Novi potopisni roman Jakoba J. Kende Transverzala je daleč od tega, da bi bil planinski priročnik o Velikem slovenskem krogu z nasveti, kako ga prehoditi. Vsak, ki bo od njega to pričakoval, bo močno razočaran. Je pa globok poklon lepotam naše dežele, njenim ljudem in predvsem duhu planinstva.

Boleča in tragična zgodba, v kateri ni konca žalosti, a hkrati topla, požrtvovalna, navdihujoča, kot je lahko le ljubezen. Otroci z vlaka vas zagotovo ne bodo pustili ravnodušnih. Ob Eleni Ferrante je z Violo Ardone zgodovina juga Italije dobila novo podobo. Toplo priporočam!

Primož Sturman se je name obrnil nekega turobnega novembrskega dne, ko mi je na messengerju pustil preprosto sporočilo, če obstaja kakšna možnost, da bi na svojem blogu pisala tudi kaj o njegovi knjigi. Ko sem ga prosila, če mi lahko o njej pove kaj več, je v telegrafskem slogu - za kakršnega so se potem tudi izkazale zgodbe iz zbirke Sinteze, zdrdral: "Dolga je 112 strani. In zbika dvajset kratkih zgodb. Ki so nastale med drugo polovico leta 2018. In koncem 2019. Iskal sem založnika, pa se ni našel. Zato sem se odločil za samozaložbo. Zgodbe so bile v glavnem že objavljene. Na literarnih portalih in v revijah. Nekaj tudi na mojem blogu. Vam lahko pošljem pdf, da preletite. Če se odločite za kaj več pa še knjigo iz papirja."

Brené Brown zadnji dve desetletji preučuje povezanost in komunikacijo med ljudmi, še posebej se osredotoča na raziskovanje poguma, ranljivosti, sramu in empatije, pa tudi na našo sposobnost sočutja, pripadnosti, ljubezni. Njeni govori so ganljivi, preprosto odkriti in humorni; skoznje deli globok vpogled v svoje raziskave, ki so postale njeno osebno prizadevanje, da bi spoznala sebe in razumela človeško vedenje.

Sally Rooney ne prizanaša bralcu, v svojem pisanju je neposredna, mestoma celo srhljiva, a tako boleče resnična. Če je pri Pogovorih s prijatelji dovolila, da bralec samo malo postrga po površini čustvenega doživljanja glavne junakinje, v Normalnih ljudeh zareže do samega jedra. Počasi, ne da bi se zavedal, ti tako Connell kot Marianne zlezeta pod kožo, čutiš njuno bolečino, njuno nezmožnost izražanja resničnih prepričanj, nenehno prevpraševanje čustev, strah, da bi predala samega sebe v dobro njunega odnosa.

Kaj je tisto, kar nas dela človeške? Odgovor je samo en: globoka humanost, ljubezen do sočloveka, sočutje, upanje in vera, da nekje obstaja boljši svet za vse nas. Vsak izmed nas si želi lepega življenja, v katerem bo v miru in sreči preživel dni, ki so mu dani, in vsak izmed nas se bori s svojo usodo tako, da skuša ubežati svojim demonom, ki mu stojijo na poti. Naj bodo to zunanji ali notranji.

Zgodba o družini Barroy, ki jo v romanu Nevidni opisuje Roy Jacobsen (izšla pri založbi V.B.Z. Ljubljana), se zdi kot iz nekih oddaljenih svetov in časov. Kot neke težke, zamorjene sanje, ki ti v gluhi noči ne dajo spati. A ob spoznanju, da tudi v težkih časih vedno obstaja vera in upanje v boljšo prihodnost. Si jo drznemo uresničiti?

Ko telo reče ne je knjiga, ki nikogar ne pusti hladnega. Vsaka od zgodb njegovih resničnih pacientov v sebi nosi spoznanja, ki bi jih lahko ponotranjili kot svoje lastne, njihovi občutki in misli ob sicer različnih situacijah so tako obče človeški, da se lahko z njimi poistovetimo. S tem nam dr. Mate nastavi ogledalo, kako sami podzavestno vplivamo na nastanek in potek bolezni, ki si je nismo niti želeli niti nismo zanjo odgovorni.

V romanu Zlata leta gospodične Brodie na prvi pogled ne najdemo nič izvirnega, presenetljivega, pretresljivega. Postavljen v 30. leta 20. stoletja na Škotsko, natančneje v Edinburgh, kjer na zasebni šoli za deklice kot izredna učiteljica poučuje gospodična Jean Brodie. Njene nekonvencionalne metode poučevanja burijo duha tamkajšnjega učiteljskega zbora, dokler ji ne uspejo - zaradi izdajstva ene njenih varovank - vročiti odpovedi zaradi njenih političnih prepričanj.

»Ljudje smo družbena bitja. Na svet pridemo kot rezultat dejanj drugih. Preživimo, ker smo odvisni od drugih. Če nam je všeč ali ne, v našem življenju skoraj ni trenutka, ko ne bi imeli koristi od dejavnosti drugih. Zato ni presenetljivo, da večina naše sreče nastane zaradi naših povezav z drugimi, " pravi Tenzin Gyatso, 14. dalajlama. In kratki roman Kita govori ravno o tem: da smo vsi povezani drug z drugim in da nam te povezave omogočajo, da preživimo.

