V knjigi Harukija Murakamija "Vsi božji otroci plešejo" je zbranih šest kratkih zgodb, od katerih je vsaka tesno povezana s potresom, ki je leta 1995 prizadel japonsko mesto Kobe. Čeprav sama katastrofa pogosto ostaja v oddaljenem ozadju, Murakami v vsaki od njih v svojem stilu mojstrskega pripovedovalca nadrealističnih in pretresljivih zgodb raziskuje teme izgube, negotovosti in človeških odnosov.

Mladinski roman "Dnevnik poredne punce" litovske pisateljice Kristine Gudonyte je obsežen dnevniški zapis odraščajoče Kotrine, ki ponuja intimen in odkrit pogled na izzive „slabih deklet”, ki skušajo najti svoje mesto v svetu. Kristina Gudonytė je oblikovala pripoved, ki je hkrati navdušujoča in introspektivna. Njeni dnevniški zapisi so prežeti z iskrenostjo, nasprotujočimi čustvi in ​​kančkom upora. Bralce potegnejo v notranji svet dekleta, ki kljubuje družbenim normam in pričakovanjem. Njeno pot zaznamuje soočanje z družinskim nasiljem, novima partnerstvima staršev, osebno negotovostjo, izzivi duševnega zdravja ter iskanje identitete in namena.

Roman "Kintsugi telesa" Senke Marić nosi naslov po japonski umetnosti popravljanja poškodovane lončenine z zlatom. Skozi to metaforo raziskuje življenje ženske, ki se mora po uničujoči osebni krizi znova sestaviti. Je pretresljivo raziskovanje ranljivosti in notranje moči, ki živi v nas, in nežne lepote, ki se skriva v nepopolnosti.

Skozi niz spreminjajočih se perspektiv, od Vivekove zgodbe do pogledov njegovih sorodnikov in prijateljev, Emezi mojstrsko sestavi večplastno zgodbo. Vsak pogled odkriva košček zapletene sestavljanke, ki iz katerih spoznamo Vivekovo življenje in okoliščine njegove smrti.

Roman Ujemi zajca je prvenec srbske avtorice Lane Bastašić, za katerega je leta 2020 prejela Evropsko nagrado za književnost. V romanu, postavljenem na ozadje povojnega Balkana, spremljamo Saro in Lejlo, ko se odpravita na potovanje iz Bosne na Dunaj, da bi našli Lejlinega izgubljenega brata Armina. Njuno potovanje ni le fizično, ampak globok potop v raziskovanje spomina, identitete in kompleksnosti prijateljstva.

Mladinski roman "Kvantni skok" je več kot le zgodba o odraščanju; je poglobljeno raziskovanje tega, kako se definiramo v odnosu do tistih, ki jih imamo radi, in nevidnih bojev, ki krojijo naša življenja. Lise Villadsen je oblikovala zgodbo, ki je hkrati intimna in univerzalna ter ponuja prepričljiv pogled na notranjo moč, ki je potrebna za krmarjenje skozi preizkušnje mladostništva.

Roman ni le zgodba o vojni, temveč tudi poglobljeno raziskovanje identitete in odtujenosti. Diop izzove bralca, naj se sooči z neprijetnimi resnicami o naravi nasilja in zapletenosti identitete afriškega vojaka v pretežno belski vojski, ki se bori v evropski vojni. To plastenje doda pripovedi prepričljivo globino, kompleksnih tem loteva z občutljivostjo in pronicljivostjo. Zaradi raziskovanja prijateljskih vezi in vpliva travme je globoko ganljivo in nepozabno branje, ki si zasluži široko priznanje in številna prejeta literarna priznanja.

„Dramska besedila obstajajo zato, da se uprizarjajo in da živijo svoja življanje na dorih, v učilnicah, telovadnicah in kjerkoli je mogoče. Tukaj so zbrana in objavljena, zato da imajo moč odpirati srca, širiti obzorja in omogočajo vživljanje v neštete svetove in like.” – Staša Prah

Roman spretno raziskuje teme nadzora, starševskih pravic in družbenih pričakovanj ter ustvarja srhljiv razmislek o pritiskih in obsodbah, s katerimi se danes soočajo predvsem matere. Avtorica zna učinkovito ujeti čustveno muko matere, ki je ločena od svojega otroka in hkrati podvržena neusmiljenemu nadzoru in manipulaciji. Ko beremo knjigo lahko osebno občutimo njen obup, jezo in redke trenutke upanja. Občutki ob branju tega romana so tako tesnobni kot srhljivi, da sem knjigo, preden sem jo dokončala, kar dvakrat odložila.

Elia Barceló je ustvarila očarljivo zgodbo, bogato s čustvi in napetostjo. Je zgodba o sencah, ki jih preteklost meče na sedanjost, in o barvah, skozi katere resnica, nekoč tiha in zakrita, oživi. Barva tišine ni le iskanje resnice o sestrini smrti; je tudi raziskovanje umetniškega izražanja in načinov, kako lahko umetnost zrcali življenje in razkriva resnico ter kako zgodovina in spomin oblikujeta našo identiteto. Je globoka meditacija o zapletenih odnosih v družini, o ljubezni, izgubi in odrešitvi.

Na splošno je »Matere ne« razmišljujoče branje, ki ponuja oster pogled na temnejše vidike človeške psihologije, obenem pa ponuja nežen, včasih celo srce parajoč pogled na materinstvo. Je roman, ki izziva, tolaži, včasih okrega, spet drugič potreplja po ramenu. O bremenih, ki jih nosimo in načinih, kako se z njimi soočamo, razmišljamo še dolgo po tem, ko smo knjigo že odložili.

