V romanu spremljamo zgodbo štiridesetletne arhitektke Ide, ki se z avtobusom odpravi v obmorsko mesto Vinterkjaer na jugu Norveške, kjer bo njena mama na družinskem vikendu praznovala svoj 65. rojstni dan. Tam jo že pričaka mlajša sestra Marthe s svojim partnerjem Kristofferjem in njegovo triletno hčerjo Oleo iz prejšnjega zakona. Ves čas bivanja na družinskem vikendu Ida razmišlja o svoji želji dobiti partnerja, s katerim si bo lahko ustvarila trdno ljubezensko vezo in s katerim bo lahko ustvarila družino. Nobeden od moških, ki jih poišče na Tinderju, se ne izkaže za dolgoročno perspektivnega. Prestrašena, da je njen čas že minil, razmišlja, da bi si dala zamrzniti jajčeca. Ko želi sestri zaupati svojo odločitev, ji ta pove, da je noseča.

Čeprav kratek, roman Ženska iz samopostrežne trgovine odpira številna vprašanja o tem, ali je res družba tista, ki določa našo vrednost na podlagi naših ambicij in dosežkov. Smo uspešni in zato vredni le takrat, ko se podredimo pričakovanjem družbe? Je bolje, če sledimo sebi in postanemo to, kar je v skladu z našo resnično naravo, in smo zato zadovoljni in srečni (četudi z malim in skromnim)? Ali da se podredimo družbenim normam in tako zanikamo sebe in svoje želje, pri tem pa trpimo, izgorimo, se soočimo s tesnobami in depresijo, ker ne uspemo zadovoljiti teh pričakovanj? Zakaj drugačnost v nas vzbuja nelagodje, da jo želimo odpraviti s poniževanjem, zasmehovanjem, izločitvijo?

Čeprav v svoji zgodbi 35 kalorij brez sladkorja piše o naraščajoči problematiki bulimije in anoreksije med najstniki v Srbiji (in morda tudi še kje drugje), Jasminka na težave otrok, ki se soočajo s tem problemom, ne gleda pokroviteljsko, niti očitajoče, temveč z empatijo in razumevanjem išče vzroke, ki so privedli do tega, da se nedavno tega obetajoče dekle spremeni v sivo senco same sebe. Jasno pokaže, da ta problem ne vpliva le na prizadeto dekle, temveč spreminja dinamiko celotnih družin, ki se ne znajo spopasti s tujkom, ki se je vrinil mednje.

Za nekoga, ki ima rad morje, sončno svetlobo in veliko zraka, je branje njenih zgodb kot potovanje po neskončnem močvirju, polnem zadušljivih žveplovih meglic, iz katerih le v redkih trenutkih pokuka obraz, katerega zmaličena podoba ne pozna radosti in veselja. A Mika ni le nema opazovalka, skuša razumeti, kaj žene njene junake v brezupna dejanja, a jih pri tem ne pomiluje. Predstavi jih z vso resničnostjo in nepopustljivostjo, kakršno je življenje.

39. Slovenski knjižni sejem je pod sloganom “Beseda besedi” odprl svoja vrata na Gospodarskem razstavišču in vas bo sprejel toplih rok vse do nedelje, 26. novembra. Na stojnicah založb, ki so postavile svoje knjige na ogled v dvoranah Kocka in Kupola, lahko pobrskate za kakovostnimi otroškim in mladinskimi knjigami in si izberite take, ki bodo navduševale vas in še naslednje generacije. Zagotovo boste našli kakšno tudi zase.

Zagrebškega knjižnega sejma Interliber se vedno zelo veselim. Ne samo, da je to priložnost, da obiščem ljube prijatelje v Zagrebu, temveč predvsem zaradi vzdušja in vznemirjenja, ki ga prinaša. In Zagreb je tako blizu Ljubljane, da bi bilo največjo manifestacijo knjig na Hrvaškem greh zamuditi. A hkrati tudi tako daleč, da ga ne moreš obiskati vsak dan, zato vedno vem, da bom v ta dan želela stlačiti več kot zmorem.