Knjiga Lege življenja angleškega avtorja Juliana Barnes je ena najbolj intimnih in ranljivih zgodb, kar sem jih brala. Je ena tistih posebnih in unikatnih zgodb, ki še dolgo odmeva v mislih in srcu. Julian Barnes jo je napisal več let po tistem, ko je po kratki, neozdravljivi bolezni umrla njegova soproga Pat Kavanagh. Pri časopisu Guardian so jo uvrstili med sto najboljših knjig 21. stoletja.

Ko se enkrat človek začne ukvarjati sam s seboj, ko začne iskati višjo resnico in poti do resničnega jaza in do boljšega življenja, se slej ko prej sooči z dejstvom, da se skrivnost uspeha, sreče, zadovoljstva in radosti v življenju skriva v njem samem. Ne v tem, koliko denarja ima na računu, ne v tem, kaj vse si z njim lahko kupi, ne v tem, kako se do njega vedejo drugi, ga spoštujejo, občudujejo, imajo radi - vse to je le posledica tega, kako uporablja svoj nezavedni um. Ena od poti do tega, kako začeti uporabljati svoj nezavedni um v svojo korist, je tudi hipnoza.

Knjiga Sedež duše ameriškega učitelja Garyja Zukava je ena tistih knjig, ki jih lahko prebiraš znova in znova, pa boš vedno - ne glede na to, na kateri strani se ti bo odprla, v njej našel nekaj novega, kar te bo nagovorilo, da se ustaviš in o prebranem razmisliš. Mogoče je prav zaradi tega že več kot trideset let med najbolje prodajanimi knjigami po vsem svetu. Zdaj smo jo dobili tudi v slovenskem prevodu - za založbo Primus jo je prevedla Nina Krajnc.

Poletje se izteka … rada bi rekla, da se vračamo v ustaljene tirnice vsakdana – otroci odhajajo v šolo, starši na delovna mesta … ali pa tudi ne … , pa vsi vemo, da ni tako. V teh časih med in po epidemiji korona virusa me je, kot ste vsaj tisti, ki me bolj spremljate že opazili, veliko pritegnilo v raziskovanje stvari, ki oblikujejo našo resničnost, zakaj se eni vdajajo strahu pred boleznijo, drugi so v tem času našli moč, da začnejo znova. Po nekaj letih sem spet vzela v roke neleposlovno knjigo, ne samo eno, več njih, ki so ponovno obudile mojo strast do učenja, raziskovanja naših notranjih vzgibov in ustvarjanja bolj harmoničnega okolja, v katerem živim.

K branju najnovejšega romana Lucije Stepančič Naj me kdo zbudi, ki je pred kratkim izšel pri novomeški založbi Goga, me je pritegnilo kar nekaj stvari: Firence so že dolgo na mojem seznamu go to turističnih destinacij, uživam v potikanju po ulicah srednjeveških mest, posedanje po italijanskih kavarnah, kjer lahko ure in ure opazuješ mimoidoče, me preplavlja z radovednostjo in domišljijo ... Rada imam umetnost in arhitekturo, zapletene karakterje, gibanje - v misli in telesu ... Ko sem prebrala nekaj uvodnih strani, pa me je pritegnil tudi humorni in iskrivi avtoričin slog pisanja, ki je poln življenja. Seveda se je zaradi vsega napisanega knjiga znašla na mojem seznamu letošnjega poletnega branja.

Odločila sem se, da letos predstavim več knjig za poletno branje, kot ponavadi. Tako sem vam že predstavila pet prevodnih romanov in pa pet knjig za otroke. Danes predstavljam knjige slovenskih avtorjev.

V Facebook skupini Iz zgodbe v srce in življenje sem jih prejšnji teden predstavila tudi v sliki in besedi.

Roman nemške avtorice Daniele Krien Ljubezen v stiski, ki je v prevodu Aleša Učakarja izšel pri založbi Mladinska knjiga, me je navdušil s svojim prefinjenim pisateljskim slogom in zanimivim prepletom življenjskih usod petih žensk, ki se znajdejo pred množico izbir, a zdi se, da vedno izberejo napačno. Vseeno pa je pustil nek grenak priokus z mislijo, če je moški res vse, kar si ženska danes od življenja želi.

Primoz Sturman se vedno znova vrača s svežimi zgodbami s slovenskega prostora v Italiji. To je tudi območje, ki mu je kot človeku, ki že vse življenje živi razpet med Slovenskim Krasom in Trstom, tudi najbolj domače. Gre za območje vmes (in between), zato ni čudno, da so njegove zgodbe polne ambivalentnosti, iskanja trdnih tal pod nogami, nekakšne izgubljenosti iz občutka, da njegovi junaki ne pripadajo nikomur.

V Literarni lekarni tudi čez poletje iščem zanimive zgodbe, povedane z drugega zornega kota, da nam na drugačen način predstavijo zgodovino, kot je še ne poznamo. Prvi kupček priporočil za letošnje poletno branje je pred vami. Izbrala sem pet prevodnih romanov, ki so v letošnjem letu izšli pri založbah Mladinska knjiga, Cankarjeva založba in Beletrina.

Razburljiva in pronicljiva zgodba o romanu, ki postane mednarodna uspešnica po tem, ko ga odkrijejo v knjižnici nikoli izdanih knjig, ter njegovem avtorju, že umrlem lastniku lokalne picerije, vas bo sicer navdušil s svojim lahkotnim, humornim pristopom, vendar vam bo postavil tudi nekaj zanimivih vprašanj o tem, kako v času, ko se vse zdi potvorjeno, lažnivo, umetno ustvarjeno, najti iskrenost, zaupanje in resnico, ki ji lahko pogledaš v oči. Pa tudi ljubezen se skriva tam, kjer je ne bi nikoli iskali.