? Kdo vpliva nanjo in s kakšnimi nameni?

Ko sem končala z branjem zadnjega v slovenščino prevedenega romana Elif Shafak 10 minut, 38 sekund v tem čudnem svetu (založba Sanje, 2020), sem pomislila na to, kako se - če pogledam samo njene knjige - položaj ženske v tem zares čudnem svetu iz leta v leto spreminja - na slabše.

Jamal Ouriachi je nizozemski psiholog, terapevt in odličen opazovalec človekovih notranjih hotenj in psihopatologije spolnih odmikov. Roman Lakota je njegov četrti roman, s katerim je leta 2017 osvojil Evropsko nagrado za literaturo in prodrl v širši evropski prostor.

Odnos hčere in mame je eden najbolj kompleksnih odnosov v človeški družbi. Odnos med mamo in sinom, ali hčerjo in očetom nikoli ne bo tako travmatičen kot prav med dvema zaporednima potomkama v družini. In ravno o tem govori knjiga Victorie Secunda Če škripa med hčerjo in materjo. Gre za obsežno študijo - ima skoraj 600 strani - odnosov med materjo in hčerjo. Prvič je prevod knjige izšel pred 10 leti in je bila dolgo razprodana – lani – leto dni po avtoričini smrti – pa so jo pri založbi Umco ponatisnili in je sedaj spet na voljo.

Na svetu danes živi 272 milijonov mednarodnih migrantov, vsak pa ima svojo zgodbo, ki ji moramo prisluhniti, da bi jih razumeli. Kaj nekaj pričevanj je avtorica tokratne knjige v živo Christy Lefteri vpletla v svoj roman Čebelar iz Alepa. Knjiga je v prevodu Manice Baša izšla pri založbi Učila International.

"Preteklost je lepa zato, ker se čustva v trenutku, ko se zbudi, nikoli ne zavemo v celoti. Razvije in dozori šele pozeje, zato imamo popolno sliko čustev samo o preteklosti ne pa o sedanjosti," pravi Virginia Wolf v citatu k uvodu v biografskem romanu Osvobojena ameriške zgodovinarke Tare Westover, ki je sredi lanskega leta izšla pri založbi Mladinska knjiga.

Pred branjem knjige Kava s smetano, avtorice Natalije Pavlič nisem poznala, na njeni spletni strani sem videla, da piše o svojem psu in teku. Psa sicer imam, tek pa ni ravno "my thing", zato sem nekaj časa razmišljala, kaj naj storim, ko me je avtorica prosila za recenzijo. Naj sprejmem ali ne? Ker pa sem si že nekaj časa nazaj rekla, da priložnosti nikoli več ne bom rekla NE, ker razumem, da vsaka stvar pride do mene z razlogom, sem izziv sprejela.

Predstavljajte si, da vam mož po desetih letih zakona pove, da si je od nekdaj želel biti ženska. Kaj bi vam v tistem trenutku šinilo skozi glavo? Prav to se je namreč zgodilo prav avtorici pričujočega romana Preden moj mož izgine, finski pisateljici Selji Ahava, ki jo Slovenci že prav dobro poznamo po romanu Stvari, ki padejo z neba. Oba romana sta v prevodu Julije Potrč Šavli izšla pri založbi KUD Sodobnost International.

Novi potopisni roman Jakoba J. Kende Transverzala je daleč od tega, da bi bil planinski priročnik o Velikem slovenskem krogu z nasveti, kako ga prehoditi. Vsak, ki bo od njega to pričakoval, bo močno razočaran. Je pa globok poklon lepotam naše dežele, njenim ljudem in predvsem duhu planinstva.

Boleča in tragična zgodba, v kateri ni konca žalosti, a hkrati topla, požrtvovalna, navdihujoča, kot je lahko le ljubezen. Otroci z vlaka vas zagotovo ne bodo pustili ravnodušnih. Ob Eleni Ferrante je z Violo Ardone zgodovina juga Italije dobila novo podobo. Toplo priporočam!

Primož Sturman se je name obrnil nekega turobnega novembrskega dne, ko mi je na messengerju pustil preprosto sporočilo, če obstaja kakšna možnost, da bi na svojem blogu pisala tudi kaj o njegovi knjigi. Ko sem ga prosila, če mi lahko o njej pove kaj več, je v telegrafskem slogu - za kakršnega so se potem tudi izkazale zgodbe iz zbirke Sinteze, zdrdral: "Dolga je 112 strani. In zbika dvajset kratkih zgodb. Ki so nastale med drugo polovico leta 2018. In koncem 2019. Iskal sem založnika, pa se ni našel. Zato sem se odločil za samozaložbo. Zgodbe so bile v glavnem že objavljene. Na literarnih portalih in v revijah. Nekaj tudi na mojem blogu. Vam lahko pošljem pdf, da preletite. Če se odločite za kaj več pa še knjigo iz papirja."