Otroci in njihovi starši bodo lahko skupaj prebirali Čebelice, se z njimi družili čez dan ali pa jih bodo zazibale v sladek spanec. Starejšim bodo Čebelice vzbudile marsikateri spomin na njihovo otroštvo, saj so male in velike slikanice zagotovo prebirali že takrat, ko so bili tudi sami še otroci. Kot je izpostavila dr. Teja Zorko, direktorica Mestne knjižnice Ljubljana, “smo Slovenci lahko ponosni, da imamo tako knjižno zbirko, ki je večno živa, zimzelena, polna energije in ki nas megeneracijsko povezuje.”

Nagrado Kristine Brenkove podeljujejo z namenom, da bi spodbudili slovenske pisatelje in ilustratorje k ustvarjanju kakovostnih slikanic, založnike pa k večjemu vključevanju slovenskih pisateljev in ilustratorjev v svoje založniške programe, s čimer bi se povečal delež slovenskih izvirnih slikanic na našem knjižnem trgu. Z nagrado pa želijo ozaveščati tudi starše in pedagoške delavce o pomembnosti branja kakovostne otroške literature. To so letošnje nominacije.

Le Tellierjevo delo se poigrava z verjetnostjo in permutacijami realnosti, da bi pokazal, kako bi se posamezniki in družbe, odzvali na pojave, ki presegajo naše razumevanje delovanja sveta. Zavedanje, da bi se morda naše življenje odvilo povsem drugače, če bi bili v drugem času na istem mestu ali če bi v danem trenutku sprejeli drugačno odločitev, pa osvobaja tudi nas: je naša usoda v naprej določena ali imamo priložnost nekatere napake in izgubljene priložnosti popraviti?

Slikanici odpirata vrsto vprašanj, o katerih se z otrokom lahko pogovarjamo po prebranih knjigah. Od tega, kako bi bilo, če bi imeli sami doma kužka, kako bi si razdelili obveznosti glede njegovega sprehajanja, hranjenja, kopanja ipd. Pa ne samo o tem: ob knjigi se lahko pogovarjamo tudi o tem, kako se otrok sam počuti, ko gremo na primer nekam (na počitnice, izlet), kjer še nikoli ni bil, kakšna so njegova pričakovanja glede počitnic. Govori o tem, kako lahko izboljšamo medsebojne odnose, če se poslušamo, spoštujemo in upoštevamo drug drugega. Govori o hvaležnosti in empatiji, potrpežljivosti in brezpogojni ljubezni - kajti to so kvalitete, ki jih v naše življenje prinese prinese kuža. Ne izdajmo njegovega zaupanja! Bodimo tudi sami kot Basil.

Mila svojega rojstnega dne še nikoli ni preživela v Parizu, vedno le doma, v krogu družine. Tokrat bo drugače, kot se za prelomni življenjski trenutek spodobi, saj spozna, da mora prekiniti z vsem in vsemi, ki so do tedaj usmerjali njeno življenje, kajti le tako se bo lahko ponovno našla.

“Vsak pisatelj ve, da je pravi junak knjige bralec in ne pisatelj,” pravi Bucay. “Sufi je rekel, da je učenje (branje iz knjige) kot šivanje: branje je kot nit, ki ustvarja pot do znanja, pisec pa je tisti, ki drži iglo, ki tke nit. Zato mislim, da so pravi junaki bralci in ne pisatelji. Kar se zgodi, izhaja iz bralca, in je nekaj povsem drugega, kot sem mislil, ko sem sam pisal zgodbo. To je bogastvo, ki ga vidim v pripovedovanju.”

Če hočemo svoje občutke razumeti, jih moramo znati natančno opisati in si upati o njih tudi govoriti. Takrat ob sebi potrebujemo ljudi, ki nas ne bodo želeli le na hitro “zrihtat”, potem pa poslati nazaj v levji brlog, temveč tiste, ki nam bodo držali prostor, dokler spet ne začutimo trdnih tal pod nogami in nam ponovno posveti iskra v oči.

Prvi stavki v knjigi so kot prvi zmenki. Lahko se izkaže, da gre za zmenek s prevarantom, dolgočasnežem, v najslabšem primeru bo zmenek totalna polomija, v najboljšem vam bo prinesel končno zadovoljstvo. Benedict Wells začne svoj novi roman s stavkom, ki hkrati zajame bistvo zgodbe in zapleta, hkrati pa je tudi neke vrste spoiler: “Tisto poletje sem se zaljubil in umrla mi je mama.”

