Joanne Ramos v svojih končnih opombah pravi, da so jo navdihnili ljudje, ki jih pozna, in zgodbe, ki so ji jih povedali. Pozna način bivanja v priseljenski skupnosti, razloge za njihove selitve, način njihovega delovanja, pozna pa tudi Filipinke, ki so svoje otroke pustile doma, da bi kot pestunje, varuške, gospodinje ali snažilke delale pri bogatih Američanih, še celo sama je najela eno. Pozna pa tudi dvoličnost Američanov, ko pride do vprašanj o enakosti in enakopravnosti, ki so le še mrtva črka na papirju.

Deževno vreme in luna v ribah nista ravno moja prijatelja, zato danes samo ena kratka zgodbica, ki sem jo pred časom prebrala in o kateri sem veliko razmišljala.

V tej kompleksni naraciji O'Brienova bralca spodbuja k razmišljanju o družbi in njeni odgovornosti do vsakega njenega člana. Njeno pisanje vleče čustveno in miselno. O'Brienova predstavlja čudovit in prepričljiv glas, ki tematiko podaja na živ, odmeven in na nek način tudi očarljiv način. V njenem pisanju zaživijo tudi stvari, kot so avtomobili in gozd. Še posebej gozd - temačen, vlažen in skrivnosten, celo magičen kraj, ki v sebi skriva lepoto in bolečino. To je čudna zgodba, vredna branja, ki bo ostala z vami še dolgo po tem, ko boste obrnili zadnjo stran.

Pred kratkim je bil na portalu Siol.net objavljen pogovor z raziskovalko Ano Vogrinčič Čepič o naših bralnih navadah.

Danes je večino otrok težko prepričati, da bi v roke vzeli knjigo, saj jih pritegnejo številne druge stvari in dejavnosti. Moramo biti pošteni - težko je tiskani knjigi tekmovati z računalniškimi igrami, družbenimi mediji, druženju s prijatelji. Zato otroci težko prežvečijo še tistih nekaj obveznih knjig za domače branje, že precej manj jih bere za bralno značko, kaj šele da bi brali za zabavo. Zato je ena najboljših stvari, ki jih lahko naredimo starši, učitelji oziroma skrbniki, da pustimo otrokom, da si sami izbirajo knjige.

​Bronja Žakelj je s svojim prvencem Belo se pere na devetdeset, v katerem je odkrito in iskreno spregovorila o svojem odraščanju in mladosti, ter o mamini in svoji težki bolezni, zagotovo zaznamovala letošnjo literarno jesen. Knjiga je bila tudi knjiga meseca v bralnem klubu Literarna lekarna.

Slovaški pisatelj Marek Vadas, avtor slikanice Na begu, je prav poseben mož, ki ga privlači afriška celina. Tja je napravil kar trinajst dolgih izletov, na katerih je obiskal Kamerun, Čad, Gabon in Nigerijo. Od prvega potovanja v Afriko meni, da ni izgubljenega časa. V svojih knjigah se pogosto loteva položaja tamkajšnjih otrok. Tako je za zgodbo Zdravilec (2006) prejel prestižno literarno nagrado Anasoft Litera, dve leti prej pa je bil s knjigo "Pravljice iz črne Afrike" nominiran za nagrado BIBIANA za najboljšo knjigo za otroke. Prejšnji teden je prijazno odgovoril na nekaj mojih vprašanj.

Danes sem bila z dragim prijateljem dogovorjena za kavo v središču Ljubljane. Ker nisem hotela zamuditi, kot se mi večkrat dogaja zadnje čase, sem šla od doma dovolj zgodaj, da mi je po parkiranju še vedno ostalo cele pol ure do dogovorjene ure. Nisem pomišljala, saj me je kar vleklo v Konzorcij. Rekla sem si, da bom samo malo pogledala, kaj je novega na njihovih policah, da si dam v spomin, kaj naj si izposodim v knjižnici. Da ne bom nič kupila.