Phaedra Patrick skrbno spleta pripoved, ki je hkrati prerosta,a hkrati nežna in polna upanja, čeprav se se izogiba sentimentalnosti. Vsi liki so spretno zastavljeni, avtorica je sposobna ujeti različne odtenke človeških čustev in transformativno moč novih izkušenj, zelo dobro razume, kako se ljudje soočajo z izgubo in ljubeznijo. Roman je dokaz, da nikoli ni prepozno za odkrivanje novih vidikov življenja in samega sebe ter da lahko preteklost odklene tudi lepoto sedanjosti.

"Dragi Michele" je pretresljiv in introspektiven roman, napisan v preprostem, a prodornem jeziku, značilnim za Natalio Ginzburg. Zajema intimno korespondenco med Michelejem, politično aktivnim intelektualcem, in posamezniki iz njegovega življenja, ki se zatekajo k njemu po vodstvo in družbo. Roman sestavljajo pisma in dialogi, ki odsevajo notranje boje in želje vsakega lika ter razkrivajo njihovo notranje življenje z izjemno jasnostjo in razumskostjo. Ginzburg odtenke človeških odnosov raziskuje skozi preproste, a globoke izmenjave misli med liki, v katerih se poglablja v zapletenost družinske dinamike, osebne svobode in neizogibnega minevanja časa.

Uporni bicikli so prvi roman Brine Svit, ki se v celoti dogaja v Ljubljani in je bil prvotno napisan v slovenščini, vzporedno pa ga je avtorica prevajala v francoščino. Kot pravi sama niti ne gre za prevajanje, teveč za prelivanje iz enega kulturnega okolja v drugega, in vsakič opazi med obema velike razlike. Njena junakinja na primer razmišlja, kako ji je bivša Jugoslavija vsadila občutek za svobodo, enakost in tudi drznost, da nekaj storiš, če ti okoliščine niso všeč.

Caló uporabi metaforo ogledala za seciranje plasti Martine osebne zgodovine, njenih odločitev in pogosto boleče poti k samosprejemanju. Avtoričina proza ​​je občutljiva in močna ter plete zgodbo, ki je povezana tako z notranjimi pokrajinami, po katerih plujemo, kot z zunanjimi realnostmi, ki nas oblikujejo.

Care Santos se v svojem prepričljivem mladinskem romanu, sestavljenem iz dveh delov - Laž in Resnica - loti vznemirljivega raziskovanja teh dveh kompleksnih človeških oblik vedenja. Oba skupaj pleteta kompleksno tapiserijo laži, prevar, družinskih skrivnosti, utajenih resnic in vedenj, ki smo jih pripravljeni storiti ljudje, da bi zaščitili tisto, kar nam je najdražje.

Avgusta se vidiva je zgodba o ženski srednjih let, ki vsakega avgusta obišče otoček, na katerem je pokopana njena mama in kjer daleč od moža in družine lahko postane neka druga ženska s popolnoma drugačnim življenjem, karakterjem, ko ji je dovoljeno, da v tistem kratkem času izkusi vse tisto, kar ji je v vsakdanu prepovedano ali vsaj onemogočeno.

Dinamika družine je osrednja tema tudi sedmih zgodb v zbirki Čebelja družina. V njej beremo zgodbe o pogrešanih, naključno združenih, izgubljenih, razpadlih in ponovno združenih družinah ter o potencialnih družinah, ki bi v drugačnih okoliščinah morda preživele. Z jasnim in neusmiljenim pogledom na repertoar človeških odnosov nam avtorica z brezkompromisnim in na trenutke liričnim slogom predstavlja dezorientiranost likov, o katerih pripoveduje.

Prava hokejska banda Sabine Fras Popovič je mladinski roman, v katerem bodo mladi športniki (ne samo hokejisti) našli nešteto razlogov, zakaj se je vredno vsak dan poditi za pakom/žogo ... Ne samo zaradi druženja s prijatelji, krepitve veščin in telesa, predvsem, ker je ekipni šport življenje v malem. V ekipnem športu otrok razvija občutek za delovanje v medosebnih odnosih. Tu se sklepajo prijateljstva, zavezništva, sooča se z rivalstvi in sovraštvi, krepi pa se tudi močna podporna mreža sovrstnikov, ki mu bo pomagala preživeti in ga dvigniti nad stiske in poraze tudi takrat, ko bo že odrasel.

Štiriindvajset kratkih zgodb v zbirki Opazovalnica je za prvenec kljub temu kar obsežen zalogaj, ki pa tako po besednem izrazu, izvirnem literarnem stilu kot tudi napetosti, s katero zna avtorica obdržati bralca do konca, kakovostno ne odstopa, za kar ji lahko namenim le poklon. Vsaka od njih se mojstrsko, premišljeno in v izčiščenem slogu dotakne nečesa človeškega v nas. Tudi takrat, ko bi bralec zaradi občutka temačnosti, celo tragičnosti, brezizhodnosti, čustvenih bolečin, žalosti, želel obupati in knjigo odložiti, nas avtorica z vsakim naslovom znova postavi na začetno pozicijo. In od začetka se ne moreš vrniti nazaj, lahko greš le naprej, dlje ali globlje - dlje od sebe ali globlje bližje sebi.