Konec maja se je zaključila prva delavnica ljubezenskega romana, ki jo je organizirala Cankarjeva založba. Enajst udeležencev - deset žensk in en moški - se je od decembra lani pa vse do danes pod vodstvom urednika Andreja Blatnika in avtorice Lare Paukovič seznanjali z zakonitostmi in pravili pisanja tovrstnega žanra. Ob tej priložnosti se je urednik ALjoša Harlamov pogovarjal z Vesno Milek, avtorico romana Kalipso, ki je ob izidu sprožil velik val ogorčenja in kritik.

Jezik knjige je intenziven, zelo čustven in ritmičen. Z neobičajnimi, morda celo nekoliko nenavadnimi frazami avtorica seže zelo globoko, da bi prikazala čustveni svet glavne junakinje. Bralca vabijo, da sam občuti Gaina čustva v sebi. Ob branju teh pasosov te mrazi, stiska v grlu, ostra bolečina zareže skozi želodec, kot bi te nekdo boksnil vanj ali ti pripeljal zaušnico. Da bi se le zbudili in videli, kam smo pripeljali ta svet in kakšno prihodnost puščamo našim otrokom.

Novembra lani sem na Slovenskem knjižnem sejmu spoznala ameriškega pisatelja, prevajalca, urednika in založnika Lawrenca Schimla. V Sloveniji je precej znan pisec otroških knjig, ki jih otroci vedno znova radi prebirajo. Če ga še ne poznate, preverite naslednje knjige: Založba Malinc je izdala dve Lawrenceovi kartonki Zgodaj zjutraj in Zdaj ni čas za igro, med pandemijo pa so tri njegove zgodbe Nočem biti tukaj, Tilkin zmaj in Ni ga čez original, izšle v v obliki e-knjig. Še nekaj njegovih slikanic je izšlo pri založbi SKUC/Aleph: Spuščanje zmajev, Sosedje in prijatelji, Cecilija in zmaj, Lužasta pot, Boš bral knjigo z mano in dvojezična slovensko/angleška knjiga Tak kot drugi/Just Like Them.

Literarni svet Fleur Jaeggy je svet odnosov, ki jih prežemajo hladna distanca, nezaupljivost in zamere, v katerih se ljudje tiho dušijo v svojih poškrobljenih konvencijah in ki se kot bolezen širijo med rodovi. Namesto toplih nežnosti, histeričnih izbruhov strasti, nenadzorovanega besa, ljubosumja, morda celo nasilja smo deležni le kratkih, odrezavih, zelo zadržanih asketskih povedi, v katerih ni prostora za čustva in leporečenje. Samo tišina in hladna dejstva, med njimi pa skoraj naključno navržene besedne zveze, zaradi katerih za trenutek nemo obstaneš: »ukinitev telesa«, »trpka prizanesljivost«, »izmuzljivi obup«.

Poetični roman o življenju skrivnostne pesnice Emily Dickinson Papirnata mesta izpod peresa kanadske avtorice Dominique Fortier (@cankarjevazalozba ) je ena tistih knjig, kjer si izpišeš prvi citat, ki poboža tvojo dušo, na koncu pa ugotoviš, da bi lahko med citate prepisal vso knjigo. Knjiga je rahla, zasanjana in eterična kot prvi spomladanski vetrič, ki te nežno poboža po vratu. A hkrati iz nje veje neupogljiva sila pesnice, ki je svoje življenje namesto v družbi ljudi rajši preživljala v družbi na majhne papirčke napisanih verzov, ki se zdijo kot bele snežinke, cvetlic z domačega vrta in peki slaščic za svoje nečake. Ves čas oblečena v belo se je ljudem zdela podobna duhu, prikazni, a moč njenih besed ostaja večna.

Cankarjeva založba je danes v Konzorciju predstavila svoje januarske novosti. Spoznali smo nova dela Elene Ferrante, OLiverja Sacksa, Esada babačićaa, Dominique Fortier in Nevena ušumovića ter prvi del Despentesine trilogije Vernon Subutex.