Missiroli je z Zvestobo ponovno dokazal, da globoko razume človeško naravo in našo globoko zasidrano potrebo po biti prepoznan, viden, upoštevan, ljubljen. Njegovo precizno razkrivanje notranje dinamike človeka, ki ljubi, a kljub temu užitek išče drugje kot doma, se razkriva v malenkostih, ki iz nas potegnejo krivdo in sram. Koliko smo ju sposobni prenesti, ker se bojimo pogledati resnici v oči?

Roman Prebujenje gospodične Prim je roman, v katerem človek najde največje človekove vrline: lepoto, resnico in dobroto. Postavlja prava vprašanja in bralcu ponuja ustrezna navodila za iskanje odgovorov. Knjiga ni samo klic k poglobljenemu razmišljanju o sodobnem svetu, o pomenu vzgoje in izobraževanja, filozofiji, literaturi temveč tudi klic k razmišljanju o višjih, neposvetnih stvareh, veri, mistiki. Morda boste v njej našli ključ do dobrega in mirnega življenja.

Roman Selma je sanjala o okapiju nas nežno spomni na moč odkritosrčnosti in iskrene vere v sočloveka, ki sta potrebni, da se med ljudmi vzpostavi trdna vez, ki temelji na zaupanju in ljubezni. Resnica boli, a ko se soočimo z njo, ugotovimo, da ni tako strašna, kot smo si jo predstavljali. Je zato res treba vse življenje trpeti, se obremenjevati s tem, kaj bi bilo, če bi bilo oziroma kaj si drugi mislijo o nas, namesto da bi takoj povedali, kaj nam leži na duši? Ne bi bilo na ta način naše življenje preprostejše, mirnejše in zadovoljnejše?

Édouard Louis je še eden od avtorjev milenijske generacije, ki je s svojim osebnim melanholičnim stilom uspel prepričati strokovno javnost in bralce, da se v njemu skriva nekaj preroškega, nekaj, kar bo neprekosljivo zaznamovalo leposlovje začetka 21. stoletja. Vrh sodobne literature tudi v mednarodnem merilu mu je uspelo doseči že z avtobiografskim prvencem Opraviti z Eddyjem.

Danes, ko otroci dneve zaradi koronavirusa preživljajo več ali manj doma, imajo tudi več časa za branje. Ne veste, kako jih spodbuditi, da bi vsaj nekaj minut na dan vztrajali pri knjigi? Poskusite z naslednjimi preizkušenimi zabavnimi oblikami branja (pst, kradem jih Rožletovi učiteljici).

Materinstvo je esejistični roman o lastni avtoričini osebni izkušnji raziskovanja vloge ženske v sodobni družbi, o moškemu izkoriščanju ženskih teles, je globoko razmišljanje o materinstvu, podvrženemu družbenim pričakovanjem, zakaj danes sploh imeti otroka in kako upravičiti, če se odločiš, da otrok ne boš imel. Hkrati o materinstvu razmišlja tudi v odnosu feminizma in umetniškega ustvarjanja. Je pisateljica lahko hkrati tudi mama?

Dolgo sem potrebovala, da se mi je roman Fant, ki je postal most usedel v srce. Do zadnjih šestdesetih strani sem se borila z njim. Z besedami, stavki, mislimi, ki jih zapiše Markus Zusak. Zdeli so se mi kot koščki sestavljanke, katerih vijuge se nikakor niso hotele prilegati skupaj. Kot drobci suhe, prhke gline, ki je ne moreš oblikovati v posodo, da bi se iz nje napajal. Ravno tako kot so na posamezne koščke razdejani glavni junaki - oče in njegovih pet sinov. Potem pa mi je v nekem trenutku zgodba spodnesla tla pod nogami.

S kratkim romanom Hagard švicarski avtor Lukas Barfuss, ki smo ga imeli priložnost osebno poznati tudi na lanskem Slovenskem knjižnem sejmu, predvsem nastavlja ogledalo sodobni družbi o naših vrednotah in načinih delovanja ter o izgubljenosti današnjih generacij, ki na račun plitkosti in lažne prepričanosti v samoumevnost stvari v posamezniku vzbuja toliko nelagodja pred svobodnim in nepredvidljivim.

Če bi morala roman Sebastijana Preglja V Elvisovi sobi označiti z eno besedo, bi jo označila z besedo 'nostalgija'. Bralca na svoj način začara in ga popelje skozi intimen spomin na otroštvo in mladost, ki je bila ob branju še toliko bolj magična, ker sovpada tudi z mojim odraščanjem.

Prvega januarja letos je v spletnem magazinu AirBeletrina izšel seznam 12 knjig, ki se jih veselim v letu 2020. Že takrat sem dejala, da je to le okrnjen seznam od precej bolj bogatega in raznolikega programa, ki jih slovenske založbe letos pripravljajo za svoje bralce in kupce knjig.

Še vedno se sprašujem, kaj v knjigi je resnično in kje se začne fikcija. Je Elena iz knjige ista oseba kot Elena, avtorica tetralogije? Ni pomembno. Je življenje avtorja kaj bolj vredno, če piše o sebi in svojem življenju? Bomo na avtorico gledali kaj drugače, če se izkaže, da njeno resnično življenje ni potekalo tako, kot je zapisano v Neapeljskem ciklu? In Lila? Je kdaj zares obstajala? Tudi to v bistvu ni pomembno. Za njo je ostala čudovita zgodba o nekem življenju - mogoče nepopolna, mogoče izkrivljena, a hkrati nepozabna.

Gentleman v Moskvi (oziroma v hrvaškem prevodu Plemeniti gospodin u Moskvi) je čudovita topla zgodba, ki prav ustreza božičnonovoletnemu času, ko si vzamemo odmor od stresnega vsakdana in se poglobimo vase. V sebi skriva neskončno širino toplih misli o smislu človekovega bivanja, ki jih v času, ko si zaželimo sreče in veselja in ko si postavljamo novoletne zaobljube, še toliko bolj opazimo.

Domenico Starnone nam z odličnim poznavanjem psihologije odnosov pričara vznemirljivo in zelo močno zgodbo, ki nas ne zapusti, ko knjigo odložimo. Ves čas premlevamo številna vprašanja, ki mi pogosto pridejo na misel, ko se pogovarjamo o medsebojnih odnosih, še posebej teh najbližjih, ki so najbolj zaznamovana s čustvi: Kaj smo pripravljeni žrtvovati, da se ne bi počutili ujete? Kdaj se v nekem odnosu začne in kdaj konča naša svoboda? Kako naše odločitve vplivajo na druge, ki nas imajo radi? Kaj izgubimo, če iz nekega odnosa odidemo?

Knjiga Zanos ne prinaša insajderskih namigov, kako biti srečen, niti enostavnih bližnjic za doseganje radostnega življenja, ponuja nam vpogled v to, kako lahko na enostaven način vzpodbudimo stanje zanosa pri sebi. Daje nam odlične ideje v prepoznavanju in izkoriščanju priložnosti za občutek zanosa v vsakdanjem življenju, pa tudi kako zanos lahko izkoristimo pri doseganju naših večjih potencialov.

Knjiga nas je sposobna v roku nekaj strani nasmejati in spraviti v jok. Tisti prijeten in nostalgičen jok, zaradi katerega nam je na koncu lažje pri duši, kot bi nam od srca odpadel zarjavel madež, in zaradi katerega se na nebu nariše mavrica, ki nam pokaže pot. Od tu naprej pa ni daleč do spoznanja, da vsak izmed nas lahko preseže svoje sposobnosti in naredi sebi in drugim življenje prijetnejše.

Zgodba se začne z umorom. Skrbno premišljenim umorom, katerega priči sta le žrtev in storilec, dva moška, ki skupaj odplujeta na morje, vrne pa se le eden. Vse ostalo pogoltne megla in prekrije morje. A morje truplo naplavi, in storilec je kmalu ujet.

Finska avtorica Selja Ahava je za roman Stvari, ki padejo z neba leta 2016 prejela nagrado Evropske unije za književnost. Knjiga je bila do sedaj prodana v 18 držav in je prevedena v osem jezikov. Od spomladi jo lahko v prevodu Julije Potrč Šavli (knjigo je izdala založba KUD Sodobnost International) beremo tudi pri nas. S svojim humornim pristopom k tragičnim situacijam, na katere nimamo vpliva ter spretnim prepletanjem življenjskih zgodb treh pripovedovalk, ki jih povezujejo družinske vezi, je kmalu osvojila tudi srca slovenskih bralcev in bralk.

Nacionalni mesec skupnega branja, ki ga letos drugič obeležujemo med 8. septembrom - mednarodnim dnem pismenosti, in 13. oktobrom - zaključnim dnem v Tednu otroka, je odlična priložnost, da se tudi družine priključite številnim knjižnicam, vzgojno-izobraževalnim zavodom, javnim in zasebnim institucijam, nevladnim organizacijam in drugim ustanovam, ki delajo na področju spodbujanja bralne pismenosti in prizadevanja za dvig bralne pismenosti pri nas.

Delia Owens zgodbo položi v naše naročje in nam pusti, da sami najdemo njeno sporočilo, ki se skriva v tako živem pisanju, da ga lahko vidimo in slišimo. Vanj vpleta čudovite stavke, ki se berejo kot poezija, z liričnim ritmom, ki bralca zaziba kot nežno zibanje čolna. S svojo presenetljivo upodobitvijo nas vodi, kot močvirje vodi Kyo, vse od njenih najnežnejših dni do presenetljivega konca. Delia Owens nas opominja, kako nas vse življenje spremlja in determinira naše otroštvo in da vsi skrivamo lepe in nasilne skrivnosti, ki jih zna narava tako dobro zamolčati.

Ljubitelji knjig – še posebej tisti, ki ne živimo na obali – vemo, da ni boljšega poletja od tistega, preživetega na plaži. Zvok valov, vonj po mešanici soli in tiskarske barve, topel zrak in mehek pesek, daleč stran od vrišča otrok in klepetavih sosedov, so odlična kombinacija za sprostev ob knjigi. Haaa, česa bi si človek želel več?